Nasveti puščavnice Anastazije I
Ob izidu knjige Prostranstvo ljubezni
(zbirka Anastazija)
Anastazija je junakinja knjig Vladimira Megreja, ženska iz sibirske tajge z izjemnim znanjem o naravi in našem mestu v njej. Ker živi v naravi, jo lahko razume in se trudi drugim ljudem pomagati do tesnejšega stika z njo, saj iz takega stika izvirajo neizmerna moč, modrost in lepota. Med njenimi sporočili je veliko praktičnih nasvetov, mnogi od njih, ki se nanašajo na odnos človeka do rastlin na vrtu in sploh do zemlje, so zbrani v tem prispevku, veliko drugih pa najdete v knjigah Zveneče cedre tajge in Prostranstvo ljubezni. Anastazijini nazori so nenavadni, včasih prav čudaški, po drugi strani pa izjemno logični in utemeljeni. Ampak o tem raje presodite kar sami ...
SEME KOT ZDRAVNIK
Anastazija je trdila naslednje:
"Vsako posajeno seme vsebuje ogromno količino podatkov iz vesolja, ki je po velikosti in natančnosti ne moremo primerjati z ničimer, kar je izdelal človek. S temi podatki seme dobro ve, do milisekunde natančno, kdaj naj oživi in začne rasti, katere sokove naj črpa iz zemlje, kako se posluževati svetlobe nebesnih teles - sonca, lune, zvezd - v kaj mora zrasti in s kakšnimi plodovi obroditi. Plodovi so namenjeni življenjski preskrbi človeka; lahko se učinkovito, bolje kot obstoječa ali bodoča umetno izdelana zdravila, borijo proti kateri koli bolezni človeškega organizma. Da bi to bilo možno, pa mora seme poznati stanje človeškega organizma, saj lahko potem v procesu zorenja napolni plod z ustreznim razmerjem snovi, potrebnih za zdravljenje določenega človeka, bodisi da se je njegova bolezen že razvila ali pa je le nagnjen k njej.
Da bi seme kumaric, paradižnika ali katere koli druge rastline, ki jo gojimo na vrtu, imelo take podatke, je treba narediti naslednje. Pred sajenjem damo eno ali nekaj semen v usta in jih držimo pod jezikom vsaj devet minut. Potem jih primemo med dlani in tako držimo kakih trideset sekund. Medtem moramo bosi stati na zemlji, kjer jih nameravamo posaditi. Nato razpremo dlani in skrbno ponesemo semena proti ustom. Vanje dahnemo zrak iz pljuč; ko jih ogrejemo s svojim dihanjem, seme izve, kaj je v nas.
Semena je treba držati kakih trideset sekund na odprtih dlaneh, da se predstavijo nebesnim telesom. Tako določijo trenutek svoje vzkalitve. Planeti jim pri tem pomagajo in bodo za nas darovali poganjkom potrebno svetlobo.
Potem lahko semena posadimo. V nobenem primeru jih ne smemo takoj zaliti, da ne bi sprali sline, s katero so obdana, in ki vsebuje podatke o nas; naj jih semena vsrkajo. Zalivamo lahko šele tri dni po sajenju.
Saditi je treba vsako rastlino posebej ob dneh, ki so zanjo ugodni (človeku je to že znano po luninem koledarju). Zgodnejše sajenje brez zalivanja ni tako škodljivo kot pozno sajenje. Ni dobro populiti vsega plevela, ki raste okoli poganjajočih rastlin. Od raznih vrst plevela je treba pustiti vsaj po eno, lahko pa plevel nekoliko porežemo." Po Anastazijinih besedah seme tako vsrka podatke o človeku in potem v času razvoja plodu jemlje iz vesolja in zemlje maksimum energije, ki je prav temu konkretnemu človeku neobhodno potrebna. Vsega plevela ne bi smeli populiti zato, ker ima prav tako svoj namen. Nekatere vrste ščitijo rastline pred boleznimi, druge dajejo dopolnilne podatke. V času rasti se je treba z rastlinami pogovarjati, vsaj enkrat v času rasti, najbolje pri polni luni, je treba priti k njim in se jih dotikati.
