Avtor: princ
Datum: 12-11-06 20:38
Takole, kar se tiče nekaj "osnov" pranayame, se mi zdi, da mi je skupaj z Natašino pomočjo kar uspelo. Upam, da imate vsaj približno idejo, kako Joga vso to zadevo okoli dihanja in prane sprejema. Malo drugače, kot smo sicer vajeni, ampak zaradi tega nič kaj manj resnično.
In še enkrat poudarjam: ni ga čez gibanje v naravi. Ker pa to vedno ni mogoče ali dostopno vsakomur, je Joga krasen pripomoček, kako (p)ostati fit in razgiban ter nadihan.
Za konec še malo daljši članek o jogi in dihanju iz oči znanosti. Zanimivo za prebrati, če ne drugega.
Pa lep večer še naprej,
Namasté.
----
Dihalne vaje v očeh znanosti
Uvod
Znanost joge je eden od največjih zakladov, kar smo jih podedovali od naših prednikov. Z vadbo joge, njenih telesnih položajev in dihalnih vaj ne skrbimo samo za naše fizično zdravje marveč bogatimo tudi naš notranji svet. Tudi v sodobni znanosti se vedno bolj odkrito srečujemo z izsledki joge, ta prispevek pa bo govoril o pranajami.
Dihalni procesi vplivajo na naše zdravje
Dejstvo je, da večina ljudi ne diha pravilno. Večji del časa dihamo hitro in površno brez popolne uporabe najpomembnejše dihalne mišice, trebušne prepone. Zakaj je ta mišica tako pomembna? Deli prsno od trebušne votline in pri vsakem vdihu potuje navzdol v trebušno votlino in širi prsni koš v vse smeri (poleg ostalih dihalnih mišic). S tem gibanjem omogoči pri vdihu vdor zraka v vse predele pljuč, pritisk v trebušni votlini se pri vdihu poveča, zaradi tega pa se trebušni organi nekoliko stisnejo. Pri izdihu ta pritisk ponovno pade in to izmenično nihanje pritiska v trebušni votlini poskrbi za boljši krvni obtok v trebušnih organih. Če dihamo na popoln način, potem so tudi ti učinki večji. Vplivamo na pospešitev prebave, trebušni organi pa so bolje prekrvljeni in s tem omogočimo njihovo boljše delovanje in regenerativne sposobnosti. To se še posebej pozna v primeru trebušne slinavke, katere boljše delovanje preprečuje nastanek sladkorne bolezni v starejši dobi. Ker se pri vdihu istočasno veča pritisk v trebušni votlini in manjša pritisk v prsni votlini, nastane med tema votlinama razlika v pritiskih, kar omogoči hitrejši in močnejši tok krvi iz trebuha v prsni koš proti srcu. To posledično krepi srčno-pljučni sistem in če še upoštevamo, da ob tem dihamo globlje, vidimo, da vdihnemo tudi večje količine zraka in izdatneje obogatimo kri s kisikom kot pri površnem dihanju.
Dihalne vaje kot preventiva proti nastanku rakastih bolezni
Vemo, da je danes v hrani mnogo snovi, ki podaljšujejo rok trajanja in izboljšujejo okus. Žal je veliko teh snovi tudi potencialno rakotvornih. Če so te snovi dalj časa v stiku s sluznico prebavil, potem imajo tudi več možnosti za svoje uničujoče delovanje. Žal je današnja prehrana, ki vsebuje veliko mesnih in mastnih izdelkov, takšna, da z upočasnjevanjem prebave omogoča tem prehrambenim dodatkom daljši stik s črevesno sluznico in delovanje v smislu nastanka rakastih sprememb. Kot je bilo dokazano, da je kajenje v pozitivni vzročni povezavi s pljučnim rakom, je v sodobni medicinski literaturi tudi vedno več podatkov, da je mesna in mastna prehrana v pozitivni povezavi z rakom na širokem črevesu in danki. Z redno, sproščeno fizično aktivnostjo, dihalnimi vajami s popolnim načinom dihanja in zauživanjem hrane z dosti dietnimi vlakninami (vegetarijanske diete), pospešujemo črevesno peristaltiko in onemogočimo potencialno rakotvornim snovem daljši stik s črevesno sluznico in posledično nevarno delovanje. Drugi varnostni dejavnik pa predstavlja izboljšanje delovanja imunskega sistema, ki ga dosežemo z rednimi dihalnimi vajami in telesno aktivnostjo. V našem telesu vsak dan nastaja vsaj sto rakastih celic, ki jih naš imunski sistem, dokler je organizem še zdrav, učinkovito odstrani. Z izboljšanjem oziroma krepitvijo našega krvnega obtoka, omogočimo tudi tkivom, ki skrbijo za imunski odgovor, boljšo regeneracijo in posledično boljše delovanje.
