<< nazaj <<
1.) JE AIDS NOVA BOLEZEN?
Za AIDS (Acquired Immune Deficienty Syndrom, kar v prevodu pomeni sindom pridobljene imunodeficience) pravijo, da je dokaj nova bolezen. AIDS ni niti nov, niti ni bolezen v pravem pomenu besede. Gre za zbirko 29-ih po večini že dolgo znanih bolezni (herpes, diareja, pljučnica, nekatere oblike raka, salmonela, tuberkuloza,.) Če se take bolezni pojavijo v osebah s protitelesci, za katere domnevajo, da so povezane z virusom HIV (Human Immunodeficiency Virus), potem temu rečejo AIDS. Enačba je preprosta:
pljučnica + pozitiven HIV test = AIDS
pljučnica + negativen HIV test = pljučnica
tuberkuloza + pozitiven HIV test = AIDS
tuberkuloza + negativen HIV test = tuberkuloza
Nobena od 29 bolezni ni nova in nobena ne nastopa izključno v osebah s pozitivni testom na HIV protitelesca!
Kdo ima AIDS in kdo ga nima, je odvisno od definicije, ki jo določijo zdravstvene organizacije ali inštituti. V primeru AIDS-a je to bila CDC (Centre for Disease Control). V začetku leta 1993 so definicijo razširili tako, da so začeli preštevati število T celic v bolni osebi (T celice so vrsta limfocitov, ki omogočajo imunost). Čez noč se je število obolelih z AIDS-om v Ameriki podvojilo. Zanimivo je, da se je od leta 1981 definicija AIDS-a spremenila kar trikrat. Kljub temu, da se je definicija spreminjala, se je število primerov umirilo in nikoli ni doseglo zastrašujočih predvidevanj. V različnih državah uporabljajo različne definicije oziroma kriterije za diagnozo AIDS-a. V Kanadi uporabljajo drugačna merila kot v ZDA - od 182.200 ameriških pacientov z AIDS-om jih ena četrtina ne bi imela AIDS-a, če bi živela in se diagnosticirala v Kanadi! Še bolj nedorečeno, da ne rečem diletantsko, je določanje AIDS-a v Afriki. Zato, da nekoga v Afriki razglasijo kot obolelega za AIDS-om, namreč sploh ni potreben HIV test! Zadostuje, da ima pacient vsaj tri od glavnih kliničnih simptomov (izguba teže, vročina in/ali kašelj) plus enega izmed manj pomembnih simptomov, kakršni so srbenje ali otekle žleze. HIV test je namreč zelo drag in si ga v Afriki v večini primerov sploh ne morejo privoščiti ali zanj nimajo ustreznih aparatur.
Preden so nas začeli strašiti z AIDS-om, je CDC že večkrat sprožil podobne alarme v zvezi s popolnoma nepomembnimi zdravstvenimi zadevami. Leta 1976 je 5 ameriških vojakov v vojaški bazi v New Yersey-u zbolelo za gripo, CDC pa je razglasil neizbežno epidemijo gripe. V svojih publikacijah je predvidel, da bo gripa pokončala 500.000 Američanov v enem letu. Ameriški Kongres se je odzval tako, da je odobril milijone dolarjev za nujen program cepljenja, ki so mu sledili pozivi samega predsednika Geralda Forda. Američani so se množično cepili s cepivom proti virusu prašičje gripe. Nazadnje, ne samo da ni bilo nikakršne epidemije, niti niso našli dokazov, ki bi potrjevali grožnjo zaradi prašičjega virusa. Namesto tega je za posledicami cepljenja ostalo paraliziranih več kot 600 ljudi, približno 100 pa jih je umrlo.
2.) ALI HIV RES POVZROČA AIDS?
Za AIDS pravijo, da ga povzroča virus HIV. Vendar, za takšno trditev nimamo trdnih dokazov. Vsi epidemiološki in mikrobiološki dokazi skupaj kažejo, da HIV ne more povzročati AIDS-a, niti kake druge bolezni. Hipoteza, ki govori o tem, da HIV povzroča AIDS, ni znanstveno dokazano dejstvo, marveč prepričanje, ki ga je na neki tiskovni konferenci objavil Dr. Robert Gallo, ne da bi pred tem v znanstvenih publikacijah o tem objavil vsaj eno resno študijo, kakršna je običajno praksa, preden znanost neko hipotezo sprejme kot zelo verjetno možnost. Zdi se, da sta medicina in predvsem farmacija zaznali veliko poslovno priložnost, sicer Gallove nepreverjene hipoteze ne bi tako hitro sprejeli kot neizpodbitno dejstvo.
Podatki, ki jih je Gallo uporabil pri konstrukciji HIV/AIDS hipoteze so bili objavljeni nekaj dni po njeni objavi. Namesto, da bi ti dokumenti potrdili hipotezo, so razkrili, da Gallu sploh ni uspelo najti virusa HIV pri več kot polovici pacientov iz njegove študije. Čeprav mu je uspelo odkriti protitelesca skoraj pri vseh, sama protitelesca ne indicirajo okuženosti, marveč imunost pred okužbo. Predloženi podatki tudi niso uspeli razložiti, kako lahko retrovirus povzroči AIDS. Gallo je podal domnevo, da HIV uničuje imunski sistem, vendar je 70 let medicinskih raziskav pred tem pokazalo, da retrovirusi niso sposobni ubijati celic, Gallo pa ni predočil nobenega dokaza, da se HIV razlikuje od ostalih nenevarnih retrovirusov.
Pri odkritju virusa HIV ni šlo samo velikanski posel, marveč tudi za političen prestiž, za katerega sta tekmovali ZDA in Francija. Že leta 1982 je francoski retrovirolog Luc Montagnier s Pasterurjevega inštituta izoliral retrovirus, ki ga je poimenoval LAV. Gallo je svoje trofeje označeval s kraticami HTLV-I, HTVL-II in nazadnje HTVL-III. Slednjo so kasneje preimenovali v HIV. Vprašanje, ali HIV sploh lahko povzroči AIDS, je postalo nepomembno. V ospredje je stopilo vprašanje, kdo je virus prvi odkril. Montagnier je obdolžil Galla, da mu je ukradel njegov vzorec virusa. Kongresna raziskava je celo razkrila, da je Gallo v svojem originalnem poročilu o virusu HIV navajal potvorjene podatke. Trdil je tudi, da mu je virus, ki ga je odkril, poslal Montagnier kar sam. Že od vsega začetka je šlo za igro laži in spletk. Umazana vojna za prvenstvo nad virusom, kjer so se znanstveni lobiji posluževali tudi najbolj umazanih zvijač, je razgrnila vso bedo tekmovalne znanosti in se je izrodila v tri leta trajajoč sodni spor. V pogajanja o tem, kdo je "izumil" HIV sta se na koncu vključila celo oba tedanja predsednika - Reagan in Jacques Chirac. Prišlo je do poravnave oziroma do kompromisa, po katerem sta si Gallo in Montagnier razdelila "slavo in denar". Od takrat Montagnier trdi, da ne verjame, da je samo HIV sposoben povzročiti AIDS.