Anastazija je trdila, da zmorejo plodovi, ki so vzgojeni iz semen po tem postopku in jih uporabi človek, ki jih je vzgojil, ozdraviti prav vsako bolezen telesa, znatno upočasniti staranje organizma, ga odvaditi škodljivih razvad, mnogokrat povečati njegove umske sposobnosti in mu dati duševni mir. Plodovi bodo najbolje učinkovali, če jih uporabimo najkasneje v treh dneh po obiranju.
Navedene postopke je nujno izvesti z različnimi kulturami, ki jih gojimo na vrtu. Ni treba tako zasaditi cele grede kumaric, paradižnikov in tako naprej, dovolj je nekaj sadik. Tako vzgojeni plodovi se bodo razlikovali od drugih iste sorte ne samo po okusu; če jih damo analizirati, bomo videli, da se razlikujejo tudi po vsebnosti sestavin.
Pri sajenju sadik je treba izkopano jamico zagrniti z rokami in prsti bosih nog ter v jamico pljuniti. Na vprašanje, zakaj z nogami, je rekla, da z znojenjem stopal iz človeka izhajajo snovi (verjetno strupi), ki vsebujejo podatke o boleznih organizma. Sadike dobijo te podatke in jih prenesejo plodovom, ki so se sposobni boriti z raznimi nadlogami. Anastazija je svetovala, da hodimo po vrtu od časa do časa bosi.
Katere rastline pa je treba gojiti?
Anastazija je odvrnila:
"Tako raznovrstne, kot jih gojimo na večini vrtov, denimo maline, ribez, kosmulje, kumare, paradižnik, jagode, jablane. Dobro je, če so zraven višnje ali češnje in rože. Količina in površina posevka teh kultur ni tako pomembna.
Med obvezne rastline, brez katerih je na vrtu težko vzpostaviti ugodno energetsko mikroklimo, je sončnica (dovolj je vsaj ena). Nujno je treba na poldrugem do dveh kvadratnih metrih posejati tudi žitarice (rž, pšenico) in pustiti otoček, ne manjši od dveh kvadratnih metrov, na katerem naj rastejo trave. Tega otočka ne smemo umetno zasejati, ostati mora naraven; ustvariti ga je treba tako, da rušo prinesemo iz gozda." Vprašal sem, ali mora biti trava nujno na vrtu zraven drugih kultur, ki jih ima za obvezne, tudi če je takoj v bližini vrta, na drugi strani ograje travnik, in dobil naslednji odgovor: "Pomena nima le raznovrstnost zasajenih kultur, ampak tudi način saditve, neposreden stik z njimi, po katerem poteka izmenjava podatkov. Govorila sem ti le o enem izmed načinov saditve, o osnovnem. Glavno je, da napolniš košček narave, ki te obdaja, s podatki o sebi. Le tedaj bosta zdravilni učinek in oskrba tvojega telesa boljša, kot če bi užival navadne plodove. V divji naravi, kot ji pravite, čeprav dejansko ni divja, ampak le vam neznana, je množica rastlin, s katerimi je možno ozdraviti prav vse obstoječe bolezni. Te rastline so bile zato ustvarjene, človek je le izgubil ali skoraj izgubil sposobnost prepoznati jih." Ko sem Anastaziji povedal, da imamo pri nas mnoge specializirane lekarne, kjer prodajajo zdravilne rastline, da imamo tudi zdravnike ali zeliščarje, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, je odvrnila: "Glavni zdravnik je tvoj organizem. Prvotno je bil obdarjen s sposobnostjo vedenja, katere rastline je treba uporabljati in kdaj, kako se hraniti, kako dihati. Sposoben je preprečiti bolezen, preden se pojavijo zunanji simptomi. Tvojega organizma nihče ne more nadomestiti, to je tvoj osebni zdravnik, ki ga je Bog dal samo tebi. Govorim ti, kako mu dati možnost, da deluje v tvojo korist.
