Tumorji
in rak,
kako jih preprečiti ali ozdraviti
na naraven način
Vzrokov,
ki lahko vplivajo na pojav in razvoj raka je veliko; to
so karcinogene - rakotvorne snovi v okolju, tobak, alkohol
in procesirana hrana. Tokrat bom pisal predvsem o tem. Preden
začnem, navajam citat Profesorja Dr. Medicine Kollath-a: "Kdor živi nezdravo in se napačno prehranjuje, se vse
življenje pripravlja na raka!"
"Sem spadajo tudi strupi in droge, ki povzročajo raka,
X žarki - rentgentski žarki in žarki, ki rabijo za obsevanje
(radiacijo) in celo rakave terapije same", ugotavlja
Susan Hazard, Doktorica Farmacije.
Res pa je, da se pri
osebi lahko razvije rak tudi v odsotnosti teh zunanjih faktorjev.
To stanje se začne, ko prvič začutite izčrpanost, oslabitev
(Izčrpanost je tudi 1. Stopnja bolezni po metodologiji Naravnega
Zdravja, Naravne Higiene), saj vaše telo ne zmore več uspešno
obvladovati in izločati vseh zunanjih in notranjih strupov;
ti strupi se v telesu nabirajo in če ne vzpostavimo korekcijskih
mer, bolezen napreduje skozi Sedem stopenj bolezni (kot
so bile prikazane v Klubskem glasilu Znanost Življenja,
Poletje 2001), vse do končne, zadnje stopnje, ki
se imenuje Rak.
Zgodovina
Rak-a
Rak je civilizacijska
bolezen, ki je hkrati tudi zelo, zelo stara, strokovnjaki
ocenjujejo, da kar nekaj milijonov let; raziskave so pokazale,
da so na fosilnih okostjih dinozavrov, najdenih v Wyoming-u,
Združene Države Amerike odkrili sledi kostnega raka; morda
so obstajale tudi nekatere druge vrste raka, vendar so fosilni
ostanki kosti edino, kar je ostalo od teh mogočnih prazgodovinskih
živali, zato so bila podana poročila le o tej vrsti raka.
Na človeku in njegovih
prednikih je rak star več kot milijon let. Nekatere dokumentirane
primerke te bolezni, je uspela najti Susan Hazard,
Doktorica Farmacije na antropoidnih ostankih, izkopanih
iz zemlje, najdenih na Javi leta 1891, sicer pa najstarejši
dokumenti, ki potrjujejo prisotnost te bolezni izvirajo
iz obdobja starodavnega Egipta in Indijancev. Kostni rak
je bil identificiran na nekaterih mumijah, ki so jih odkrili
v Veliki piramidi v Gizah. Edwin Papyrus
(2500 p.n.š.), Leyde Papyrus (1500 p.n.š.)
opisujeta simptome raka in primitivne oblike zdravljenja,
kot je to uporaba noža.
Iz Hindujske epske pesnitve Ramayana se lahko naučimo, da
so bila mazila iz arzenika uporabljene kot pomagalo pri
zdravljenju rasti raka že več kot 500 let pred našim štetjem..
V Hipokratovih zapisih (okrog 400 p.n.š.) je opisanih veliko
oblik bolezni, med njimi tudi rak na prsih, uterusa (maternice),
želodca, kože in rektuma. Od tod tudi izvira termin "carcinoma"
(grško karkinos), toda zdravljenje raka je bilo v tistem
obdobju precej nezrelo, z pekočimi mažami in izžiganjem,
čeprav je Hipokrat znal modro svetovati "ne-zdravljenje"
tega, čemur danes pravimo globoko segajoči rak
Hipokrat (domnevni
oče medicine) je najprej postavil teorijo bolezni , ki je
temeljila na telesnih sokovih, ki je bila sestavni del medicinske
zgodovine skozi stoletja. Po njegovem prepričanju so bile
4 tekočine: kri (iz srca), sluz(iz glave), rumeni žolč (iz
jeter) in črn žolč (iz vranice). Če torej ti štirje elementi
ne bi bili v primernem, usklajenem v ravnovesju, bi bilo
telesno zdravje okvarjeno in nastopila bi bolezen. Hipokrat
je tudi verjel, da je črna tekočina (črn žolč) v glavnem
odgovorna za nastanek raka. Njegova teorija o telesnih tekočinah
- čeprav ironična, je jasno demonstrirala dejstvo, da bolezen
nastane znotraj telesa, v nasprotju s takratnim prepričanjem
o magičnem, peklenskem ali božanskem vmešavanju v zdravje
človeka.