Predvsem patentne pravice za metodo, s katero se testira prisotnost HIV protitelesc, prinašajo lastniku mastne denarje. Kljub močni indoktrinaciji in pritiskom s strani najbogatejših medicinskih in farmacevtskih lobijev, splošno priznani teoriji, da HIV povzroča AIDS, nasprotuje veliko število uglednih znanstvenikov, ki niso prodali svoje duše velikemu mamonu - denarju. Pomenljivo je, da to niso kakršnikoli znanstveniki, marveč so vsi po vrsti vrhunski, če ne že kar največji poznavalci snovi, o kateri izražajo dvome in pomisleke.
|
Dr. Peter Deusberg je profesor molekularne in celične biologije, pionir s področja raziskav retrovirusov (med katere spada tudi HIV), prvi znanstvenik, ki je izoliral gen raka, član Ameriške akademije znanosti in prejemnik najprestižnejših nagrad za področje raziskav, ki ji podeljuje Ameriški Nacionalni inštitut za zdravje. |
|
Dr. Kary Mullis je biokemik, ki je leta 1993 prejel Nobelovo nagrado za izum revolucionarne metode, ki se uradno imenuje verižna reakcija s polimerazo, v strokovnih krogih pa jo naslavljajo z angleško kratico PCR (Polymerase Chain Reaction). Na tej metodi temeljijo majhne namizne napravice, ki so postale nujna oprema vsakega biokemijskega laboratorija in jih uporabljajo tudi pri diagnosticiranju AIDS-a oziroma pri merjenju količine virusa HIV v pacientih z AIDS-em! |
|
Dr. David Rasnick je doktor kemije, ki AIDS proučuje že skoraj 25 let. Je izumitelj encimskih inhibitorjev proteaze (primarno razvitih za zdravljenje bolezni, ki uničujejo tkiva, npr. raka). Je torej avtor prav tistega modela zdravil, ki se jih uporablja pri zdravljenju AIDS-a in naj bi omejevala replikacijo in širjenje virusa HIV. |
Bolj elitne druščine si skoraj ni mogoče zamisliti. Prezir, zanikanje in ignoranca treh vrhunskih oporečnikov s strani prevladujoče (uradno priznane) struje znanstvenikov se zdijo skoraj neverjetni. Videti je približno tako, kot če bi uradna astronomija ignorirala mnenje največjega strokovnjaka za planete, mnenje konstruktorja najmočnejšega teleskopa in mnenje avtorja matematičnega modela geocentričnega sistema, ter trmasto vztrajala na trditvi, da se zemlja vrti okoli lune, luna pa da s svojo silno maso ukrivlja tire še Marsu, Veneri in Saturnu.
Preden si postavimo vprašanje, ali HIV res povzroča AIDS, je dobro vedeti, da HIV ni navaden virus, marveč je retrovirus. Za retroviruse pa je značilno, da niso citotoksični - to pomeni, da ne ubijajo celic. Za svoje podvajanje morajo ohraniti gostitelja živega. Z biološkega stališča je HIV zelo enostaven. Ima podobno genetsko strukturo, kot jo imajo ostali poznani retrovirusi, kakršne najdemo v velikem številu tudi v povsem zdravih človeških organizmih. Tudi če bi virus HIV ubijal T celice, okuži le vsako tisočo T celico, kar je veliko premalo, da bi se število T celic zmanjšalo do mere, ko bi se zaradi uničenja imunskega sistema pojavil AIDS. Večina zdravih ljudi je okužena z virusi, za katere uradna znanost priznava, da ubijajo celice in povzročajo npr. herpes. Takšni virusi okužijo tudi več milijonov T celic, kar lahko predstavlja tudi polovico vseh takšnih celic, pa kljub temu ne uničijo imunskega sistema. Predpostavka, da to zmore HIV, ki okuži manj kot vsako tisočo T celico, je naravnost smešna!
Tudi če sprejmemo hipotezo, da virus HIV povzroča AIDS, ne moremo mimo dejstva, da se HIV obnaša zelo netipično. Primerjava AIDS-a, ki naj bi ga povzročal HIV in kozami, ki jih povzroča virus VZV (Varicella Zoster Virus), pokaže sledeče:
Koze: Enaki simptomi v vseh primerih
AIDS: Različni simptomi glede na različne rizične skupine
Koze: Naravna prisotnost protitelesc za VZV v odsotnosti virusa VZV kaže na doživljenjsko imunost
AIDS: Naravna prisotnost protitelesc za HIV v odsotnosti virusa HIV, naj bi kazala na veliko verjetnost za AIDS
Koze: VZV virus se vedno nahaja v vseh primerih obolelih za kozami
AIDS: HIV virus se poredko ali samo včasih najde pri obolelih z AIDS-om
Koze: VZV virus se zmeraj nahaja v velikih koncentracijah v prizadetih tkivih obolelih
AIDS: HIV virus se zelo redko odkrije, pa še to v izredno majhnih koncentracijah
Koze: VZV pri replikaciji ubija celice
AIDS: HIV replikacija ne ubija celic
Koze: Glavni simptomi bolezni se pojavijo nekaj dni ali tednov po okužbi in preden se vzpostavi imunost s protitelesci za VZV (VZV+)
AIDS: Za AIDS govorijo, da se simptomi pojavijo tudi več let po okužbi in samo šele potem, ko se pojavijo protitelesca za HIV (HIV+)
Podobno primerjavo bi dobili, če bi z virusom HIV primerjali večino drugih virusov. HIV je edini virus, ki naj bi povzročal množico različnih bolezni, vsi ostali virusi povzročajo svojo bolezen.
Mikroorganizmi, ki naj povzročajo prenosljive bolezni, morajo izpolnjevati štiri klasične kriterije, ki jim pravimo Kochovi postulati. Prvi pravi, da moramo mikrobe najti v vseh primerih, kjer se pojavi bolezen - vendar pri večini AIDS pacientov ni mogoče najti aktivnega virusa HIV, marveč samo protitelesca, obstaja pa tudi veliko število dokumentiranih primerov HIV negativnih oseb, ki umirajo za simptomi AIDS-a. Drugi postulat pravi, da je mikrobe moč izolirati iz gostitelja in jih pridobivati (razmnoževati) v čisti kulturi - to pa v primeru HIV-a ni uspelo še nikomur, vsaj ne na takšen način, kot ga določajo virološki standardi. Tretji postulat pravi, da morajo mikrobi povzročiti originalno bolezen, če jih prenesemo v dovzetnega gostitelja - vsi virusi, ki povzročajo bolezen pri ljudeh, povzročajo isto bolezen tudi pri šimpanzih - za HIV to ne drži! Četrti postulat zahteva, da je mikrob mogoče najti v gostitelju iz tretjega postulata, a ker že tretji postulat ni izpolnjen, je četrta zahteva irelevantna. Glavnina znanstvenikov, zagovornikov teorije, da HIV povzroča AIDS, raje oporeka veljavnosti samih Kochovih postulatov, kot bi priznala, da HIV ne povzroča AIDS-a. Pa čeprav vse pristne virusne bolezni izpolnjujejo Kochove postulate brez vsakršnih težav, vključno z rumeno mrzlico, ošpicami, rdečkami, kozami, otroško paralizo, herpesom, hepatitisom A in B ter gripo.
3.) SO TESTI ZA AIDS ZANESLJIVI ?