Uglašeni odnosi z rastlinami na tvojem vrtu te bodo zdravili in skrbeli zate; rastline bodo samostojno postavile diagnozo in izdelale posebno, najbolj učinkovito zdravilo, posebej zate."
POZDRAVLJENO, JUTRO!
Po Anastazijinih besedah je treba jutranja opravila prilagoditi pogojem na zemljišču:
"Zjutraj, najbolje ob sončnem vzhodu, je treba oditi bos na vrt, se približati rastlinam, h katerim se nam zahoče. Lahko se jih dotaknemo. Tega ni treba delati po nekem protokolu ali strogo določenem postopku, temveč tako, kot občutimo, poželimo, vendar nujno še pred umivanjem. Rastline bodo občutile vonj snovi, ki se v spanju skozi pore izločajo iz organizma. Če je toplo in je v bližini vsaj majhna zaplata trave, je ugodno leči nanjo za tri do štiri minute in se malo pretegovati. Če pri tem na nas zleze kaka žuželka, je ne ubijmo. Mnoge žuželke odmašijo pore na telesu in jih očistijo. Praviloma se zamašijo tiste pore, skozi katere telo izloča strupe in ki na površino kože izločajo bolezni, tako da jih lahko potem umijemo s sebe. Če je blizu hiše jezerce ali izvir, se je dobro v njem okopati, če ne, pa se vsaj politi z vodo in pri tem stati brez obutve nedaleč od gredic z rastlinami. Še bolje je stati med gredicami ali na primer prvo jutro pri malinah, drugo pri ribezu in tako naprej. Po polivanju se ni dobro takoj obrisati, kapljice je treba z dlanmi potresti naokrog, da padejo na bližnje rastline. Vodo je treba z dlanmi odrgniti tudi z drugih delov telesa in kapljice potresti naokrog. Potem se lahko umijemo na običajen način, kakor smo pač vajeni."
VEČERNA OPRAVILA
"Zvečer, pred spanjem si umijemo noge, in sicer v vodi z dodatkom male količine (nekaj kapljic) soka lobode ali kopriv ali obojega. Ne uporabljamo mila ali šampona. Vodo, v kateri smo umili noge, zlijemo na gredice. Če je potrebno, jih lahko potem umijemo tudi z milom. Ta večerni postopek je potreben iz dveh razlogov. S potenjem nog se izločajo strupi in odnašajo iz organizma bolezni, ki so v njem, zato je noge nujno treba umiti, da bi se pore lahko očistile. To bo zelo dobro opravil sok iz lobode ali koprive. Ko zlijemo vodo na gredice, damo mikroorganizmom in rastlinam dodatne podatke o svojem stanju. To je prav tako zelo pomembno. Ko vidni in nevidni svet okrog nas dobi te podatke, lahko s pomočjo vesolja in zemlje izdela vse, kar je potrebno za normalno delovanje našega organizma."
Nasveti puščavnice Anastazije II
KOGA PIKAJO ČEBELE
"Na vsakem vrtu je treba imeti vsaj eno čebeljo družino," je rekla Anastazija.
Rekel sem ji, da znajo pri nas le redki delati s čebelami. O tem se posebej izobražujejo, pa še potem jim vedno ne uspe.