V prvem stoletju našega
štetja je bil rimski zdravnik Aurelius Cornelius
Celsus prvi, ki je izvedel operativni poseg pri
raku in pri tem podvezal krvne žile, poznal in vedel je
za invazijo rakavih celic na druga tkiva; opisal je pojav
drugega tumorja po tem, ko je prvi bil odstranjen, hkrati
pa je opazil, da so bili nekateri tumorji neboleči in "tihi",
dokler se ne razvijejo dovolj da bi ulcerirali - se gnojili.
Galen
je zagovarjal teorijo "črnega žolča" za nastanek raka in
njegov sicer upoštevanja vreden vpliv je zavrl raziskovanja
o naravi bolezni čisto do renesance, vendar je kljub temu
bil prvi ki je ugotovil vzajemno zvezo med psiho-somatskimi
problemi in čustvi pri razumevanju nastanka raka. V njegovi
razpravi o tumorjih je zapisal, da so melanholične ženske
bolj sklone raku na prsih, kot sangvinične, torej tiste,
ki se rade smejejo.
Arabska zdravnika
12 stoletja Avenzoar in Averrhoes, sta
že uporabljala glasove pri diagnozi raka na grlu.
Naslednji kirurg renesanse
Fallopius (1523 - 1562) je uporabljal pekoče
- jedke - lužne maže namesto operacij pri zdravljenju raka.
Razlika med benignimi
in malignimi tumorji je bila prvič razjasnjena kmalu po
Hildanausovem obdobju, avtor pa je bil
Marcus Aurelius Severinus. V 18 stoletju
je bila v Reims-u v Franciji ustanovljena prva bolnišnica
za rakava obolenja; v tem obdobju je bil rak obravnavan
kot nalezljiva bolezen (zadnja znanstvena ugotovitev je
vedno zadnji stadij zmote) in rakavih bolnikov so se izogibali
tako kot gobavcev.
V poznejšem obdobju
18 stoletja so potekale raziskave v mnogih smereh in takrat
so začeli tudi s prvimi poskusi na živalih. Rak kot poklicna
bolezen v obliki raka na modih pri dimnikarjih je bil prvi
zapisal (1775) Percivall Potts.
Naprednejše znanje
patologije se je razvijalo skozi delo Johna Hunter-ja,
Reneja Laennec-a in Marie Francois - Bichat, ki
so vzpostavili koncept, da so celice osnovne enote tumorjev.
Francoski ginekolog Joseph Recamier, ki
je govoril o splošnem raku, je opisal rakavih celic v krvnem
obtoku in on je postavil izraz metastaza, da je z njim opisal
nastajanje drugih rakavih centrov v telesu, ki so nastajali
kot rezultat transporta rakavih celic z limfo in krvjo.
V Nemčiji so postale
operacije na rakavih bolnikih skoraj nekaj običajnega, izvajali
pa so jih Christian Billroth, Alexander von Winiwater,
Wilhelm Freund, Themistikles Gluck in histerektomija
(odstranitev maternice) in laringectomija (odstranitev dela
grla) so bila kar pogosta. V začetku 20 stoletja je ameriški
zdravnik William Halsted postavil svoj
zdravniški princip pri zdravljenju raka, da mora biti poškodba
v regionalnih limfnih vozlih odstranjena skupaj z njimi,
da bi tako preprečil širjenje metastaz (rakavih tumorjev).
Ta metoda je najbolje ilustrirana pri njegovih radikalnih
odstranitvah dojk pri ženskah, obolelih za rakom na prsih
in ta metoda je (žal) tudi danes še vedno zelo razširjena
in je vzrok za nepotrebno pohabljenje mnogih žensk.
Leta 1895 je Roentgen
odkril neke dotlej neznane žarke, ki so kasneje postali
zelo razširjeni v uporabi pri določanju diagnoz in zdravljenju
raka; ti žarki so znani kot roentgentski žarki, pogosteje
pa uporabljamo ime, katerega jim je dal, torej X žarki.
Tri leta kasneje sta
dva francoska znanstvenika Piere in Maria Curie opravljala
neko drugo raziskavo, kjer sta odkrila nov element , uranovo
rudo, ki je že vsebovala uran; ta element sta poimenovala
radij. Odkrila sta, da je sevanje radia veliko bolj intenzivno
kot tisto, kjer je bilo potrebno uran še izločiti. Marie
Curie je bila tudi prva žrtev (čeprav je prejela
Nobelovo nagrado) pri študiju - raziskavi Radija (Ra), ki
ubija in nikoli ne zdravi! Skozi nekajletne raziskave se
je pri njej razvila anemija, kot posledica radioaktivnosti
tega elementa.
Tako kot X žarki in radij sta nevarna za zdravje. Kmalu
po odkritju X žarkov je moški, ki je bil zaposlen v tovarni
in je delal na področju raziskav roentgentskih cevi razvil
čir na roki in roko so mu morali amputirati, kmalu zatem
je umrl zaradi ponovnega pojava ulceracije pod pazduhama.