Postavlja se vprašanje, kakšna je zanesljivost testov za AIDS. Večina je presenečena, ko spozna, da ne obstaja nič takšnega, kot je test za AIDS. Običajni testi (npr. ELISA in Western Blot) ne zaznavajo AIDS-a, marveč zaznavajo le protitelesca, ki reagirajo na seznam proteinov, za katere strokovnjaki menijo, da so specifični za HIV - ne zaznavajo pa samega virusa HIV. V nasprotju s popularnim prepričanjem, tudi novejši - PCR testi, ne merijo dejanske koncentracije virusa v krvi. Po domače rečeno - lopova ni še nihče videl, kaj šele da bi ga ujel pri tatvini. Vse kar "detektivom" uspe odkriti, so zmedeni odtisi različnih copatov, za katere se predvideva, da jih ima obute lopov, čeravno ima takšne copate pogosto obuta tudi množica drugih - povsem nedolžnih obiskovalcev. Predvsem pa se za lopova ne ve, ali je v resnici sploh kaj ukradel.
Vsi testi, ki merijo prisotnost HIV protitelesc, so zelo nezanesljivi. Eden od razlogov je ta, da različni virusi, bakterije in drugi antigeni (snovi, ki sprožijo odziv imunskega sistema) lahko povzročijo, da imunski sistem proizvaja protitelesca, ki tudi učinkujejo skupaj s HIV, kar potem povzroči pozitiven rezultat pri preizkusu. Mnoga protitelesca, ki jih najdemo v normalnem, zdravem posamezniku brez virusa HIV, lahko povzroči pozitiven odčitek pri testiranju na HIV protitelesca. Ker se proizvajanje protitelesc zaradi mnogih, povsem običajnih virusnih okužb lahko nadaljuje še dolga leta potem, ko je imunski sistem že premagal viruse, ali celo vse življenje, pri ljudeh, ki niso bili nikoli izpostavljeni virusu HIV, testiranje na HIV vedno (lahko tudi vse življenje) daje lažne pozitivne rezultate.
Zato, da bi povečali zanesljivost enega testa, se medicina poslužuje dodatnih kontrol z drugimi testi, ki so enako ali še bolj nezanesljivi. Napačni rezultati se tako potrjujejo z drugimi - enako napačnimi rezultati.
Prav neverjetno je, kaj vse lahko povzroči lažne pozitivne rezultate. Pozitivno reakcijo pri testu na HIV lahko povzročijo protitelesca, ki nastanejo kot odziv na preprosto okužbo pri gripi ali prehladu. V primeru testov, kakršna sta ELISA ali Western Blot, lahko pozitivne rezultate povzročijo običajna cepiva proti gripi in druga cepiva. Podobno velja za herpes, za hepatitis in za cepivo proti hepatitisu B. Pozitivne rezultate lahko sproži prisotnost bakterij, kakršne povzročajo tuberkulozo in malarijo, včasih celo prisotnost trakulj in drugih parazitov v telesu. Podobno se lahko zgodi v okoliščinah, kakršne so alkoholizem, okvare jeter ali nosečnost. Tudi protitelesca, ki delujejo proti raznih infekcijah z bakterijskimi plesnimi, kakršne so značilne za okoli 90% vseh, ki imajo AIDS, lahko povzročijo lažen pozitiven rezultat pri testiranju na HIV. Neka študija je pokazala, da je bilo HIV pozitivnih kar 13 % amazonskih Indijancev, ki seveda niso imeli AIDS-a, in ki niso imeli nikakršnega stika z ljudmi izven svojega plemena. Iz nekega poročila lahko izvemo, da je polovica krvnih vzorcev, ki so jih vzeli zdravim psom, reagirala pozitivno pri testiranju na HIV protitelesca. Pozitiven rezultat torej lahko povzroči celo testiranje krvi, ki sploh ni človeška!
Preden so objavili, da HIV povzroča AIDS, je prisotnost virusnih protitelesc vedno pomenila normalen, zdrav odgovor na infekcijo, kar je kazalo na imunost organizma. Protitelesca sama (brez prisotnosti virusa) se do pojava AIDS-a niso nikoli uporabljala za diagnosticiranje ali za predvidevanje bolezni. Pred HIV-om sta se testa ELISA in Western Blot uporabljala za diagnosticiranje virusne okužbe izključno za tiste viruse, kjer so testi nedvomno pokazali njihovo resnično prisotnost. Nobenega utemeljenega znanstvenega razloga ni, zakaj bi morali takšno pravilo prezreti v primeru iskanja virusa HIV.
Težava pri testiranju na HIV ni le njihova nezanesljivost, marveč se kaže tudi v tem, da testi za HIV sploh niso standardizirani in so različni, ne samo od države do države, marveč celo od laboratorija do laboratorija v isti državi. Predvsem pa so podvrženi zelo različnim interpretacijam. Tako celo proizvajalci kompletov za preizkušanje opozarjajo, da trenutno ni priznanih standardov za dokazovanje prisotnosti ali odsotnosti protitelesc za HIV-1 in HIV-2 v človeški krvi.
Pomembno je omeniti, da noben protein na seznamu proteinov, za katere strokovnjaki menijo, da so specifični za HIV, in ki se uporabljajo pri testiranju na HIV protitelesca, v resnici ni posebnost virusa HIV. Antigene, za katera se domneva, da so specifični za HIV, ne najdemo samo v osebah, pri katerih so testi pokazali, da so HIV pozitivne. Je pa v resnici mogoče, da mnoge takšne osebe v svoji krvi sploh nimajo "HIV antigenov".
Raziskovalna skupina iz Pertha v vzhodni Avstraliji je odkrila, da vsak od proteinov, ki ga ortodoksna teorija interpretira kot gradnik virusnega protitelesca, lahko izrazimo z DNA-jem iz vsake človeške celice, če jo podvržemo zadostni stopnji oksidativnega stresa - brez prisotnosti kužnih agentov, ki bi prišli od drugih oseb.
4.) SE STOPNJA OKUŽENOSTI S HIV POVEČUJE?
Pogosto (prepogosto) lahko poslušamo, kako se epidemija virusa HIV širi z neverjetno hitrostjo. Vendar celo podatki CDC za Ameriko kažejo, da se število HIV pozitivnih Američanov od leta 1985 (ko so začeli s testiranjem HIV-a) ni povečalo.
Leta 1986 je CDC objavil ocene, da je od 1 do 1.5 milijona HIV pozitivnih Američanov. Štiri leta kasneje , so bila uradna predvidevanja znižana na številke med 800.000 in 1.2 milijona. V letu 1995 je CDC upoštevajoč poizvedovanja, ki jih je napravil NBC Nightly News, spet znižal svoja uradna predvidevanja na številke med 650.000 in 900.000, kakršne še vedno uporablja danes.
Zanimivi so podatki (za Ameriko), ki kažejo, da se je v času t.i. "AIDS epidemije", povečalo predvsem število okuženih z drugimi spolnimi boleznimi.
Število primerov okuženih za spolno prenosljivimi boleznimi med letoma 1981 in 1998 v ZDA:
Gonoreja: 13.6 milijonov
Genitalni herpes: 6 milijonov
Klamidija: 4.3 milijona
Sifilis: 1.6 milijona
AIDS: samo 0,665 milijona !
Številke več kot jasno nasprotujejo hipotezi, da 'varna spolnost' preprečuje razširjanje virusa HIV (ob predpostavki, da se ta sploh prenaša s spolnimi kontakti).
Če si ogledamo podatke, ki kažejo, kako se je spreminjalo število okuženih s HIV in število obolelih za AIDS-om v letih od leta 1985 do 2000 v ZDA ter podatke primerjamo med sabo, takoj vidimo, da med HIV-om in AIDS-om ni nikakršne korelacije. Število AIDS primerov v ZDA se je v letih od 1985 do 1992 povečevalo s prirastkom približno treh primerov na 100.000 prebivalcev letno, nato pa se je zmanjševalo po skoraj pravilni Gaussovi krivulji. Število HIV pozitivnih ljudi v ZDA pa je ves ta čas ostalo praktično konstantno (okrog ali malo manj kot 1 milijon).