Izboljšanje dihalne kapacitete
Ko stojimo, je v zgornjih delih pljuč v pljučnem žilju manjša količina krožeče krvi in precej večja količina v spodnjih delih pljuč, še posebej pod nivojem srca. Razlog za to je razlika v hidrostatskih pritiskih v posameznih delih pljuč v stoječem stanju telesa. Tako je v delih pljuč nad srcem prekrvavitev boljša le med srčnim iztisom. Z izvajanjem jogijskih telesnih vaj se lahko temu problemu izognemo, in sicer z izvajanjem vaj v ležečem položaju. Takrat so pritiski v pljučih izenačeni in posledično je tudi prekrvavitev enakomerna v vseh delih pljuč. Med fizično aktivnostjo se tudi sicer v kateremkoli položaju v zgornjih delih pljuč prekrvavitev poveča tudi do sedemkrat, v spodnjih pa do trikrat. Če ob tem tudi pravilno in na popoln način dihamo, omogočamo telesu sprejem večjih količin kisika. Seveda ima tudi kri svoje končne zmožnosti glede sprejemanja kisika, a vseeno z vsem omenjenim sprejemamo večje količine kisika kot sicer.
Vpliv dihanja na delovanje živčnega sistema
Dihalne vaje vplivajo na uravnovešanje krvnega tlaka, nekateri podatki pa kažejo na to, da redno izvajanje pranajame v kombinaciji z asanami pomaga zmanjšati število epileptičnih napadov in njihovo trajanje, če se že pojavijo pri pacientih, ki se zdravijo zaradi epilepsije (Cochranova knjižnica študij). To se zgodi tudi zaradi vpliva dihalnih centrov v našem možganskem deblu na okoli ležeče živčne strukture, ki pošiljajo impulze v druge dele možganov. Z uravnotežanjem in umirjanjem teh aktivnosti, je tudi možnost za nastanek epileptičnega napada manjša. Prav tako je opazen harmonizirajoči učinek na živčne strukture, ki so odgovorne za uravnavanje lakote, sitosti, spolnih aktivnosti, žeje, s tem pa je dosežen vpliv na ostale, tudi podzavestne mehanizme delovanja našega osrednjega živčevja. To nam na koncu omogoča našo lastno kontrolo tudi nad temi primordialnimi, v podzavestnem svetu shranjenimi nagoni. Dokazano je bilo, da naši možgani ne samo uravnavajo dihalni ciklus oz. odprtost ene ali druge nosnice, marveč lahko tudi sami z dihanjem skozi eno ali drugo nosnico vplivamo na delovanje možganov. Tako z dihanjem skozi levo nosnico vzburjamo desno možgansko poloblo in parasimpatični avtonomni živčni sistem, z dihanjem skozi desno nosnico pa levo možgansko poloblo in simpatični avtonomni živčni sistem (za več glej drugi članek o pranajami). Z vplivom na simpatični živčni sistem (dihanje skozi desno nosnico) vplivamo na dvig krvnega tlaka, z vplivom na parasimpatični živčni sistem pa omogočamo zniževanje krvnega tlaka.
