Avtor: jabolko
Datum: 31-07-10 18:33
Prejšnji teden sem bral Platonovo delo Poslednji dnevi Sokrata.
Sokrat je bil v 71-letu od strani ¨državnega tožilstva¨ atenske republike,ki je bila v ustrojstvu državne oblike zelo podobna naši,torej ¨demokratična¨.Očitali so mu ¨bogokletje,torej premajhno spoštovanje bogov in pohujševanje mladine,kar se je izkazovalo v njegovem ¨opravljanju svojih reči¨,kot se je sam izrazil in s tem,da se je pretirano odpovedoval lastni koristi,svoje celo življenje je posvetil iskanju resnice in pomoči drugim.
Tožilec Meletos svoje delo dobro opravi,a sam Sokrat,ki mu njegov učenec Platon,kateri je bil na teh resničnih dogodkih večino časa sam prisoten pa ga postavi v prvo osebo,kjer skoznjo v Sokratovi osebi odkrijemo ZAKON in DRŽAVO.
Sokrat se pogumno brani,brez strahu za lastno usodo,namesto nagrade za pretekla dejanja mu naložijo kazen,justično usmrtitev z strupenim napojem.Sam zavrne odhod v tujino,pobeg,sam zavrne vse možne opcije,ki bi mu jo radovoljno dovolili in izbere smrt,kot edino možno alternativo.
To se zgodi v njegovem 71-letu,ko mu ¨sluga¨ v zaporu izroči poslednji napoj,ki ga usmrti.
Njegov,Sokratov govor v imenu zakona in države poskuša potom dramatika Platona obelodaniti zakonitosti delovanja države in odnosov znotraj nje.Spoznanje,da dokler bo država bo nujno nasilje(takšno ali drugačno,odkrito ali kamuflirano),kajti le tako je mogoče ljudi držati v prisilnem jopiču,kar ta oblika boljkone tudi je.Četudi so ljudje,ki žive nesvobodno in s tem soodvisno načeloma pripravljeni in sami zagovarjajo in pristajajo na ta pravila je po mojem razumevanju Platona nuja,da obstaja znotraj nje justični in žalibog celo izvenjustični umor(to nalogo po mojem danes skrbno in množično opravlja medicina),kakor celo vojna,ki v pravih razmakih učvrščuje vezi znotraj države in daje institucijam domnevno legitimnost znotraj družbe nesvobodnih ljudi.
Zato je naša skrb za živali,kakor je tragična usoda tega bika v filmu pravzaprav skrb za soodnose med ljudmi,za zakonitost in državo samo.Kajti očitno postaja da smo naš odnos do živali v precejšnji meri personificirali do te mere,da z njim razmejujemo naše soodnose.Suženj,ki se ne upira in nič ne naredi za svojo osvoboditev je enako sokriv za suženjstvo,kot tisti,ki ga domnevno zasužnjuje,še več,slednji je celo večji ujetnik,kot zasužnjenec.
Razlika med nami in bikom je torej le v tem,da mi imamo na razpolago to teoretično opcijo,medtem ko je on po mojem nima.
Postavlja se tudi vprašanje kdaj bodo te dileme razrešene,če bodo sploh kdaj?Logično bi bilo sklepati,da takrat ko se bomo zavedli svojega izvora in položaja znotraj velikih razmerij,da smo torej navadni višji primati,ki v 35. intergalcialnem obdobju živimo na izjemno nenaraven ¨civiliziran¨ način,kjer ne znamo več razumeti kaj je sploh naša hrana in da je v njej ključ do vsega.
Po mojem bo to takrat,ko bomo živeli skladno z zapovedmi našega črevesja,ki pravi,da smo v 70% frugivori in v 20% herbivori,seveda ¨nekuhani¨.Kajti šele takrat bomo usklajeni z svojo resnično naravo in šele takrat bomo sposobni takim prizorom sposobni narediti dokončni konec.
Danes smo pa tudi sami pravzaprav v iste položaju kot ta preplašeni bik,isti ujetniki,ki isto šele tik pred zdajci ali kanček poprej spoznamo,da smo bili obsojeni že ob samem rojstvu.Zato tudi ogromni večini izmed nas tak prizor ne bo prizanesen,le nihče ga ne bo želel slikati ali gledati na ta način.
|
|