Čeprav obstajajo možni razlogi, zaradi katerih bi virus lahko nehal povzročati bolezen, kar posledično pomeni upad AIDS-a (npr. zaradi razvoja naravne imunosti ali zaradi uporabe zdravil, ki povečujejo odpornost - čeprav v tem primeru ne drži niti prvo niti drugo), je na osnovi podatkov do leta 1992 popolnoma nemogoče sklepati, da je HIV povzročitelj AIDS-a. Še več - podatki temu jasno nasprotujejo.
5.) JE AIDS RES NAJVEČJA GROŽNJA NAŠEMU ZDRAVJU?
O AIDS-u se pogosto govori kot o kugi 20-tega stoletja. Še danes se večina ljudi naravnost zmrazi, ko sliši besedo AIDS! Kaj se ne bi ob tolikšni medijski propagandi, ki jo moramo poslušati iz dneva v dan - enkrat na leto pa je AIDS-u posvečen celo dan, ko si "ozaveščeni" meščani na svoj fini gvant zataknejo rdečo pentljo in na "moden" način prispevajo k širjenju globalne AIDS histerije. V bližnji prihodnosti se lahko nadejamo še dneva posvečenega ptičji gripi, ko si bo velika večina ljudi (ne samo tisti najbolj "ozaveščeni") na obleko pripenjala rdeče kurje perje.
Poglejmo nekaj propagandnih sporočil, ki so jih sprožili mediji v relativno kratki zgodovini AIDS-a:
"By 1990, one in five heterosexual will be dead from AIDS"
Oprah Winfrey, 1987
"By 1991, HIV will have spread to beetween 5 and 10 million Americans"
Newsweek, November 10, 1986
"By 1991, 1 in 10 babes may be AIDS victims"
USA Today headline, 1988
"By 1996, three of five milion Americans will be HIV positive and one million will be dead from AIDS"
NIAID Director Dr. Anthony Fauci, New York Times, Januar, 1989
Dejstvo je, da se prav nobena od teh napovedi ni niti približno uresničila. Ali nas to vsaj nekoliko ne spominja na t.i. ptičjo gripo, s katero po diktatu WHO strašijo skoraj vsi mediji? Očitno farmacevtski industriji zmanjkuje streliva. Videti je, da se je "projekt AIDS" že nekoliko iztrošil. Čeprav razvoj "čudežnega zdravila", katerega izum se stalno pomika v obdobje naslednjih nekaj let, še vedno prinaša mastne denarje, je vendarle premalo donosen. Število tistih, ki se čutijo ogroženi, je - kljub silni propagandi - relativno majhno. Na obzorju je nova velika prevara, tokrat s pomočjo ptičje gripe. Če se je predlani s prvimi novičkami iz Azije samo pripravljal teren za nov velik posel s cepivi, je lani epidemija "ptičje norosti" že preplavila svet in Roche-jeve delnice so vrtoglavo poskočile. Tamiflu je postal prodajni hit, ne da bi bil sploh deklariran za bolezen, ki je povpraševanje povzročila.
Vrnimo se nazaj k AIDS-u. Kakšna je resnična grožnja AIDS-a razkrivajo številke, ki kažejo število umrlih za posamezno boleznijo v času t.i. AIDS epidemije v ZDA (1981-1998):
Smrt zaradi bolezni srca in ožilja: 14 milijonov
Rak: 9 milijonov
Smrt zaradi jemanja zdravil (zdravniških napak): 1.8 milijona
Prometne nesreče: 0,8 milijona
AIDS: 0,4 milijona
Epidemija španske gripe je v letu 1918 vzela 20 milijonov življenj, v obdobju 20-ih let pa so po vsem svetu diagnosticirali le 2 milijona primerov AIDS-a, pa še med temi je veliko število ljudi ostalo živih in zdravih.
Za razliko od raka, bolezni srca in ožilja ali alkoholizma, poročila o AIDS-u skoraj vedno vključujejo kumulativne skupne vsote. Z drugimi besedami, število letnih primerov obolelih ali umrlih se prišteva k številu vseh obolelih ali umrlih od takrat, ko se je bolezen pojavila. Velike številke potem dajejo vtis, da je AIDS ves čas v porastu.
Redkokdaj objavljeno dejstvo je, da AIDS ne spada niti med prvih deset vzrokov za smrt v ZDA. Po številu smrti na letni ravni močno zaostaja za smrtmi v prometnih nesrečah, neprometnih nesrečah, celo za gripo in pljučnico, diabetesom, Alzheimerjevo boleznijo in nenazadnje za smrtmi zaradi umorov. Pogosto se s številkami manipulira tako, da se AIDS postavlja na prvo mesto za vzrok smrti pri Američanih med 25-im in 44-im letom. Številke postanejo kar naenkrat manj strašljive, če vemo za podatek, da v tem obdobju zaradi kateregakoli vzroka umre le 0,2 % vseh ljudi. AIDS s 15% sicer res vodi v tej skupini, toda to še vedno nanese le pičlih 0,03% smrtnosti zaradi AIDS-a.
Poveličevanje nevarnosti zaradi AIDS-a ima seveda predvsem finančno ozadje, saj tistim, ki na račun AIDS-a sklepajo posle, prinaša velikansko prednost. Tako so bolezni, ki veliko bolj pestijo zdravje davkoplačevalcev kot AIDS, porinjene v drugi plan. Institute of Medicine je leta 1996 predstavil podatke, koliko denarja za raziskave porabi NIH (National Institute of Health) za posamezne smrtonosne bolezni. Številke so več kot pomenljive: Na enega umrlega zaradi srčnega infarkta 1.160$, na umrlega zaradi raka 4.700$, za vsakega umrlega, ki so mu postavili diagnozo AIDS, pa več kot 43.000 $ !!!
V Sloveniji je več kot 100.000 alkoholikov, za posledicami uživanja alkoholnih pijač jih vsako leto umre okrog 600. V Sloveniji je bilo do konca leta 2005 prijavljenih 130 primerov AIDS-a, število smrtnih primerov zaradi AIDS-a v Sloveniji znaša nekje od 0,5 do največ 8 ljudi na milijon prebivalcev, v povprečju vsako leto zaradi AIDS-a v Sloveniji umrejo mogoče 4 prebivalci. V zadnjih petih letih je v Sloveniji zaradi AIDS-a umrlo skupaj manj kot 10 ljudi, od tega ena sama ženska! Prav predlani - v letu 2004, ko je svetovni dan boja proti AIDS-u spremljalo geslo "Ženske, deklice, HIV in aids" in je svetovna kampanja, ki so se ji pridružila tudi medijska trobila v Sloveniji, opozarjala na posebno ranljivost žensk, pri nas zaradi AIDS-a ni umrla niti ena sama ženska, niti se ni okužila z virusom HIV. Letos pa zaradi AIDS-a ni umrl nihče.