Dihalne tehnike: za in proti
Dihalnih tehnik je v sistemu Joga v vsakdanjem življenju veliko in so povezane z določenimi stopnjami sistema. Vse imajo samo pozitivne učinke ob upoštevanju navodil. Ne glede na vse pa moramo vedno začeti z osnovnimi dihalnimi vajami, ki nam pomagajo učiti se pravilnega načina dihanja in imajo že same po sebi zelo sproščujoč učinek na telo in duha. Če se teh tehnik učimo počasi in stopenjsko, omogočamo telesu, da se učinkovito prilagodi na nove vzorce dihanja brez kakršnihkoli težav. Če pa že na začetku začnemo izvajati napredne dihalne tehnike brez prejšnje priprave, se telo kaj hitro upre, dihalni centri delujejo neuravnovešeno in pojavi se občutek pomanjkanja zraka, razne mentalne napetosti, pospešen utrip srca, nespečnost in drugo. Namesto umiritve dobimo še večjo zmedo in to vse zaradi lastne neučakanosti. Učenje dihalnih vaj je stopenjski proces, tako kot vse ostalo na tem svetu. Tudi hišo začnemo graditi pri temeljih in ne pri oknih. Najprej se torej naučimo pravilnega načina dihanja, ko se pri vdihu najprej izboči trebuh in nato prsni koš, pri izdihu pa pasivno in sproščeno sprosti prsni koš in nato še trebušna stena. Ni potrebno vdihovati do skrajnih zmožnosti, samo nekoliko globlje kot sicer, počasneje vendar sproščeno. Prav tako je dobro, če je izdih enkrat daljši kot vdih, s čemer se bližamo naravnemu razmerju med vdihom in izdihom. Če torej vdih traja 4 sekunde, traja izdih 8 sekund. Seveda tega ne smemo početi na silo, ampak postopoma in sproščeno. Z rednim izvajanjem tudi dihalni centri kaj hitro (tudi v nekaj dneh do tednih) prevzamejo nov način dihanja in kmalu se takšno dihanje odvija tudi podzavestno, brez naše volje, ko delamo druge stvari. Bolje je dihati skozi nos, saj ob tem zaradi aktivacije t.i. nosno-pljučnega refleksa (nasopulmonalni refleks) dihamo globlje, kot če bi dihali skozi usta, pri dihanju skozi nos pa se zrak tudi prečisti, ovlaži in segreje. Osnovne dihalne tehnike, kot je izmenično dihanje skozi levo in desno nosnico (nadi sodan pranajama), kjer diha ne zadržujemo, so nasplošno primerne za vse, ki seveda niso v stanju kakšne akutne bolezni. Pranajame, ki vključujejo hitro izdihovanje, niso primerne za tiste, ki imajo motnje srčnega ritma, angino pektoris, visok krvni pritisk, nenormalno razširjenje glavne žile odvodnice (aorte), nenormalna razširjenja (anevrizme) možganskih arterij, akutne okužbe ali posledično zastrupitev (sepso), vročinsko stanje kateregakoli vzroka, akutni astmatski napad ali poslabšanje kroničnega bronhitisa. Tudi tisti po trebušni operaciji v zadnjih treh mesecih ali z že razvitimi kilami v področju trebušne stene, naj ne bi izvajali pranajam s forsiranim izdihom, posebna previdnost pa velja še po srčnem infarktu, kar vsekakor zahteva podrobno posvetovanje z izbranim zdravnikom. Obstajajo tudi pranajame, kjer se dih zadržuje, niso pa primerne za tiste, ki imajo težave z motnjami srčnega ritma, angino pektoris, visok krvni tlak, povečan znotrajočesni pritisk ali nenormalnosti žilnih sten aorte in možganskih arterij. Ljudje, ki se zdravijo zaradi astme in/ali kroničnega bronhitisa, imajo največ od pranajame z izmenjujočim se dihanjem skozi levo in desno nosnico (nadi sodan), ki pa je seveda ne smejo izvajati v stanju akutnega poslabšanja bolezni. Za tiste, ki trpijo zaradi duševnih bolezni, je najprimernejša dihalna tehnika vdihovanje skozi nos in izdihovanje skozi usta, z odprtimi očmi približno pet minut, dva do trikrat na dan.
Zaključek
Z učenjem pravilnega načina dihanja (počasneje, nekoliko globlje kot sicer in sproščeno) lahko zelo pozitivno vplivamo na uravnoteženo delovanje našega psihofizičnega telesnega ustroja. To posledično izboljšuje kvaliteto življenja in omogoča napredek na vseh ravneh. Jogijske tehnike so tako močne, da lahko spremenijo strukturo fizičnega, kar se v primeru zelo naprednih jogijev vidi tudi po smrti. Namreč obstaja zelo veliko opisov, ko so telesa teh ljudi ostala v nespremenjenem stanju tudi dolgo po smrti, celo stoletja, brez vidnih znakov razkrajanja. Njihova telesa so ostala v stanju podobnem mumifikaciji, vendar brez uporabe kakršnihkoli konzervirajočih snovi. Mnogi ta fenomen pripisujejo ravno močnim učinkom dihalnih tehnik.