Eden izmed pionirjev ki je zdravil z radioaktivno terapijo
je tudi postal žrtev svojega dela, to je bil zdravnik Robert
Abbe, ki je umrl za posledicami anemije, prav tako
kot Marie Curie po daljšem izpostavljanju radiaciji - sevanju.
Francoski zdravnik
Jean Bergonie, skupaj s L. Tribondeu,
je izdal "Pravilnik" oziroma "Zakon o Radio intenzivnosti",
toda Bergonie je umrl 1925 za rakom, ki ga je povzročilo
obsevanje z X žarki; najprej so mu morali amputirati prste
na roki, nato še celo roko. Zatem so se mu razvile metastaze
v pljučih, kar je povzročilo njegovo hitro smrt.
Entuziazem za nuklearno
terapijo je zlasti po dogodkih iz Three Mile Islanda in
Černobila nekoliko upadel, toda radiacije se še vedno nadaljujejo
v mnogih medicinskih vejah. "Radioterapija, vključujoč X
žarke, kobaltove žarke in protonski pospeševalnik žarčenja
je popolnoma varen", še vedno zatrjujejo zagovorniki tovrstnih
terapij ...
Toda kirurgiji in
radiaciji - obsevanju so kasneje dodali še tretji tip terapije,
ki je v uporabi tudi danes, to je kemoterapija,
v zadnjem času pa tudi kombinacija elektro-kemoterapije.
Prava množica drog (zdravil) je bila izdelana, kreirana,
sklicujoč se na presenetljive vplive na rast rakavih celic
in na mehanizme, kjer se celice divje množijo, prenašajo
in spremembo genetskih informacij. Toda te nove droge ne
samo da uničujejo rakave celice same, povzročajo mnogo škodljivih
efektov na procese v telesu.
Leta 1943 je bila
v pristanišču Bari - Italija zasidrana ameriška bojna ladja
John Harvey - Bari je bilo glavno oskrbovalno središče za
vojske Združenih Držav, Velike Britanije in ostalih vojska,
ki so sodelovale v boju proti Hitlerjevi koaliciji - toda
na tej bojni ladji je bilo naloženo tudi 100 ton strupenega
plina imenovanega iperit. Britanski poveljnik zračnih sil
Zavezništva Sir Arthur Coningham je 2. Decembra sklical
tiskovno konferenco, kjer je z velikim ponosom povedal,
da ima zavezništvo popolno premoč in kontrolo nad južno
Italijo, toda zvečer je nenaden napad nemške Luftwaffe povzročil
najhujšo pomorsko-pristaniško katastrofo za Pearl Harbour-jem.
Ob napadu se je sprostil iperit in več tisoč ljudi je bilo
mrtvih.
Vir: Robert Harris and Jeremy Paxman, A higher Form of Killing:
the Secret Story of chemical and biological Warfare (New
York: Hill and Wang, 1982), PP. 119-25.
Po omenjeni katastrofi so medicinski strokovnjaki opazili
pri preživelih mornarjih, ki so bili izpostavljeni kemičnem
agensom - kontaminaciji, da so trpeli zaradi problemov s
kostnim mozgom in odvajanjem belih krvnih telesc. V medicinskih
krogih se je takrat porodila ideja, da bi tovrstna kemična
vojna agensov lahko koristila pri bolnikih, obolelih za
rakom. Ti agensi namreč ubijejo vse celice v pacientovem
telesu, ki se delijo v času uporabe le teh. Ker poteka delitev
rakavih celic zelo hitro, so na ta način upali, da bodo
lahko popolnoma uničili rakave celice, da bodo lahko tiste,
ki se delijo počasneje obdržale pacienta pri življenju,
toda pacienti, ki so jih "zdravili" s temi citotoksičnimi
(Cell-killing) drogami so imeli enake reakcije, kot žrtve
tega kemičnega zastrupljenja. Dr. Farmacije Ralph Moss,
nekdanji znanstveni pisec na Memorial Sloan-Kettering Cancer
se spominja: "Nekateri znanstveniki so se zgrozili
ob strahoviti zastrupljenosti pacientov, ki so se davili,
bruhali, izpadali so jim lasje in umirali so zaradi uničenja
njihovega kostnega mozga, ki so ga povzročile droge."
Vir: R. Moss, As per note 19, p. 20.
To pa seveda ni motilo direktorja M.D. Anderson Hospital
and Tumor Institute v Houstonu, saj je pojasnil Kongresu
Združenih Držav 1969: "Da bi z bilijonom $ v 10 letih porazili
raka."
Vir: Ibid., p. 21.