Glede na letno umrljivost, AIDS ogroža Slovence vsaj 150 krat manj kot alkohol. Kljub temu si zaradi alkohola niso domislili nič takega, kar bi bilo primerljivo z dnevom AIDS-a, ko bi si "ozaveščeni" državljani na obraz natikali, na primer rdeče plastične nosove, in s tem opozarjali Slovence na grožnjo, ki jo za naše zdravje predstavlja alkohol. Nihče ne govori o epidemiji alkoholizma, kaj šele o pandemiji, čeprav lahko pijance srečamo na vsakem koraku, zelo malo pa je takih, ki osebno poznajo vsaj eno osebo, ki je obolela za AIDS-om. Morda nekdo poreče, da alkoholizem pač ni spolno prenosljiva bolezen in da se z njim ni mogoče okužiti. Alkohol mogoče res ni spolno prenosljiva bolezen, je pa socialno prenosljiva bolezen, ki se prenaša v stiku z najboljšimi prijatelji, ki ti ob vsaki priložnosti ponudijo kozarec piva ali vina. Smola je samo v tem, da za alkohol ne obstajajo kondomi. In tudi če bi obstajalo kaj takega, jih Slovenci gotovo ne bi uporabili, da ne bi pokvarili okus žlahtne kapljice ali favoriziranega piva.
6.) JE RES, DA PRED AIDS-OM NI VAREN NIHČE?
Del množičnega zastraševanja v zvezi z AIDS-om je tudi trditev, da AIDS tako ali drugače ogroža vse, da tako imenovane rizične skupine niso nikakršne izjeme. Vendar številke (vsaj za Ameriko in Evropo) kažejo popolnoma drugačno podobo. V ZDA je število primerov AIDS-a v 20-ih letih ostalo v 94% omejeno na v začetku določene rizične skupine. 88% okuženih z AIDS-om pade v dve skupini - homoseksualci in intravenozni uživalci drog. Ker zbiranje podatkov o pripadnosti rizični skupini temelji na prostovoljnem izpolnjevanju vprašalnikov, je zelo verjetno, da mnogi zamolčijo dejansko pripadnost neki rizični skupini. Mnoge študije so pokazale, da je 65-99% vseh tistih, ki so sprva trdili, da so heteroseksualci, pozneje vendarle priznalo, da so se tudi drogirali ali imeli homoseksualna razmerja. Po vsem tem se lahko vprašamo, kaj še sploh ostane nerizičnim skupinam. Delež bolnikov, ki ne pripadajo rizičnim skupinam, je praktično zanemarljiv.
Če bi bil AIDS res spolno prenosljiva bolezen, potem bi bile med rizičnimi skupinami najbolj izpostavljene (tako kot to velja za ostale spolne bolezni) ženske prostitutke. Pa niso! Ženske prostitutke sploh ne predstavljajo rizične skupine za AIDS!!!
Za razviti svet je doslej veljalo, da je 85% procentov vseh obolelih moških. Zelo nenavadno, da se virus HIV loteva predvsem moških - kar ni ravno značilnost običajnih virusov, ki približno enako ogrožajo oba spola. Lani smo prvič slišali ugotovitve, da so vedno bolj ogrožene tudi ženske. Delež okuženih žensk naj bi se naglo večal. Ali ni čudno, da se je virus (ki se ni niti najmanj spremenil, mutiral ali kaj podobnega) nenadoma začel obnašati popolnoma drugače, čeravno se v zadnjih dvajsetih letih niso spremenili pogoji, ki bi žensko spravili v zelo drugačen položaj za verjetnost okužbe. Kako pripravna enačba za svetovne dušebrižnike in humaniste, ki tržijo UNICEF-ove razglednice - krhka ženska plus strašna bolezen je enako eksplozivna kombinacija za vzbujanje usmiljenja in opravičilo za obstoj parazitskih vladnih in nevladnih organizacij, ki za promocijo strahu črpajo denar iz državnega proračuna! AIDS, ki ubija predvsem moške, pa še to le narkomane in homoseksualce, je pač premalo strašen in ne vzbuja več pravega strahu in sočutja. Zato je potrebno virus HIV razširiti na skupine, ki vzbujajo večjo empatijo, vsaj medijsko, če se ta ne more tja razširiti po običajnih prenosnih poteh.
Zanimivo pri AIDS-u je še nekaj. Zdravstveni delavci (ki so po zdravi logiki najbolj izpostavljeni virusom, saj so tako ali drugače v stalnem kontaktu s pacienti) za AIDS-om sploh ne obolevajo. Po 20-ih letih t.i. epidemije AIDS-a so v Ameriki registrirali le 25 primerov AIDS-a med zdravstvenimi delavci!!!!
Če napravimo preprosto zavarovalniško statistiko, kakšna je verjetnost, da pride do okužbe s HIV pri nezaščitenem spolnem odnosu z osebo, ki ne spada v katero izmed rizičnih skupin (npr. s heteroseksualnim neznancem, ki ni narkoman), pridemo do številke 1 proti sedem milijonov, kar je manj kot verjetnost, da vas zadane strela, manj kot verjetnost, da se zastrupite s hrano v obratu hitre prehrane in približno enaka verjetnosti, da se ubijete v prometni nesreči, če prevozite pičlih 15 km. Po domače povedano - če brez kondoma občujete z ukrajinsko prostitutko v katerem izmed ljubljanskih bordelov, je vaše življenje v 10 x manjši nevarnosti, kot če se z avtomobilom odpeljete od Ljubljane do Celja in nazaj!!!
Z navedenim primerom nikakor nočem podcenjevati nevarnosti, ki jo prinašajo nezaščiteni spolni odnosi (predvsem kar zadeva ostale spolne bolezni), še manj poveličevati prostitucijo ali druge oblike promiskuitete. Pogosti promiskuitetni odnosi in zatekanje v prostitucijo so znak duševne in telesne obolelosti civiliziranega človeka z uničenim naravnim instinktom, ki sposoben vzpostaviti ljubečega in spoštljivega odnosa z osebo nasprotnega spola.
Pri AIDS-u že od vsega začetka ni šlo samo za denar in znanstveni prestiž, marveč je vetru silne propagande svoja jadra nastavila tudi politika na desni in na levi strani. Religiozno-desničarski ekstremisti so videli svojo priložnost v razširjanju laži, da gre pri AIDS-u za spolno prenosljivo bolezen, ki se prenaša tudi s heteroseksualnimi (promiskuitetnimi) odnosi, predvsem z namenom, da prestrašijo čim več heteroseksualcev in jih prikrajšajo za "mesene užitke". Še bolj kot desničarji pa so svoj fanatizem izžarevali radikalni levičarji, ki so poskušali na vsak način rehabilitirati marginalne skupine (predvsem geje), češ da ne počnejo nič slabega, čeprav podatki jasno kažejo, da se v povprečju veliko bolj poslužujejo nezdravih življenjskih praks, kot heteroseksualci. Pri tem je šlo bolj za nekakšen boj proti družbenim normam in priznanim institucijam, kot pa za to, da se poišče resnične vzroke, zakaj geji spadajo med bolj izpostavljene (izrazito rizične) skupine. Če kdo danes posebej poudari, da HIV ne ogroža samo gejev, marveč se lahko z njim okuži vsakdo, je poudarek bolj na tem, da AIDS ni gejevska bolezen, kot pa na tem, da je HIV enako nevaren vsem ostalim. Takšno posiljeno "ozaveščanje", ki naj bi služilo propagiranju strpnosti do marginalnih skupin, seveda ne spremeni preprostega dejstva, da je še vedno velika večina okuženih s HIV v razvitem svetu gejev. Zato tudi gejem tako zelo ustreza teorija o spolni prenosljivosti AIDS-a, saj ta ne vključuje nezdravih življenjskih praks, kamor spada uporaba trdih drog. Tako včasih že sama postavitev teze, da AIDS ni spolno prenosljiva bolezen, zadostuje, da gejevski aktivisti nekoga označijo za homofoba. Vseeno pa je treba priznati, da je za razširjanje mita o heteroseksualnem AIDS-u, bolj kot domnevna gejevska zarota, odgovorna neumnost in/ali pokvarjenost znanstvenikov.