Uvod
Dihanje je eden od ključnih procesov, ki nas vzdržuje pri življenju. Klasična zgodba o tem, kako je kisik potreben za normalno delovanje telesnih celic, je v zadnjih letih dobila mnogo dodatnih poglavij, ki so znatno oplemenitila naše znanje o poteku telesnih in duševnih procesov, nakazuje pa se celo možnost, da poleg kisika obstaja še nekaj, kar v precej večji meri vzdržuje življenjske procese. Znanost joge govori o prani, življenjski sili, ki uravnava vse telesne funkcije. Počasi se moderna znanost in starodavna modrost joge srečujeta v skupnih odkritjih. Veliko je bilo odkritega že pred tisočletji in v današnjem času ponovno prihaja iz pozabe.
Kaj uči joga o subtilnih telesnih energijah?
Očetje joge so spoznali, da je pomen našega obstoja možno poiskati le v nas samih. Dokončne resnice ni moč spoznati samo s pomočjo izsledkov znanosti, kljub vsemu pa je naše življenje poligon učenja in bližanja odgovorom na ključna vprašanja. Jogiji so spoznali, da je naše telo zelo izpopolnjen inštrument. Z uravnotežanjem fizičnega, mentalnega in duhovnega nivoja življenja se vedno bolj bližamo odgovorom na najpomembnejša vprašanja: kdo smo, od kod smo prišli, kam gremo, kaj je smisel življenja?
Ne glede na obliko življenja lahko v vsem opazimo obilo energije, ki se pretaka skozi vse živo. Enako velja tudi za človeka. Po jogijskem učenju poteka skozi naše telo na tisoče energetskih kanalov, imenovanih nadiji.
Nadijev ne smemo enačiti s fizičnimi živci, pač pa so to poti toka primordialne energije, prane, ki uravnava delovanje mentalnih in fizičnih nivojev našega telesnega ustroja. Področja, kjer se ta energija še posebej koncentrira, imenujemo energetski centri, čakre, ki delujejo kot nekakšne zbirne postaje energije in jo odpošiljajo v zanje določene vitalne telesne dele. Čakre so tako anatomsko kot funkcijsko povezane s ključnimi telesnimi žlezami in živčnimi prepleti, ki uravnavajo delovanje organov. Vemo, da žleze skupaj z živčnim sistemom koordinirajo in vplivajo na delovanje psihofizičnih funkcij našega telesa. Kadarkoli pride do motenj v pretoku energije, se normalno delovanje telesa zaradi motenj v prej omenjenem sistemu (žleze - živčni sistem) poruši in če to traja dalj časa, nastopi bolezen. Jogiji so odkrili, da lahko z izvajanjem asan in pranajame učinkovito odstranimo prepreke v pretoku energije skozi naše telo, kar telesu omogoči hitrejšo regeneracijo in napredek. Blokade so tako odstranjene skozi proces harmonizacije oziroma ponovnega uravnotežanja, sama joga in njena znanost pa predstavljata prav ta princip ravnotežja.
Starodavni jogiji so prav tako odkrili, da med vsemi tisočimi nadiji obstajajo trije najmočnejši: IDA, PINGALA in ŠUŠUMNA.
Tehnike pranajame pomagajo čistiti nadije, vključno z omenjenimi tremi. Že jogijska znanost odkriva, da dihanje skozi levo nosnico stimulira IDA nadi ali mesečev nadi, ki je povezan s parasimpatičnim avtonomnim živčevjem in da dihanje skozi desno nosnico stimulira PINGALA nadi ali sončev nadi, ki je povezan s simpatičnim avtonomnim živčevjem. Z uravnotežanjem delovanja obeh omenjenih nadijev (torej tudi obeh aspektov avtonomnega živčevja, ki je dolgo veljalo za tistega, na katerega ne moremo vplivati), stimuliramo glavni energetski kanal ŠUŠUMNO in harmoniziramo aktivnost celotnega živčnega sistema. To je bilo veliko, a dolgo časa neopaženo, odkritje, ki pa ga je tudi sodobna znanost danes dokazala kot resničnega, kar bo predstavljeno v nadaljevanju prispevka. Z omenjeno stimulacijo in prečiščenjem lahko precej lažje premagamo ovire, skrite globoko v podzavestnem svetu, premagamo mnoge mentalne in fizične ovire in napredujemo na duhovni poti. A samo jogijske tehnike niso dovolj. Razviti je potrebno univerzalno ljubezen in se otresti sovraštva, ljubosumja, pohlepa, strasti, jeze in hinavščine. Razumeti je treba, da hoče vsako bitje živeti in ne želi umreti. Biti moramo zaščitniki in ne uničevalci, živeti moramo kreativno.