Odvrnila je: "Marsikaj, kar počnete, da bi oskrbovali čebele, njih moti. V zadnjem tisočletju se je samo dvema človekoma na zemlji uspelo malo približati razumevanju tega enkratnega živega bitja." "Katerima pa?" "To sta bila dva meniha, štejejo ju med svetnike. O njiju lahko bereš v vaših knjigah, ki jih hranijo v samostanskih arhivih." "Anastazija, a ti prebiraš cerkveno literaturo? Kje in kdaj, če pa nimaš nobene knjige?" "Uporabljam bolj popoln način pridobivanja podatkov." "Kakšen? Spet govoriš nerazumljivo. Saj si vendar obljubila, da ne bo mistike ali fantastike." "Povedala ti bom, lahko te tudi poskusim naučiti. Zdaj tega še ne razumeš, čeprav je preprosto in naravno." "No dobro, kako je treba skrbeti za čebele na vrtu?" "Treba jim je narediti panj, kakršnega imajo v naravnih okoliščinah, to je vse. Od ostalih opravil ostane le še to, da poberemo od njih del medu, voska in drugih človeku koristnih snovi, ki jih proizvajajo." "Ampak, Anastazija, to ni tako enostavno. Kdo pa ve, kak naj bi bil njihov naravni panj? Samo če poveš, kako naj ga naredimo iz materialov, ki so nam na voljo, bo to izvedljivo." "Dobro," se je zasmejala, "potem moraš malo počakati. Zmodelirati moram, ne, pogledati, kaj je sodobnim ljudem pri roki."... in kam panj postaviti, da ne bi bil moteč," sem doda".
"Tudi to bom poskusila."
Legla je na travo kakor vsakič, ko je modelirala svoje ali točneje naše življenjske situacije, tokrat pa sem jo prvič pozorno opazoval. Ležala je na travi razširjenih rok z dlanmi navzgor. Prsti so bili napol skrčeni in s konicami obrnjeni navzgor. V začetku so se rahlo premikali, potem pa so obmirovali. Oči je imela zaprte, telo sproščeno. Tudi njen obraz je bil v začetku sproščen, kasneje pa ga je spreletela komaj opazna senca čustva ali občutka. Pozneje je pojasnila, da je gledanje na daljavo dostopno tudi vsakemu na sodoben način vzgojenemu človeku.
O sodobnem čebelnjaku je povedala naslednje: "Treba je narediti panj. Lahko uporabimo hlod z duplom ter ga dodatno izdolbemo in razširimo ali pa deske listavcev. Deske naj ne bodo tanjše od 6 cm, širina in višina panja naj bosta vsaj 40 x 40 cm, dolžina pa vsaj 1,20 m. Na notranje vogale je treba pritrditi trikotne letvice, da bi bili bolj zaokroženi. Lahko jih pritrdimo z lepilom, pozneje pa jih bodo čebele same še bolj pritrdile. Eno stran lahko povsem zapremo, in sicer z desko enake debeline, drugo stran pritrdimo kot loputo, ki se da odpirati. Zato je treba drugo desko vstaviti tako, da nanjo nalepimo travo ali krpo, ki odprtino zatesni. Pri tem je treba s krpo prekriti celotno dno. Po vsej dolžini enega od vogalov je treba narediti 1,5 cm široke reže. Reže (ali ena reža) se ne bi smele snemljivi deski približati na manj kot 30 cm.
Tak panj lahko postavimo na kole kjer koli okrog hiše. Stati mora najmanj 20-25 cm nad zemljo. Reže naj bodo obrnjene na jug, še najbolje tako, da je panj pod streho hiše. Tako človek ne bo motil čebel, ko izletavajo, in one ne bodo motile njega. Panj mora biti postavljen vodoravno in nagnjen približno pod kotom 20-30 stopinj. Stran, ki jo je mogoče odpirati, mora biti spodaj. Panj lahko damo tudi na podstrešje, vendar le, če ima dobro prezračevanje.
Še najbolje je, če ga na južni strani pritrdimo pod streho hiše ali na samo streho. Treba je le predvideti možnost dostopa k panju, da lahko vzamemo iz njega nekaj satnic z medom. Nad panjem mora biti zastor pred soncem. Stati mora na plošči, ki jo je pozimi možno ogreti." Pripomnil sem, da bi bil tak panj precej težek ter da bi ponjava in plošča kvarila videz hiše. Kaj naj v tem primeru naredimo?