7.) JE RES, DA AIDS UNIČUJE AFRIKO?
Ko se govori o AIDS-u, najbolj zastrašujoča poročila vedno prihajajo iz Afrike. Kako je v resnici s tem?
Zato, da v Afriki razglasijo nekoga za obolelega za AIDS-om sploh ni potreben HIV test!!! AIDS se preprosto diagnosticira na osnovi štirih simptomov: diareje, mrzlice, trajnega prehlada in izgube teže za 10 % prej kot v dveh mesecih. Kljub ohlapni definiciji pa velja, da 99,5% Afričanov nima AIDS-a in zanimivo - 97 % HIV pozitivnih Afričanov nima AIDS-a! Število obolelih za tuberkulozo, malarijo in mrzlico močno presega število obolelih za AIDS-om. AIDS še zdaleč ni glavni vzrok smrti v Afriki.
Priljubljena hipoteza pravi tudi, da AIDS izhaja iz Afrike, čeprav za to ne obstaja nobena znanstvena ali epidemiološka študija ali dokaz. Poročila pogosto navajajo, da virus HIV izhaja iz virusa SIV (Simian Immunodeficiency virus). Takšne trditve temeljijo na goli špekulaciji, da je virus preskočil iz vrste na vrsto, za kar ne obstajajo nobeni zanesljivi dokazi. SIV povzroča le simptome podobne gripi na nekaterih laboratorijskih opicah in ne povzroči niti ene izmed 29 bolezni, ki določajo AIDS. Za razliko od HIV-a, za katerega pravijo, da bolezen povzroči šele leta po okužbi, virus SIV povzroči bolezen že nekaj dni po okužbi ali pa sploh ne. Opice v divjini pa obdržijo SIV protitelesca celo življenje in sploh ne zbolijo. Zbolijo samo opice v nenaravnih okoliščinah - to so laboratorijske živali, v katere vbrizgajo velikanske količine virusa SIV. Uporaba opic, zato da bi za vsako ceno dokazali HIV/AIDS hipotezo, je tipičen primer, ki kaže, kako nesmiselni so poskusi na živalih, saj se človeški model popolnoma razlikuje od živalskega. Sprevrženost takšnih preizkusov je v očeh tistih, ki nasprotujemo vivisekciji, evidentna. Na žalost pa se etika zagretih farmacevtskih "Frankensteinov" ne ustavi samo pri opicah, saj s svojimi nepreizkušenimi strupi in cepivi eksperimentirajo tudi na pacientih.
Zanimivo je tudi, da je AIDS v Afriki razpršen enakomerno med vse ljudi - da ne obstajajo rizične skupine, tako kot to velja za Evropo ali Ameriko. Čudno je, da se nekatere bolezni (npr. Kaposijev sarkom ali ena od oblik pljučnice), ki so dokaj pogoste za obolele z AIDS-om v Ameriki in Evropi, sploh ne pojavljajo v Afriki! Človek bi pomislil, da Afričani obolevajo za neko popolnoma drugo vrsto bolezni, ali da pripadajo neki drugi živalski vrsti.
Še bolj nenavadno je, če primerjamo korelacijo med HIV pozitivnimi in primeri AIDS-a v ZDA in v Afriki. Število HIV pozitivnih v Ameriki je od leta 1985 približno konstantno (okoli milijona), število obolelih za AIDS pa se je dolgo časa povečevalo, nato pa spet zmanjševalo. Izgleda, kakor da med HIV pozitivnimi in obolelostjo z AIDS-om sploh ni povezave. V Afriki se je število HIV pozitivnih stalno povečevalo, naraščalo je tudi število obolelih z AIDS-om.
Vse številke, ki veljajo za Afriko so sporne - ne samo zaradi površne diagnostike, marveč tudi zaradi dejstva, da število prebivalcev v Afriki skokovito narašča. V času afriške AIDS epidemije se je število prebivalcev podsaharskega območja povečevalo z letnim prirastkom 2-6% od 378 milijonov do 652 milijonov, skupno torej za 274 milijonov. Postavlja se vprašanje, kaj v teh okvirih predstavlja izguba 1 milijona ljudi zaradi AIDS-a in kako jo je statistično sploh mogoče zaznati ter razločiti od drugih konvencionalnih razlogov za smrt?
Pojasnilo, zakaj Evropejci tako radi verjamemo, da toliko Afričanov umira predvsem za AIDS-om, se skriva v rasističnih predsodkih, ki jih zahodnjaki gojimo o Afričanih oziroma o črncih. Krivi naj bi bili zato, ker samo seksajo in nič ne delajo, kot pogosto slišimo iz ust poprečnega belopoltega domorodca. Za tiste bolj liberalne in "osveščene" je potem kriv še papež, ker prepoveduje uporabo kondomov. Kondomi preprečujejo kvečjemu visoko nataliteto (kar seveda ni slabo), vzroki za afriški AIDS pa ležijo povsem nekje drugje. Evropejci in Američani težko priznamo, da v Afriki ljudje umirajo predvsem zaradi naše požrešnosti, zaradi posledic kolonializma, ki so ga v Afriki zganjali veliki heroji evropske in ameriške zgodovine, zaradi izvoza orožja, podpiranja diktatorskih režimov (tudi v obliki "humanitarnih" pomoči), visokih carin na uvoz hrane, s katerimi ščitimo domače kmetijstvo in prehrambeno industrijo ter zaradi drugih - povsem makroekonomskih vplivov. Za mirno vest zahodnega malomeščana (s krščanskimi koreninami) je veliko bolje, če se vsa krivda zvali na neumne zamorce, ki seksajo počez in povprek, ter se - kot na pol živali in na pol ljudje s kalašnikovi v rokah - podijo med pragozdom in savano, ter občasno zagrešijo še kakšen genocid po naročilu ljudožerskega diktatorja.
Največ AIDS-a v Afrika nedvomno povzročijo mediji, ki objavljajo dramatična poročila, v katerih se pojavljajo grozljive številke. Tako so na primer leta 1998 predvidevanja UN govorila o tem, da v Keniji zaradi AIDS-a umre en človek vsake tri minute. Novico so bombastično objavili tudi svetovni mediji. Če bi bila ta poročila resnična, potem bi vsak dan zaradi AIDS-a umrlo 480 Kenijcev, 175.000 bi jih umrlo na leto, od leta 1981 do leta 1998 pa že precej več kot 3 milijone. Resnica pa je, da so do leta 1998 v Keniji zabeležili le 80.000 ljudi z AIDS-om, pa še med temi so mnogi ostali živi in zdravi.
Leta 1987 je WHO postavil predvidevanje, da je v Ugandi 1 milijon ljudi okuženih z HIV, država pa je bila razglašena za nekakšen epicenter virusa HIV. Deset let kasneje, so številke WHO ostala nespremenjena - še samo vedno 1 milijon okuženih s HIV in manj kot 55.000 primerov AIDS-a v deželi z več kot 20 milijoni ljudi.
8.) ALI DRŽI, DA HIV POTREBUJE VEČ LET, PREDEN POVZROČI AIDS ?