Pravilno dihanje je osnova vseh tehnik pranajame
Večina ljudi ne diha pravilno, zato je naša prva naloga, preden se posvetimo dihalnim vajam, da se ponovno naučimo pravilnega dihanja. Tudi vsako pretiravanje ali izvajanje naprednih dihalnih tehnik takrat, ko telo nanje še ni pripravljeno, lahko kaj kmalu prinese še večje napetosti tekom dihanja in občutek pomanjkanja zraka. Dihalne vaje je potrebno razumeti kot nežno rastlino, ki potrebuje vsakodnevno skrb, postopen razvoj in sproščenost. Kakršnakoli napetost ali nelagodje je samo znak nepripravljenosti telesa in odraža potrebo naših dihalnih centrov in organov po postopnem, naravnem in sproščenem prilagajanju na nove vzorce dihanja.
Osnova vseh dihalnih vaj je pravilen način dihanja, kjer pri vdihu uporabljamo trebušno prepono (kar se kaže z izbočenjem trebuha) in širimo prsni koš, pri izdihu pa praznimo prsni koš od zgoraj navzdol in na koncu pasivno sprostimo še trebušno steno. Na ta način vdihujemo večje količine zraka, z gibanjem trebušne prepone pa masiramo trebušne organe in pospešujemo peristaltiko. Pri vdihu povečujemo tlak v trebušni votlini, kar pospeši pretok krvi proti srcu in nadalje v pljuča. To krepi omenjene organe, kri v pljučih pa se izdatno obogati s kisikom.
Skozi današnji način življenja ponavadi pozabimo na pravilen način dihanja, hkrati pa se znatno spremeni tudi razmerje med dolžino vdiha in izdiha. Pravilno razmerje pri sproščenem dihanju znaša 1 : 2, izdih je torej enkrat daljši od vdiha. Če traja vdih 4 sekunde, bi moral izdih trajati 8 sekund, ob tem pa seveda ne smemo čutiti nelagodja ali napetosti. To razmerje lahko kar hitro dosežemo z redno vsakodnevno vadbo in najbolje je, da s tem začnemo že pred začetkom izvajanja pravih dihalnih vaj. Vsekakor pa ne smemo izvajati dihalnih vaj na silo, kajti telo kmalu reagira ravno nasprotno, kot bi si želeli.
Z izvajanjem osnovnih dihalnih vaj leže na tleh se poveča naše zavedanje o dihanju, seznanimo se z lastnim načinom dihanja in ga skušamo izvajati na pravilen način. Že po nekaj dneh ali tednih vsakodnevnih vaj pravilnega dihanja telo vzpostavi novi vzorec dihanja, ki ga nato podzavestno vzdržuje tudi takrat, ko na dihanje nismo pozorni. Poleg tega imajo začetne dihalne vaje leže na tleh, ki jih vsebuje tudi sistem Joga v vsakdanjem življenju(1), zelo koristen učinek, če jih izvajamo takoj po asanah. V stoječem položaju so najbolj prekrvljeni tisti deli pljuč, ki ležijo pod ravnjo srca(2) , višje ležeči deli pljuč pa vse slabše. V ležečem položaju pa je pretok krvi po pljučih bolj enakomeren (zaradi izenačitve hidrostatskih tlakov) po vseh delih pljuč in je, še posebej med izvajanjem asan oziroma tik po njih, v zgornjih delih pljuč povečan do sedemkrat, v spodnjih pa do trikrat(2). Seveda obstajajo omejitve pri prevzemanju kisika iz pljuč v kri, a s sproščenim dihanjem v ležečem položaju lahko v vsakem primeru oskrbimo telo z večjo količino kisika kot sicer.
