Včeraj sem doživela nekaj žalostnega

Včeraj sem na poti domov doživela nekaj žalostnega. Stala sem pri semaforju ob tovornjaku, polnem živali, in za trenutek ujela pogled ene izmed njih. Tako žalosten in mrtev je bil. Tako brezupen in prestrašen. In sem skušala pozabiti, to ni moja stvar. Šla sem domov, se pogovarjala z možem, igrala z otrokom, brala knjigo in šla spat. Pa sem se zbudila. Ura je ena in vem, je moja stvar! Moram napisati to pismo. Vsaj to.

Človek, kdo ti je dal pravico tako ravnati z živalmi, kdo ti je dal pravico zapirati jih v kletke, jih pitati, trpinčiti, klati, jesti... Jaz nočem trupel na svojem krožniku in trupel v svojem telesu, nočem krvi na svojih rokah.
Ti, ki pa ti za to ni mar, prisluhni mi in poglej svoje roke. Krvave so. Niso s krvjo umazane le roke, ki z nožem zapičijo v toplo in drhteče telo živega bitja, umazane so tudi tvoje roke, ki kupiš meso, ki ga ješ. Ti si ti tisti, ki plačaš morilca.
Morda so moje besede ostre. Ampak veš, včeraj sem videla tiste oči.... Samo oči imajo, živali. Nimajo besed, ne zmorejo prošnje in ne strokovnih razlag. Samo oči imajo. A te oči govorijo. Prosijo. Kričijo. Če jih le hočeš pogledati in jim prisluhniti. Jih vidiš? Se kdaj vprašaš, ko vidiš tovornjak, poln živine, kako dolgo je že na poti? Kdaj so živali nazadnje jedle? So žejne? Jih je strah? (Saj menda nihče od vas ne upa trditi, da ne čutijo, saj menda kdo od vas ima muco ali psa. A svojo živalco imaš rad, poskrbiš za njo, ti je hudo, če jo boli...)
Ampak veš, boli, ko elektrošok pretrese telo! Boli, ko klavec živali pri njeni polni zavesti zareže v vrat, ji odreže noge, ker se mu ne ljubi počakati, da bo žival mrtva! Od vsega najmanj razumem to! In mi doni v glavi: zakaj ne počaka??? In ko se to dogaja, druga žival čaka na vrsto in ve, da je naslednja ona. Naročnik in plačnik tega klavca si ti. Ali se tega zavedaš?
Plačuješ tudi obratovanje farme. Obratovanje velikih živalskih koncentracijskih taborišč. Kaj neki drugega so? Ali ne bivajo tam živa bitja bivajo v skrajno nehumanih razmerah, natlačene, ponižane? Verjamem, da ne veš, kaj natančno se tam dogaja, a tvoja odgovornost je, da se seznaniš, ker si plačnik ti. Z vsakim kilogramom mesa, ki ga kupiš, ti osebno plačuješ obratovanje farme. Ti! Dvomim, da sploh veš, ampak moraš vedeti, kaj farma v resnici je. Svinje prebivajo skupaj po 80 do 200 živali na mrežnih rešetkah, skoraj v stalni temi, stojijo na luknjičastih tleh brez stelje in se komaj lahko premikajo. Si predstavljaš, kako bi se ti počutil, če bi bilo to tvoje življenje? 22 kokoši si deli en kvadratni meter, njihov dom nima oken, celo življenje ne vidijo sonca, po 14 - 18 mesecih pa, ko ne morejo več nesti, gredo v zakol, petina jih ne doživi te starosti, poginejo zaradi stresa, infekcijskih ali kostnih obolenj. Si predstavljaš tako življenje? Krava ima na razpolago malo več kot en kvadratni meter, stoji na mrežastih kovinskih tleh. Teleta dobivajo namesto materinega mleka mleko v prah z lojem, kitovo mastjo in veliko soli; in zaradi te soli so žejna, ne dobijo vode, zato jejo še več slane kaše in tako so v najkrajšem času primerna za zakol. Te to zanima? Moreš vedeti, kaj se v resnici skriva na tvojem krožniku in v tvoji usnjeni torbici..

Ampak veš, včeraj sem videla tiste oči.... Samo oči imajo, živali. Nimajo besed, ne zmorejo prošnje in ne strokovnih razlag. Samo oči imajo. A te oči govorijo. Prosijo. Kričijo. Če jih le hočeš pogledati in jim prisluhniti. Jih vidiš?

Veš, saj večinoma sem čisto vedra in nasmejana in prijazna oseba, ampak danes je v meni tak strah. In gnev in jeza. Veš, včeraj sem videla tiste oči.... Kako jih kdaj ne pogledaš tudi ti, človek? Povedale bi ti, kako je to.
Kako je to, ko ribič zabode vate trnek, ki ti razpara jezik in usta. Boli. Ravno tako kot bi bolelo tvojega kužka. Ali tvojega otroka ali tebe. Če ne verjameš, si kdaj poskusi zapičiti ost skozi jezik in usta. Kako tega ne vidiš, ribič? Pa je vendar tak mir ob vodi, v naravi. Poglej, voda je tako čudežno zdravilna in očiščujoča, vsi radi zahajamo na njene bregove. Ob vodi je, kakor bi nam narava odprla svoje naročje in nas nahranila s tišino in mirom. Tak mir je, ti pa ne slišiš krika ribe, ki se je ujela, ribe, ki ji je ostra kovina zarezala v jezik in razparala usta! Presunljivo glasen je, pa ga ne slišiš. Samo srce ga lahko sliši. Imaš srce? Saj veš, tisto srce, ki te zaboli, ko vidiš svojega otroka trpeti, svojega brata, svojega prijatelja...A za to drobno vodno bitjece nimaš srca. Iz nekega čudnega bolnega užitka za zabavo mučiš in ubijaš.
Hudo mi je, ko pišem to pismo. A moram pisati, veš, včeraj sem videla tiste oči.... Ki so mi povedale zgodbo.
Že iščeš opravičilo za to, kar počenjaš? Že vlečeš na dan železo in beljakovine in omega 3? Lažeš samemu sebi; vse, prav vse te snovi lahko dobiš tudi drugje. Celi mnogi zdravniki to sedaj že priznavajo. Moja kri je krasna in ravno tako kri mnogih vegetarijancev, ki jih poznam. Mesa ne ješ, ker je zdravo, ampak ker si tako navajen in ker se ti zdi dobro. Priznaj - vsaj sebi.
Vem, da ne moremo kar tako opuščati svojih navad in prepričanj, to dobro vem. Vem pa tudi, da smo ljudje zavestna bitja, ki moramo prevzemati odgovornost za svoja ravnanja. Zato se sooči in poglej, kaj je v resnici na tvojem krožniku, na katerem tako vabljivo diši - kos mrtvega trupla! in se vprašaj: smem to početi in - hočem to početi?

Darja Vtič - Tršinar, profesorica

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
www.osvoboditev-zivali.org