Znanstveniki po vsem svetu se strinjajo, da ima HIV zelo dolgo inkubacijsko dobo - to je obdobje, ko ostaja virus neaktiven, dokler naposled nenadoma ne "eksplodira" in uniči imunski sistem žrtve. Vedno pa ni bilo tako. Najprej so govorili, da je inkubacijska doba za HIV nekaj mesecev, nato so obdobje povečali na eno leto, nato na dve, na tri in na pet let. Ker množica HIV pozitivnih ljudi ni zbolela po pričakovanjih, se je inkubacijska doba povečala na deset do petnajst let in v zadnjem času celo na celotno življenjsko dobo. Hipoteze največjih strokovnjakov in avtoritet s področja AIDS-a so se podirale kot hišice iz kart.
Da bi znanstveniki nekako razložili dolgo inkubacijsko dobo, so se zatekli k hipotezi tako imenovanega "virusnega bremena" (viral load), ki pravi, da je virus HIV agresiven že od samega začetka, da se divje replicira in uničuje celice z neverjetno hitrostjo že takoj po okužbi. Imunski sistem okuženca naj bi se ves čas z vsemi močmi krčevito boril proti virusu, dokler ga virus po več letih ali celo desetletjih ne bi v boju na življenje in smrt premagal.
Hipoteza "virusnega bremena" izhaja iz zaključkov, ki so bili izpeljani na osnovi PCR preizkusov (Polymerase Chain Reaction) in temelji na blodni predstavi o tem, da je število genetskih drobcev soodvisno oziroma ustreza številu dejanskih virusov. Dejstvo je, da PCR testi ne zaznavajo aktivnih (živih) virusov, marveč le genetski material, ki ga povezujejo z virusom HIV. Z metodo PCR kopiramo točno določene odseke v zapisu verige DNK, za katere poznamo zgradbo začetnega in končnega mesta v zapisu. Ključno pri reakciji je, da poteka verižno, kar pomeni, da se isti proces večkrat zaporedoma ponovi, ob vsaki ponovitvi se število kopij podvaja. Teoretično dobimo že po dvajsetih ponovitvah iz ene same molekule DNA več kot milijon njenih povsem enakih kopij. Postopek ne prešteva delcev HIV, marveč jih le multiplicira z matematično kalkulacijo. Na ta način je mogoče proizvesti zaznavno količino delcev, kar je bil že od vsega začetka problem pri iskanju dokazov za HIV/AIDS hipotezo. Raziskovalci pri HIV pozitivnih osebah namreč niso mogli odkriti zadostne količine dejanskih virusov. Tudi pri osebah z najbolj uničujočimi boleznimi, ki določajo AIDS, virus HIV ni bil nikoli zaznan v takšnih količinah, da bi lahko spodkopal imunski sistem. Da bi virus lahko povzročil škodo, mora okužiti najmanj eno tretjino ciljnih celic, ki so v primeru AIDS-a T celice imunskega sistema, ter jih ubijati hitreje, kot se te lahko obnavljajo. Na primer, v primeru hepatitisa ali v primeru običajne gripe, je "krivce za bolezen" mogoče zaznati v množinah, ki jih merimo v milijonih ali v milijardah na mililiter krvi. V primeru AIDS-a je mogoče zaznati povprečno le kakih deset virusov HIV v mililitru krvi. Znak za bolezen pri AIDS-u predstavlja veliko število protitelesc, kar je ravno obratno, kot pri vseh ostalih virusnih boleznih, kjer veliko število protitelesc kaže na imunost organizma!
Sledeča nekonsistentnost ideje, da HIV povzroča AIDS, je v tem, da HIV ni citotoksičen. To pomeni, da pri podvajanju ne ubija gostiteljskih celic. Ostali virusi, ki povzročajo bolezni, uničijo gostiteljsko celico. In se zelo hitro razširijo na 30-60% vseh ciljnih celic.
Skoraj celo desetletje so se raziskovalci AIDS-a oklepali hipoteze o latentni dobi. Virus HIV naj bi se potuhnil, potem pa nenadoma izbruhnil in začel uničevati imunski sistem. Hipoteza je bila splošno sprejeta, kljub dejstvu, da občutnih količin virusa HIV niso zaznali niti pri tistih, ki so že zboleli za AIDS-om. Šele leta 1995 je skupina znanstvenikov, ki sta jih vodila dr. David Ho in dr. George Shaw, ponudila "nedvoumne dokaze", da je HIV aktiven od samega začetka okužbe in prisoten v količinah, ki zadostujejo za množično uničevanje T celic. S pomočjo takrat nove PCR metode naj bi odkrili več kot 100.000 virusov na mililiter krvi za AIDS-om obolelih pacientov. Do leta 1995 so viruse odkrivali in prepoznavali z izolacijo samega virusa. Ta preprosta, direktna metoda je bila uspešna v vseh primerih, razen pri HIV-u. Zagovorniki "virusnega bremena" so zagovarjali stališče, da se mora iskati delce genetskega materiala, raje kot pa izolirati sam virus. PCR je tehnika, ki deluje kot biotehnološki kopirni stroj. Na mnogih področjih se je PCR izkazala kot učinkovito orodje, v primeru AIDS-a pa je bila uporabljena na napačen način, s čimer se strinja tudi izumitelj same metode Dr. Kary Mullis. Uporabili so jo za preštevanje delcev RNA, genetskega materiala v virusnem jedru. Na osnovi sklepanja, da vsak HIV virusni delec vsebuje dva HIV RNA delca, so predvideli da vsaka dva RNA delca, ki ju zazna PCR, morata ustrezati enemu HIV virusu, vsoto tistega, kar so kopirali, pomnožili, sešteli in delili pa so poimenovali "virusno breme". Odkritje oziroma koncept "virusnega bremena" so v medijih pozdravili kot izjemen preboj pri raziskavah AIDS-a, dr. Ho je pa je požel množico laskavih priznanj in naslovov. "Virusno breme" je postalo tudi nekakšno merilo, na osnovi katerega sklepajo o učinkovitosti zdravil za AIDS. Mediji, AIDS organizacije in večina AIDS zdravnikov je nekritično sprejela hipotezo o "virusnem bremenu" za dejstvo, inhibitorji proteaze (močno strupene snovi, ki jih še vedno uporabljajo za "zdravljenje" AIDS-a) pa so bili odobreni izključno na osnovi njihove sposobnosti, da znižajo "virusno breme".
Vendar - hipoteza odpove, ko je potrebno odgovoriti na dve pomembni vprašanji: Če je v krvi res prisotnih več milijard virusov HIV, zakaj potem potrebujemo PCR metodo, da jih lahko zaznamo. In, če je PCR metoda edini način, s katerim lahko zaznamo HIV v zadostnih količinah, kako naj znanstveniki preverijo rezultate, ki jih daje PCR metoda? Naslednja težava je tem, da PCR zaznava in multiplicira posamične gene, pogosto samo fragmente genov, ne pa virusov v celoti.
Nedorečenosti in zmede je toliko, da celo FDA PCR metode ni odobril za diagnosticiranje HIV-a, CDC pa je oznanil, da PCR ni priporočen, niti licenciran za rutinske diagnostične namene. Celo sami proizvajalci naprav oziroma PCR testov opozarjajo na to, da PCR ni namenjen za testiranje HIV pozitivnosti.