Tako se je začela VOJNA, zdravniki so začeli govorili
o orožju, o strategijah in terapevtskem arzenalu drog, ki
ubijajo celice. Tudi danes se zdravniki še vedno "bojujejo proti raku", pri tem pa zanemarjajo najpomembnejše
dejstvo - ali pozabljajo, da je "njihovo bojno polje" TELO
TRPEČEGA ČLOVEKA. Medicinski učbeniki so poimenovali onkologiste
"vojake na prvih bojnih linijah".
Vir: Ibid.,p.22.
V '60, '70 in zgodnjih 1980 letih je bila vera v tehnologijo
na zelo visoki ravni, zdelo se je, da lahko z antibiotiki
ustavijo in porazijo kakršnokoli bolezen, če le izberejo
pravo zdravilo, na stotine bilijonov $ je bilo porabljenih
za raziskave in zdravljenja raka s kemoterapijo. Čeprav
je večina "zdravljenih pacientov" strahovito trpela, so
tu in tam le dosegli kakšno remisijo, zlasti pri nekaterih
oblikah otroškega raka. Po mnogih letih, na desetine bilijonov
$, ki so jih uporabili za raziskave in 100 bilijonov več
za "zdravljenje" je bilo zelo, zelo malo preživelih, ki
so oboleli za rakom. Čista resnica je, da so bili rakavi
bolniki zelo razočarani nad zdravljenjem s kemoterapijo.
Leta 1985 je Dr. Medicine John Cairns, Profesor mikrobiologije
na Harvardski Univerzi za Javno Zdravje (Harvard University
School of Public Health) objavil članek v Scientific American-u,
kjer je dokazal, da s kemoterapijo lahko ozdravijo le 2
do 3% rakavih pacientov. Navkljub vsem prekomernim investiranju
v medicinsko skupnost, ki je "ustanovila kemoterapijo",
le ta ni bila sposobna poraziti niti enega od vseh vrst
raka.
Vir: John Cairns, "The Treatment of diseases and War Against
Cancer", Scientific American, 253(5),Nov.1985,pp.51-59.
Dr. Medicine in Dr. Farmacije John C. Bailar III je objavil
študijo v New Journal of Medicine, kjer je objavil, da je
izgubil vero v kemoterapijo, v celotno vojno z rakom:
"Po 35 letih intenzivnih prizadevanj za izboljšanje zdravljenja
raka, nimamo efektov na najbolj fundamentalnih merah kliničnega
outcoma - smrti. Še več, prizadevanja, da bi lahko raka
imeli pod kontrolo, niso obrodila uspeha."
Vir: John Bailar and Elaine Smith, "Progress Against Cancer?" New England Journal of Medicine, 314, May 8. 1986, pp. 1226-33.
Ob tem gradivu želim vnesti še ostro kritiko Dr. Medicine
W. Holmes-a: "Prepričan sem, da bi bil za človeštvo pravi
blagoslov, če bi celotno Materia Medica - kakor jo sedaj
imenujemo, potopil na dno morja, vendar bi bila to huda
nesreča za ribe!" In kako je s tem danes?
"Radi bi opozorili
na zdravniško nesposobnost navkljub kirurgiji, obsevanju
in kemoterapiji da bi uspešno zdravili raka", pravi Susan
Hazard in nadaljuje: "ZDRAVLJENJE SE LAHKO ZAČNE
LE ZNOTRAJ ORGANIZMA SKOZI SPOSOBNOSTI ORGANIZMA TAKRAT,
KO SO ODSTRANJENI VZROKI IN VZPOSTAVLJENI POGOJI ZA ZDRAVJE!"
Preprosto ni druge poti, vse ostalo je eksperimentiranje
na obolelih osebah, ničesar več.
"Kadarkoli
ženska obišče ginekologa da bi opravila PAP test; vedno,
kadar poroča svojemu zdravniku o opaženi otrditvi v svoji
dojki; vedno kadar ona ali on pove svojemu zdravniku za
rano, ki se noče zaceliti, o trdovratnih krvavitvah, o spremembah
vrojenega znamenja ali bradavice, kadar pove zdravniku o
konstantni slabi prebavi ali spremembah v gibanju črevesja
- peristaltike, zdravniki vključijo taktiko zastraševanja.
Priporočajo previdnost, opreznost in takojšnje poročanje
svojemu zdravniku o kakršni koli spremembi simptomov, saj
le takojšnje zdravljenje lahko zagotovi kuro. Bolni posamezniki-nice
ne uvidijo, ne razumejo, da zdravniki nimajo nobene kure
- zdravljenja in da IMA LE TELO SAMO možnost zdravljenja,
saj je organizem med vsemi drugimi lastnostmi tudi samo-ozdravljiv.
Kakršen koli postopek zdravljenja v teh primerih ali kakršnem
koli primeru bo samo oviral napor telesa da se pozdravi
samo", ugotavlja Dr. Susan Hazard.