Šele ko uspemo vzpostaviti vzorec pravilnega dihanja, se lahko lotimo izvajanja posameznih tehnik pranajame, in sicer ponovno po stopnjah. Za osebe z določenimi zdravstvenimi težavami obstajajo nekatere omejitve (glej uvodni članek o dihalnih vajah), vendar lahko vsakdo izvaja pranajamo nadi sodan, o kateri je bilo narejenih tudi največ znanstvenih raziskav (izsledki le-teh bodo na kratko opisani v nadaljevanju). Ne smemo pozabiti, da telo potrebuje čas, da se navadi in da mora ves proces potekati sproščeno. Izvajanje pranajame med drugim niža frekvenco dihanja, povečuje pljučno vitalno kapaciteto, izboljša kvaliteto izdiha pri pljučnih bolnikih in poveča sposobnost zadrževanja diha(30).
Možganska aktivnost vpliva na potek dihanja
Ugotovljeno je bilo, da obstaja t.i. nosni ciklus, ki ga uravnava osrednje živčevje. V tem ciklusu se tekom dneva izmenjuje prehodnost leve in desne nosnice: nekaj časa je bolj odprta leva, nato pa desna nosnica. To je povezano s prevlado delovanja leve oziroma desne možganske poloble, kar je bilo dokazano z EEG-jem (elektroencefalogram). Meritve so pokazale, da je bila pri višji aktivnosti desne možganske poloble bolj prehodna leva nosnica, pri višji aktivnosti leve možganske poloble pa desna nosnica. Ta ciklus se (individualno) izmenjuje vsakih 25 do 250 minut(3). Kadar torej lažje dihamo skozi levo nosnico, je bolj izrazito in dominantnejše delovanje desne možganske poloble, in obratno, lažje dihanje skozi desno nosnico kaže na močnejše delovanje leve možganske poloble. Ko lahko dihamo enako skozi obe nosnici, obstaja ravnovesje med delovanjem desne in leve možganske poloble in vsega živčnega sistema. Zanimivo je, da se to dogaja ravno ob času sončnega vzhoda, poldneva in sončnega zahoda, ko so vitalne energije v naravi najmočnejše.
Ali lahko mi sami vplivamo na aktivnost možganov z izvajanjem pranajame?
Vsekakor pa je bila naslednja ugotovitev še bolj zanimiva. Kot lahko signali iz osrednjega živčevja izmenično uravnavajo prehodnost nosnic, tako lahko mi sami s pomočjo določenega načina dihanja v obratni smeri uravnavamo delovanje določenih predelov osrednjega živčevja. Z izvajanjem izmenjujočega se dihanja skozi levo in nato desno nosnico, kot na primer pri nadi sodan tehniki, lahko dosežemo uravnoteženje delovanja desne in leve možganske poloble(11).
Pozorno opazovanje lastnega dihanja nam pokaže, kateri del našega živčnega sistema deluje takrat dominantneje in to nam pomaga ravnati se bolj v skladu z našim telesom. Tako lahko skozi zavesten trud vplivamo na različne možganske centre, na percepcijo mentalnih in fizičnih energij in prebudimo občutek entuziazma(7). Te ugotovitve so bile rezultat mnogih študij, ki so ugotavljale selektivno stimulacijo možganskih hemisfer s pomočjo dihanja skozi eno ali drugo nosnico(4)(5)(6)(7)(8)(9)(10).
Z dihanjem skozi levo nosnico torej stimuliramo desno možgansko hemisfero in povečamo aktivnost parasimpatičnega živčnega avtonomnega sistema, kar se je v glavnem pokazalo z znižanjem frekvence srčnih utripov in posledično povečanim volumnom iztisnjene krvi tekom enega utripa srca(12). Pri dihanju skozi desno nosnico stimuliramo levo možgansko poloblo in simpatični avtonomni živčni sistem, kar so potrdili z zaznanim zvišanjem sistoličnega krvnega tlaka in frekvence srčnih utripov, povečanjem prevzema kisika v telesnih tkivih in zoženjem svetline kožnih žil (vazokonstrikcijo)(13). S slednjim lahko, preko omenjene stimulacije simpatičnega živčnega sistema, zelo učinkovito preprečujemo izgubo telesne toplote (primeri preživetja jogijev v področjih z ekstremnimi vremenskimi pogoji).
