Živali so sopotnice, ne skakajoči zrezki

Danes si marsikdo težko predstavlja kosilo brez zajetnega kosa mesa. V dneh pred krščanskim postom si tradicionalne slovenske družine jedilnike še zadnjič obogatijo s pogrinjkom iz kipečega zelja in sočnih krvavic. Z opozorili o pandemičnih razsežnostih infekcijskih bolezni, ki se preko živali prenašajo na človeka, se zdi, da si v Sloveniji ne belimo glave. Vendar pred sodobno živalsko kugo nikakor nismo izolirani. Na Štajerskem živi družina veganov, ki ima živali za svoje prijateljice in enakovredne sopotnice v življenju. In živali to čutijo, ker vedo, da ne bodo svojih življenj končale kot gurmanski priboljšek. Vsem živalskim proizvodom, mesu, mleku in jajcem, so Valpetičevi rekli odločni ne in na jedilnik uvrstili samo rastlinsko in sadno prehrano. Od tedaj prisegajo, da je njihovo življenje postalo bolj kakovostno.

Družina Stanka Valpatiča se je pred sedmimi leti preselila iz ljutomerskega območja na Celjsko. Postali so imetniki in upravljalci velikega posestva, ki so jim ga v trajno oskrbo zaupali neki švicarski lastniki. Ti so iskali človeka, ki bi bil pripravljen z živalmi in naravo postopati na nov, drugačen način.

Prvobitni raj na desetih kvadratih

Valpatič je prekinil s kmečko tradicijo klanja in prodaje živali, čeprav je do osemnajstega leta tudi sam moral pomagati očetu pri vzreji živine in furežu. "Oče mi je postavil smernico, ki mi je bila v pomoč za nadaljnje odločitve. Če ne mislim več klati, mi mesa tudi ni treba jesti. Čeprav so mi govorili, da bom zbolel, mi je korak gotovosti vlila še babica, ki mi je predstavila starinske jedi njene mladosti: kaše, oreščke, jagodičevje. Potem sva se z ženo preselila na kmetijo in s seboj pripeljala tudi svoje živali." Deset hektarov zemlje je dalo prostor štirim hišnim članom in nekaj živalskim družinskim prijateljem: kozi s kozličkom, dvema kobilama, tropu kokši in petelinov, mačkam in psom.

Deset hektarov zemlje je dalo prostor štirim hišnim članom in nekaj živalskim družinskim prijateljem: kozi s kozličkom, dvema kobilama, tropu kokši in petelinov, mačkam in psom.

Živali čutijo ljubezen

"To so domače živali oziroma člani naše družine," pravi družinski poglavar, "dostop na naše njive pa imajo tudi divje živali, saj jim za jesen kakšno njivo vedno zasejemo s pšenico, tudi pozimi poskrbimo za preživetje gozdnih prebivalcev tako, da jih oskrbimo s koruzo, jabolki, pšenico in semeni, poleti pa se ob naših vodnih biotopih zadržujejo divje račke, žabe, lastovke in druge ptice. Domačim živalim nudimo svoboden življenjski prostor, gibajo se po svojih željah in vedo, da ne bodo šle v prodajo in niso namenjene za zakol. Umrle bodo naravne smrti, zato jih ni strah noža, puške, vsakršnega nasilja. Zanje skušamo kar se da najbolje skrbeti in se družiti z njimi. Prepričan sem, da živali čutijo našo ljubezen.

Se bodo vrnili časi čistih potokov?

