Amalgamske zalivke -
ali se zastrupljamo sami?

V preteklih petnajstih letih so bile objavljene številne študije, ki dokazujejo škodljivost amalgamskih zalivk. Strupene sestavine amalgama (živo srebro, srebro, kositer, cink in baker) se v merljivih količinah izločajo iz zobnih zalivk, naše telo jih absorbira in skladišči v različnih organih. Amalgamske zalivke so glavni vir obremenitve človeškega telesa z živim srebrom. Ker je živo srebro med vsemi kovinami, ki sestavljajo amalgam, najbolj strupeno, bomo v nadaljevanju obravnavali predvsem posledice zastrupitve z živim srebrom in njihovo odpravljanje.

Kaj je amalgam Amalgam je zmes približno 50 odstotkov tekočega živega srebra in 50 odstotkov finega prahu, ki ga sestavljajo različne kovine: srebro (20 %-33 %), kositer (12 %-15 %), baker (3 %-13 %) in cink (1 %). Takšno zmes lahko dobro oblikujemo, sama se strdi po 30-ih minutah in se pri tem še nekoliko razteza. Te lastnosti (možnost dobre obdelave) in nizki stroški so tudi glavni razlog, da se je ta "nevarni odpadek" tako razširil. Amalgam, v primerjavi z zlatimi zalivkami, ni zlitina, ampak porozna zmes, iz katere živo srebro z lahkoto izhlapeva.

Kako pride živo srebro iz zalivk v telo?

Do vdora živega srebra v telo lahko pride na več načinov:

1. Majhne delce amalgama iz zalivke, ki se raztapljajo v slini, pogoltnemo, nato pa se preko črevesja absorbirajo v kri in živce.
2. Določen delež živega srebra izpari iz plomb in se z dihanjem absorbira v pljuča.
3. Živo srebro vdre neposredno v zob in se preko zobnega živca vzdolž ostalih živcev prenese v možgane in tam uskladišči.

Izločanje živega srebra iz zalivk močno spodbujajo galvanski tokovi v ustih, ki nastajajo ob prisotnosti različnih kovinskih zalivk (npr. zlato in amalgam, mostički in amalgam, kovinska proteza in amalgam). Problematično pa ni izločanje živega srebra, ampak njegova absorpcija in kopičenje v telesu. To dejstvo zobozdravniki, ki še uporabljajo amalgam, vedno znova zanikajo, vendar je njegova škodljivost znanstveno jasno dokazana. Znanstveniki so raziskovali poškodbe ledvic in možganov umrlih in njihovo povezanost z vsebnostjo živega srebra v tkivu. Rezultat je jasno pokazal večjo poškodovanost organov pri višjih koncentracijah živega srebra v tkivu. Vsebnost živega srebra v tkivu pa je bila odvisna od števila amalgamskih zalivk in je bila tri- do devetkrat višja pri ljudeh, ki so imeli amalgam v zobeh, kot pri tistih brez amalgamskih zalivk. Celo Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že leta 1991 sporočila, da se največ živega srebra v telesu absorbira iz amalgamskih zalivk (3-17 mikrogr./dan), veliko manj ga dobimo iz mesa, rib in morskih sadežev (2,34 mikrogr./dan) in zgolj v minimalnih količinah iz drugih živil (0,25 mikrogr./dan).

Posledice vsebnosti živega srebra v telesu:

• Eden najpomembnejših vzrokov za toksičnost živega srebra je, da se skladišči v žveplovih beljakovinskih spojinah, še posebej encimih, in jih s tem blokira. Na ta način je ovirano delovanje osrednjih funkcij v telesu. Živo srebro vpliva celo na transportne procese celičnih membran, kar lahko povzroči odmiranje celic.
• Druga posledica kopičenja živega srebra je tvorba prostih radikalov. Ker je bilo o škodljivosti prostih radikalov (na primer zaradi kajenja) že veliko napisanega, se bomo izognili natančnejšim pojasnitvam.
• Zaradi prisotnosti živega srebra v telesu se poveča potreba po vitaminih, mineralih in mikroelementih.
• Živo srebro lahko vpliva na našo dedno zasnovo (DNK), kar pripelje do celičnih sprememb, kot na primer pri raku.
• Znanstveniki so z raziskavami ugotovili, da bakterije ob prisotnosti amalgamskih zalivk postanejo odporne na živo srebro, istočasno pa razvijejo tudi odpornost na antibiotike.
• Živo srebro lahko vodi do nastanka avtoimunskih bolezni. Imunski sistem se redko loti samega živega srebra, ker je premajhno. Če pa se živo srebro poveže s sestavnimi deli celice (proteini, žveplenimi spojinami), ga telo razpozna kot strup in začne napadati celo celico. To je začetek tako imenovanih avtoimunskih bolezni. Pri teh boleznih domnevajo, da telo pomotoma napada zdrave celice, v resnici pa imunski sistem ciljno uničuje celice, ki so zastrupljene z živim srebrom. Gre pravzaprav za smiselno reakcijo telesa, ki pa žal vodi do hudih zdravstvenih posledic.
• Največ škode povzroča kopičenje živega srebra v živčnih celicah. Živo srebro preprečuje, da bi živec lahko absorbiral nujno potrebne hranilne snovi, ki mu omogočajo posredovanje ukazov. Živčni dražljaji postajajo počasnejši ali se celo popolnoma zaustavijo, in živec odmre. Poskusi so pokazali, da lahko živo srebro uniči živčno ovojnico (kot pri bolezni multipla skleroza). Novejše študije so pokazale, da zadostujejo že zelo majhne količine živega srebra (veliko manjše, kot so določene mejne vrednosti), da se človekovo obnašanje (psiha) spremeni.

---

Avtor
Dominik Golenhofen
Center za bioresonanco & Energijski center d.o.o.

Odlomki iz priročnika "Zdravje je odvisno od življenjskega sloga" >>