Neka študija poroča o spremembah v koncentraciji t.i. kateholaminov v krvi in njihovi povezavi z nosnim ciklusom(14). Kateholamini so hormoni, ki regulirajo mnoge telesne funkcije in se izločajo pod vplivom simpatičnega živčevja. To se zgodi v primeru fizičnega in/ali mentalnega stresa (bolečina, mraz, vročina, pomanjkanje kisika, strah, jeza, ...). Kateholamini sprožijo izločanje krvnega sladkorja in maščob (torej energetskih rezerv) v telesu, povzročijo zoženje krvnih žil, dvig krvnega tlaka, zvišanje srčne frekvence in moči srčnega utripa. Poleg tega širijo dihalne poti (bronhije), povečajo osnovni metabolizem, mentalno aktivnost in zvečajo sposobnost strjevanja krvi. Učinkov je še mnogo več, a naj omenjeni zadostujejo. Zelo zanimivo je tudi opažanje, da imajo ljudje s prekomerno stransko ukrivljenostjo nosnega pretina (pri čemer intenzivneje dihajo skozi desno nosnico, leva pa je manj pretočna) zaradi posledične stimulacije simpatičnega živčnega sistema težave z visokim krvnim tlakom. Preprosta operacija, kjer se ukrivljenostjo nosnega pretina odpravi, lahko odpravi tudi vzrok za visok krvni tlak.
Izmenično dihanje (nadi sodan pranajama) uravnoteža delovanje leve in desne možganske poloble(11), izboljša prostorsko orientacijo in spomin (leva nosnica), izboljša govorno izražanje (desna nosnica) in kognitivne procese(4)(6)(8)(15). Kognitivni procesi nam omogočajo, da spoznavamo, da zbiramo znanje iz sveta okoli sebe, da ga analitično opredelimo, oblikujemo spomin, da glede na zbrane izkušnje načrtujemo in primerno izpeljemo načrtovano. V skupini mentalno prizadetih otrok, ki so izvajali jogijske asane, pranajamo in kratko meditacijo po pet ur na teden, so zasledili znatnejše izboljšanje kognitivnih (spoznavnih) funkcij in socialno prilagajanje, kot v skupini otrok, ki jogijskih tehnik niso izvajali(16).
Izmenično dihanje skozi levo in desno nosnico, kot rečeno, vpliva tudi na frekvenco srčnih utripov. Pri dihanju skozi desno nosnico se frekvenca srčnih utripov poveča, pri dihanju skozi levo nosnico pa zmanjša. Vidimo, da lahko s preprostimi dihalnimi vajami učinkovito vplivamo na srčno frekvenco in jo po volji zvišujemo ali zmanjšujemo. Pri zmanjševanju srčne frekvence se količina izčrpane krvi pri enem utripu poveča, srčna mišica pa zaradi večjih presledkov med posameznimi utripi bolj počiva in se obenem tudi bolj krepi zaradi močnejših utripov ob večji količini krvi, ki pride v srce v fazi mirovanja.
Drugi učinki pranajame
Danes je znano, da so snovi, ki jim pravimo prosti radikali, v tesni povezavi s procesom staranja in razvojem mnogih kroničnih degenerativnih bolezni kot so aterosklerotični procesi in posledične bolezni srca in ožilja, rakaste bolezni, vnetja sklepov in druge(17). Naše telo je sposobno proizvesti snovi (antioksidante), ki nevarne proste radikale nevtralizirajo, znatne količine teh antioksidantov pa lahko dobimo tudi s prehrano (mineral selen, vitamini A, C, E in drugi). V nekaterih raziskavah je bilo v zvezi s pranajamo ugotovljeno pomembno znižanje škodljivih prostih radikalov, hkrati pa se količina antioksidantov, ki sicer normalno skrbijo za znižanje škodljivih prostih radikalov, ni relevantno povečala(18). To dopušča možnost, da obstaja še nek doslej nepojasnjen mehanizem, ki med pranajamo učinkovito odstranjuje škodljive proste radikale.