Ko je Stanko Valpatič spoznaval soprogo Stanko, so mu po glavi rojila odločilna vprašanja. "Ali sta tradicija ubijanja živali in prehranjevanje z njihovimi trupli morda napačna? Zaznal sem ekološke posledice množične reje. Ko sem pred dvajsetimi leti kot otrok še pasel krave v dolini, sem se še lahko odžejal v bližnjem jarku. Deset let pozneje voda iz globeli ni bila več pitna. Kmetije so povečale število živali, po njivah smo začeli trositi umetna gnojila, začela so se uporabljati hibridna semena in škropiva, travniki so se utapljali v gnojevki, kar je obremenilo vodo v naravi. To je zame katastrofalno. Vprašanje je, ali se bodo vrnili časi in bomo lahko pili iz potokov?" Zakonca sta k brezmesnemu uživanju usmerila tudi svoja otroka, saj sta prepričana, da smo z mesnim prehranjevanjem programirani od malega. "Bdel sem nad otrokoma, da ju dedki in babice ne bi navadili na meso. Ko sta bila večja, sem napravil preizkus z mesom, a sta ga otroka jokaje odklonila. Od malega sta odraščala z vedenjem, da meso ne raste na drevju, temveč da je treba prekrasnemu petelinu, s katerim se igrata na domačem dvorišču, prerezati vrat."

Kmetije so povečale število živali, po njivah smo začeli trositi umetna gnojila, začela so se uporabljati hibridna semena in škropiva, travniki so se utapljali v gnojevki, kar je obremenilo vodo v naravi.

V mrtvem kosu mesa ni življenja

Čeprav bi skeptiki morebiti pomislili, kaj naj dajo med zobe namesto žilavega zrezka, družina cedi sline ob okusnih, raznolikih in zdravih obrokih, ki ne potrebujejo daljših priprav. "Sedaj pojemo pol manj kot prej, ker uživamo živo hrano. Naredi nas krepke, zdrave in močne za vsa opravila. V mrtvem kosu mesa pa ni življenja," prepričan v svoje ravnanje pripoveduje Valpetič. Pri zajtrku si na domač kruh namažejo sončnične namaze, doma prirpavljena čemaž ali baziliko v olivnem olju, lakoto preženejo s sadjem, orehi, lešniki in oreščki. Prisegajo na dušeno zelenjavo: fižol, leča, kumare, krompir - vse, kar zraste na domačem polju. V svojem mlinu zdrobijo piro, jo zvečer namočijo in naslednjega dne je na krožniku slasten obrok. Tudi testenine, sadno in zelenjavno ozimnico pripravijo v domači kuhinji. "Naš jedilnik je pogojen letnemu času. Čeprav je danes paradižnik lahko na mizi preko celega leta, pri nas ni tako. Pozimi se raje posladkamo s kislim zeljem, repo, fižolom, rdečo peso, korenjem in čebulo. Vse bolj pa se nagibamo k teranski prehrani s trajnimi rastlinami, kot so jabolka, koprive, čemaž ..."

Pravice živali v ustavo

Spremenjeno razmišljanje, nova kakovost življenja in drugačen odnos do živali in prehranjevanja je botroval ustanovitvi Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, katerega predsednik je Stanko Valpatič. "Zavzemamo se za vse živali, svojo nalogo pa vidimo v tem, da si vse živali zaslužijo pravico do življenja, življenjskega prostora in hrane, da bodo lahko živele svobodno in brez strahu pred preganjanjem, lovljenjem in ubijanjem." Društvo si je zadalo konkretne naloge: pravice živali zapisati v Ustavo RS, odpraviti lov in živinorejo, prepovedati poskuse na živalih in informiranje javnosti o enosti mineralov, rastlin, človeka in živali. Javnost želijo opozoriti na škodljivost mesne prehrane in ostalih živalskih produktov, kakor tudi o ekoloških posledicah množične reje.

Vračanje tisočletnega dolga

"Živali vidimo kot bitja, ki se veselijo človekove naklonjenosti in si želijo njegovega prijateljstva. Ker pa je človek že pred tisočletji napovedal vojno živalim, smo danes na potezi ljudje, da se jim približamo brez pušk." Valpatičeva družina svoja prepričanja in skrb tudi udejanja, živi v sožitju z naravo in njenimi prebivalci. "To razumemo kot dolg živalim, ki je star že tisočletja. Navdušuje nas in nam daje občutek zadovoljstva. Živali pa nam vračajo ljubezen. Iskrena ljubezen ne pozna ovir in pomaga razširiti zavest o smislu življenja."

Barbara Pance

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
www.osvoboditev-zivali.org