Malo začudeno me je pogledala, nato pa rekla: "Stvar je v tem, da dejanja vaših čebelarjev niso povsem pravilna. Dedek mi je pripovedoval o tem. Sodobni čebelarji so izdelali razne konstrukcije čebelnjakov, pri katerih je predvideno stalno vmešavanje človeka v življenje čebel: prestavljajo okvire satnic, pozimi selijo panje na drug kraj, a tega se ne sme početi.
Čebele gradijo sate v točno določeni medsebojni razdalji, same izdelajo sistem prezračevanja in skrbijo za boj proti sovražnikom, vsako vmešavanje pa podira ta sistem. Namesto da bi nabirale med in skrbele za zarod, morajo popravljati tisto, kar je človek pokvaril. V naravnih pogojih živijo čebele v drevesnih duplih in same odlično rešujejo vse probleme. Povedala sem ti, kako skrbeti zanje v pogojih, ki so najbližji naravnim.
Korist njihove prisotnosti je ogromna. Prav one najbolj učinkovito oprašujejo vse rastline in povečujejo pridelek, sicer pa bi vam to moralo biti očitno. Kar vam ni očitno, je morda to, da čebele poleg vsega ostalega z rilčki odpirajo kanale v rastlinah, po katerih se vanje stekajo od planetov odsevajoči dopolnilni podatki, ki so potrebni rastlinam in tudi človeku." "Vendar čebele tudi pikajo ljudi. Kakšen oddih na vikendu je to, če te je ves čas strah?" "Čebele pikajo, če je človek do njih napadalen, maha okrog, se boji ali pa je agresivno razpoložen, čeprav ne do čebel, ampak do kogar koli. One to čutijo in ne sprejemajo sevanja temnih čustev. Poleg tega lahko pičijo tiste dele telesa, v katerih so končiči, ki vodijo k obolelemu notranjemu organu in kjer je pretrgan zaščitni ovoj ali pa so prisotne druge nepravilnosti.
Vi veste, da čebele uspešno zdravijo obolenja hrbteničnega živčevja (rus. radikulit)? In to še zdaleč ni vse, kar zmorejo. Če bi govorila o vsem in to še dokazovala, kot ti hočeš, bi moral tukaj ostati ne tri dni, ampak več tednov. O čebelah že veliko veste, jaz sem prispevala le nekatere popravke v zvezi z njihovim vzdrževanjem in verjemi mi, da so bistveni.
Naseliti družino čebel v panj, ki sem ga opisala, je zelo preprosto. Čebelji roj je treba privabiti k panju, pred tem pa vanj položiti košček voska in medeno travo. Nobenih pripravljenih okvirov ali satnic ni treba vstavljati. Ko bo več družin čebel živelo na nekaj sosednjih vrtovih, se bodo same razmnoževale, rojile in se naseljevale v proste panje." "Kako pa od njih pobrati med?" "Odpremo pokrov, nalomimo viseče satovje ter vzamemo med in cvetni prah, ki sta v njem. Samo pohlepni ne bi smeli biti, da ostane čebelam dovolj medu za zimo. Prvo leto je bolje, če ga sploh ne jemljemo."
