Moj mir se je začel na krožniku
Rad imam živali. Toda še pred nekaj leti je bil moj odnos do njih obupen. Spomnim se, kako sem užival ob mesnih dobrotah, ne da bi ob tem kadarkoli pomislil, da pravzaprav jem živalska trupla. Spomnim se, kako sem z družino obiskoval živalski vrt in z navdušenjem opazoval vso to pisano živalsko druščino, ne da bi se ob tem kadarkoli vprašal ali so te živali v zaprtih prostorih sploh srečne. Spomnim se, kako sem z žarom v očeh spremljal vragolije živali v cirkusih, ne da bi se ob tem zavedal kakšne mučilne postopke uporabljajo pri njihovi dresuri. Spomnim se, kako sem rad prisluhnil zgodbi kakšnega ribiča, ki je pripovedoval o rekordnem ulovu, ne da bi ob tem kadarkoli podvomil v etičnost njegovega početja. Spomnim se, kako sem radovedno zrl v živalske mrtvaške glave oziroma lovske trofeje, ne da bi ob tem začutil usmiljenje do srn, medvedov in ostalih gozdnih živali. Spomnim se, kako sem z občudovanjem poslušal duhovnike, ki so iz prižnic vzklikali peto božjo zapoved >Ne ubijaj!<, ne da bi ob tem z obema očesoma pogledal v njihov krožnik, ki je bil obložen z govejimi zrezki in šunko. Spomnim se, kako sem se oziral za elegantnimi ženskami v čudovitih krznenih oblačilih, ne da bi se mi ob tem v mislih odvrtel grozljiv prizor lovca, ki se izživlja nad lisico ali kuno.
Moje pogled na živali je za vedno spremenil dogodek na obrežju Save v bližini Kranja, kjer sem se znašel s prijateljem, ki je tamkaj lovil ribe. Bil je vroč poletni dan in medtem, ko je on potrpežljivo čakal na prvo trzanje trnka, sem se jaz rajši predajal blagodejnim sončnim žarkom. >Imam jo,< je čez nekaj minut vzkliknil od vznemirjenja, ter brž nato začel sunkovito navijati vrvico na koluto. Ko sem pristopil k njemu, je ribo, visečo na trnku, že potegnil iz reke. Srebrnkasta riba se je na vse pretege skušala rešiti trnka, ki se ji je zapičil skozi njeno zgornjo čeljust in je nad usti pogledal navzven. Strašna agonija te vodne živali se je nadaljevala, ko ji je prijatelj na grob način iztrgal železno konico trnka, ki je dobesedno razmesaril njena usta. Udarjala je s plavutmi, da bi se odrinila kvišku, da bi tako mogoče dosegla vodo, ki bi bila zanjo rešitev. >Trešči jo s skalo po glavi, da se ne bo dolgo mučila na suhem,< mi je prijatelj pomolil krvavečo žrtev pod nos, ter me na ta način želel naučiti prvih lekcij ribolova. Z rahlo negotovostjo sem prijel ribo v roke. Njeno telo se je polagoma umirilo, trzaji so bili vedno slabotnejši, življenje v njej je počasi ugašalo. In potem sva se spogledala. Njene oči so se žalostno zazrle v moje. V tistem trenutku me je spreletelo po celem telesu. >Saj to je vendar čuteče živo bitje, ki ima pravico do življenja, tako kot ti!< je v meni odzvanjal šepetajoč, vendar kristalno jasen glas vesti. Hipoma sem zalučal ribo nazaj v reko, očesne kotičke pa so mi zalile solze radostnice, kajti zavedal sem se, da se je v tistem trenutku moje življenje za vedno spremenilo.
Letos mineva že sedem let, odkar nisem več naročnik pobijanja živali v morjih, rekah, gozdovih in klavnicah. Občutek, da sem z vegetarijansko hrano ohranil pri življenju kopico teh čudovitih božjih stvaritev, je nepopisno lep. Spoznal sem, da živali človeka najhitreje naučijo brezpogojne ljubezni, kajti od njih nič ne pričakuješ v zameno. Imaš jih preprosto rad. Tukaj imam v mislih tudi pajka, ki ga z največjim veseljem odnesem nazaj v njegovo naravno okolje, če se pomotoma znajde v mojem stanovanju. Ugotovil sem, da so vegetarijanci zelo tenkočutni in nenasilni tudi do ljudi. Spomnim se, ko sem bral izjave svetovno znanih vegetarijancev (vegetarijanci so bili praktično vsi veliki misleci, izumitelji, duhovni učitelji, pesniki, pisatelji - kako zanimivo, da nam v osnovni šoli tega niso povedali), sem se najbolj zamislil ob besedah Tolstoja: >Dokler bomo ljudje pobijali živali, se bomo pobijali med seboj!< Tudi moj prijatelj dr. France Susman vedno poudarja, da se mir začne na krožniku. In če želimo prispevati svoj košček v mozaik svetovnega miru, potem je najmanj, kar lahko storimo to, da nehamo jesti meso. S tem bomo naredili majhen, a pomemben korak za svetovni mir, toda velik korak za mir v svojem srcu.
Damjan Likar
Objavljeno tudi na: www.mojuspeh.com
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
www.osvoboditev-zivali.org