Izvajanje pranajame izboljša tudi vitalno kapaciteto pljuč(23). V študijah, ki so se ukvarjale z ljudmi, zdravljenimi zaradi astme, so ugotovili, da je izvajanje pranajame prineslo izboljšanje splošnega zdravstvenega stanja (z vplivom na dihalne funkcije). Mnogo je poročil o izboljšanju vitalne kapacitete in forsiranega izdihanega volumna zraka v prvi sekundi izdiha (FEV 1). Slednji parameter pove, koliko zraka lahko nekdo izdihne v prvi sekundi izdiha, če to stori hitro, s čemer dobimo dober podatek o tem, kako močno se dihalne poti pri tem zožijo in pri bolnikih z astmo preprečujejo zadovoljiv izdih. Pri bolnikih z astmo je redno izvajanje pranajame (vendar nikakor ne med samim astmatičnim napadom!) zmanjšalo pogostnost napadov in izboljšalo dihalno kapaciteto med fizično aktivnostjo. Nekatere raziskave so pokazale, da so z redno pranajamo uspeli zmanjšati količine potrebnih zdravil v primeru astme(19)(20)(25)(26). Izvajanje pranajame je po nekaterih študijah prav tako pripomoglo k zmanjšanju preodzivnosti dihalnih poti pri teh bolnikih po stimulaciji z določenimi snovmi, ki same po sebi povzročajo preodzivnost dihalnih poti(21). Dobre rezultate so dosegli tudi v skupinah ljudi, zdravljenih zaradi kroničnega bronhitisa, kjer so opažali zmanjšanje dispnoičnih težav (kratka sapa, občutek pomanjkanja zraka) in splošno izboljšanje pljučnih funkcij(28). Seveda velja omeniti opozorilo, da pranajama ni zdravilo za astmo in bronhitis, lahko pa v kombinaciji z ustaljeno terapijo znatno pripomore k izboljšanju obstoječega stanja in ima zaščitne in sproščujoče učinke na celoten dihalni sistem(29).
Dihanje skozi levo nosnico je povezano tudi s povečanjem znotrajočesnega tlaka, medtem ko se ta tlak pri dihanju skozi desno nosnico zmanjša(22).
Kaj pa tehnike pranajame, ki vključujejo zadrževanje diha?
Ko pričnemo z izvajanjem dihalnih vaj, še ne smemo zadrževati diha, ampak dihamo naravno in sproščeno, brez napenjanja. Šele čez čas, ko že obvladamo osnovne tehnike dihalnih vaj in če ni zdravstvenih zadržkov (glej uvodni članek o dihalnih vajah), lahko nadaljujemo z naprednimi tehnikami dihanja, ki vključujejo zadrževanje diha (kumbhaka).
Zelo zanimiv je podatek, da se pri pranajami, kjer ne zadržujemo diha, poveča prevzem kisika v tkivih, pospešijo pa se tudi metabolni procesi. Pri zadrževanju diha (kumbhaka) pa se v telesnih tkivih zmanjša intenzivnost metabolnih procesov, prav tako pa se zmanjša tudi prevzem kisika v tkivih(24). To pomeni, da telo ob izvajanju pranajame z zadrževanjem diha (po vdihu) z upočasnjevanjem metabolnih procesov varčuje z energijo in jo uporablja v druge namene. Pri taki vrsti pranajame z zadrževanjem diha močno vplivamo na parasimpatični živčni sistem, kar se odraža s padcem frekvence srčnih utripov in znižanjem krvnega tlaka(31).
Izza meja sodobnega znanja
Vsekakor se ob tem poraja zanimivo vprašanje, in sicer ali je kisik (poleg drugih hranil) res edino, kar nas vzdržuje pri življenju, ali obstaja še nekaj, kar je za sedaj izven dosega našega razumevanja in lahko znatno bolj prispeva k vzdrževanju telesnih in duševnih funkcij kot karkoli drugega? Ali je odgovor na to prana, o kateri govori znanost joge? Ali je to tisto, kar z duhovne ravni vodi in usmerja delovanje našega fizičnega telesnega ustroja?
Znanost joge ponuja tako veliko možnosti, na nas pa je, da poskušamo to spoznati in uporabiti v vsakdanjem življenju. Dihanje nam ni dano samo za golo preživetje. Z rednim in pravilnim izvajanjem raznih dihalnih tehnik lahko raziščemo možnosti, ki so nam na voljo. Vplivamo lahko na delovanje možganov, razporejamo telesno energijo, se učinkoviteje prilagajamo težkim zunanjim okoliščinam (mraz, vročina) in vplivamo na metabolizem glede na trenutne potrebe. In najpomembneje: izpolnimo lahko našo žejo po odgovorih na ključna življenjska vprašanja. Kdo v resnici smo in kaj je naša resnična narava?
Vir: http://www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org/clanki/20031020101/
|
|
Verjetno, ko grem naslednjič na vlak.