VSE BO SAM PRIPRAVIL
Zanimalo me je, kaj bo rekla o prehranjevanju. Sama se namreč hrani zelo nenavadno. Vprašal sem jo: "Anastazija, povej, kako se mora po tvojem mnenju hraniti človek, kolikokrat na dan in v kakšnih količinah. Mi temu vprašanju posvečamo posebno pozornost. V zvezi z njim je na voljo veliko raznovrstne literature, receptov za zdravo prehrano, nasvetov za hujšanje." "Način življenja človeka v tehnokratskem svetu si je težko predstavljati drugače. Temne sile si ves čas prizadevajo zamenjati naravni mehanizem tega sveta, ki je bil človeku dan od začetka, s svojim nerodnim sistemom, ki nasprotuje človeški naravi." Prosil sem jo, naj pove bolj konktretno in razumljivo, brez filozofskih dodatkov, in Anastazija je nadaljevala: "Veš, na vprašanje, kaj naj bi jedli, kdaj in v kakih količinah, ne more odgovoriti nihče, razen samega organizma slehernega konkretnega človeka. Občutka lakote in žeje sta nam dana ravno zato, da bi vsakemu človeku sporočala, kdaj naj jé ali pije. Trenutek, ko jih začutimo, je najbolj primeren za jedenje in pitje. Tehnokratski svet ne more nuditi človeku možnosti, da bi jedel in pil tedaj, ko njegov organizem začuti lakoto ali žejo, temveč, pogojen s svojo nemočjo, stlači nemočnega človeka v kalup, kar celo opravičuje z nekakšno smotrnostjo. Predstavljaj si človeka, ki pol dneva sedi in porabi malo energije, ter drugega, ki opravlja fizično dejavnost ali pa samo teče, da mu lije znoj, in pri tem porabi desetkrat več energije, jedla pa naj bi oba ob istem času. Človek naj jé takrat, ko mu tako svetuje njegov organizem, drugega svetovalca ne potrebuje. Vem, da je v pogojih, v katerih vi živite, potrebno prilagajanje, toda za tiste, ki živijo v svojih hišicah, taka možnost obstaja, samo treba jo je izkoristiti in zavreči vsa nenaravna stališča. Isto lahko rečem v zvezi z vprašanjem, kaj jesti. Tisto, kar je v določenem trenutku - da tako rečem - "pri roki". Organizem sam izbere, kar potrebuje. Od netradicionalnega lahko svetujem naslednje: če imate kako domačo žival (mačko, psa), ji pozorno sledite. Občasno žival izmed raznih trav izbere eno in jo poje. Dodajte take trave svoji hrani. Tega ni treba početi vsak dan, zadostuje enkrat do dvakrat na teden. Poleg tega je treba nabrati klase žitaric, jih omlatiti, zmleti v moko in speči kruh. To je zelo pomembno. Človek, ki samo enkrat ali dvakrat v letu použije tak kruh, dobi veliko zalogo energije, ki zmore aktivirati njegove notranje duševne sile, ugodno vpliva na telesno počutje in mu pomiri dušo. Tak kruh lahko damo sorodnikom in drugim prijateljem. Tudi nanje bo vplival izredno ugodno, če ga damo iskreno, z dobrim namenom. Zelo koristno za zdravje vsakega človeka je, da se poleti vsaj tri dni hrani samo s tem, kar zraste na njegovem vrtu, poleg tega pa jé domač kruh in sončnično olje z malce soli." Napisal sem že, kako se hrani Anastazija. Tudi med pripovedovanjem je tu in tam mimogrede utrgala travico, pa potem še eno, jo začela žvečiti in kako ponudila še meni. Odločil sem se poskusiti. Okus ni bil kaj posebnega, pa tudi slabo mi ni bilo. Postopek hranjenja in oskrbe Anastazijinega organizma je prepuščen naravi in ta nikoli ne zadržuje njenih misli, da so lahko zaposlene z drugimi problemi. Pri tem pa je zdravje neločljivi del njene neobičajne zunanje lepote. Kot sama trdi, ima organizem človeka, ki je vzpostavil stik z rastlinami in zemljo na svojem vrtu, možnost, da se popolnoma reši vseh bolezni.
Sama po sebi je bolezen znak, da smo se oddaljili od naravnih mehanizmov, ki so narejeni za to, da skrbijo za naše zdravje in oskrbo z življenjskimi potrebščinami. Za te mehanizme ni boj z nobeno boleznijo nikakršen problem, saj so ustvarjeni prav v ta namen. Korist, ki jo lahko ima človek, če vzpostavi stik z majhnim delčkom narave in se z njim zbliža, je mnogo večja kot bojevanje z boleznimi.
Vir: http://www.zdravduh.org/anastazija.htm
Tekst je prispevalo Društvo za zdravo duhovnost.
(Odlomki so objavljeni z dovoljenjem lastnikov avtorskih pravic.)