Poleg tega obstaja veliko število dokumentiranih primerov, ko PCR testi pokažejo visoko "virusno breme" pri pacientih, ki so popolnoma zdravi in za katere so klasični HIV testi pokazali, da so HIV negativni. Visoko "virusno breme" tudi ni soodvisno z manjšim številom T celic ali s kliničnimi znaki bolezni (AIDS-a) in obratno - nizko "virusno breme" ni soodvisno z visokim številom T celic ali z zdravjem posameznika.
Naj k vsemu pristavim še povsem svežo novico. Mednarodna skupina sicer ortodoksnih AIDS raziskovalcev iz Clevelanda (Benigno Rodríguez in Michael Lederman ) je izpodbila vrednost preizkusov, ki merijo "virusno breme". Preizkuse standardno porabljajo že od leta 1996. Z njimi ocenjujejo zdravje in napredek bolezni pri AIDS-u ter na osnovi tega odobrijo nova zdravila za AIDS. V študiji na vzorcu 2800 HIV pozitivnih oseb so ugotovili, da testi "virusnega bremena" v več kot 90% primerih dajo napačne rezultate, to pomeni, da jim ne uspe predvideti ali pojasniti stanja imunskega sistema pacienta. Študija je bila objavljena 27. septembra 2006 v ugledni medicinski reviji Journal of the Medical Association (JAMA). Zadnje študije so torej jasno pokazale, da je poglavitna diagnostična metoda, ki so jo doslej uporabljali pri ocenjevanju poteka zdravljenja AIDS-a, popolnoma nekredibilna - in zatorej povsem neuporabna. To pomeni, da je bil takšen tudi način oziroma potek zdravljenja, saj je temeljil na popolnoma napačnih povratnih informacijah. Napačne diagnoze v 90 % primerov v praksi pomenijo vsaj takšen odstotek napačnih odločitev pri izvajanju terapije. V bistvu gre za množični genocid, izpeljan na osnovi napačnih diagnoz. Če k temu prištejemo še odobritev določenih "zdravil", ki so bila odobrena na osnovi v 90 % napačnih rezultatov, potem je slika o polomu sodobne AIDS medicine popolna.
9.) ZDRAVILA ALI SMRTNI STRUPI?
Vladni uradniki, AIDS organizacije in mediji se strinjajo, da je zmanjšanje števila primerov smrti zaradi AIDS-a posledica novih zdravil - ki predstavljajo kombinacijo drog, ki vsebujejo inhibitorje proteaze, za katere se predvideva, da blokirajo podvajanje virusa HIV. Natančnejša analiza pa pokaže, da novi "koktejli" niso samo neučinkoviti, marveč celo zelo, zelo škodljivi. Povzročajo zastrašujoče stranske učinke kot so glavoboli, vročina, bruhanje, bljuvanje, diareja, bolečine v želodcu, utrujenost, spolno nemoč, izpuščaje na koži, hiperobčutljivostne reakcije, ki lahko povzročijo nenadno smrt, okvare živčnega sistema, odpoved jeter, ledvične kamne, diabetes, bolezni srca,itd.
Da "zdravila" ne vplivajo na upadanje AIDS-a, kaže tudi podatek, da je število obolelih za AIDS-om v Ameriki začelo upadati že v letu 1993 - dve leti pred uvedbo inhibitorjev proteaze za zdravljenje AIDS-a.
Za zdravljenje AIDS-a se je doslej največ uporabljala droga imenovana AZT. AZT je kemična spojina, ki je bila razvita - in kasneje opuščena - pred več kot tridesetimi leti za zdravljenje raka. Dokler niso začeli z njim zdraviti AIDS-a, AZT niso nikoli predpisovali ljudem. Kemoterapija deluje tako, da uničuje rastoče celice v telesu. Zaradi uničujočih učinkov na žive celice, mnogi pacient ne preživijo uničujočih posledic kemoterapije na imunski sistem in notranje organe. Zato se kemoterapije tudi ne uporablja preventivno za preprečevanje raka, pri "zdravljenju" pa le za zelo kratek čas. Pri raku gre za podivjano rast celic in AZT naj bi preprečeval formiranja novih celic z blokiranjem formiranja DNA verig. Eksperimenti na miših z rakom so pokazali, da AZT učinkovito uničuje ne samo bolne, marveč tudi na zdrave rastoče celice, tako da so miši na koncu pomrle zaradi močne zastrupitve. AZT so zato umaknili in ga za zdravljenje raka niso nikoli poskušali uporabiti na ljudeh.
Klavrno končana zgodba z mišmi povampirjenim farmacevtskim velikanom ni preprečila, da bi AZT začeli uporabljati na ljudeh. Dvajset let kasneje je podjetje Burrouhgs Wellcome (sedaj se imenuje Glaxo-Wellcome) začelo z gonjo, da se AZT začne prodajati kot zdravilo za AIDS, kar so utemeljevali z idejo, da AZT preprečuje formiranje DNA verig pri virusu HIV. Glaxo-Wellcome je pridobil dovoljenje FDA, da se lahko uporablja kot zdravilo za AIDS, na osnovi ene same pomanjkljive in potvorjene klinične študije, ki je trajala samo štiri mesece. Odobritev takšne ekstremno toksične kemoterapije za zdravljenje AIDS-a je temeljila na informacijah, ki so napeljevale na to, da je uporaba AZT-ja povečala nivo T celic in tako zavlačevala nastop bolezni, ki so značilne za AIDS. To naj bi dokazovalo, da AZT uničuje HIV v T celicah, kar je seveda gola špekulacija, za potrditev katere niso imeli nobenega znanstvenega dokaza. Kljub temu, da so študijo zaključili veliko preden bi lahko spoznali dolgoročne učinke delovanja AZT, so sklenili, da mora biti zdravljenje z AZT-jem neprekinjeno in do konca življenja. Številne neodvisne študije pred in po odobritvi AZT-ja za zdravljenje AIDS-a (vključno z najdaljšo in najobširnejšo imenovano Concorde, ki je trajala tri leta in pol ter vključevala 1749 oseb) so pokazale, da uporaba AZT povečuje število T celic v zelo skromnem obsegu, praktično ne vpliva na izboljšanje zdravja in tudi ne zavlačuje nastopa bolezni.
Kratkotrajno povečanje števila T-celic, ki ga je mogoče zaznati ob začetku uporabe AZT-ja, je v resnici le posledica njegove strupenosti, je zgolj posledica odziva krvnega sistema na uničenje kostnega mozga. Ko AZT uničuje kostni mozeg, krvni sistem poizkuša popraviti opustošenje, tako da proizvaja višek T celic, zato se njihovo število pogosto poveča nad nivo pred začetkom zdravljenja. Vendar ne za dolgo. Uničevanje kostnega mozga se nadaljuje, kar na koncu povzroči, da se število T-celic močno zmanjša, kar na koncu povzroči popolno uničenje imunskega sistema. Dolžina agonije je odvisna le še od tega, kako pacient prenaša AZT in kakšna je stopnja absorpcije te močno strupene spojine.
Popularna razlaga za kasnejši upad števila T-celic je koncept "mutacije virusa HIV". Zagovorniki te hipoteze trdijo, da se pozitivni učinki AZT-ja postopoma izničijo zaradi mutacij virusa, ki naj bi postal odporen na zdravilo. Najbrž ni potrebno poudariti, da za to ne obstaja niti en sam znanstveni dokaz.
Najhuje pri zdravljenju AIDS-a je, da doktrina zdravljenja zahteva neprestano jemanje zdravil (tudi večkrat dnevno) že od vsega začetka okužbe s HIV - preden se sploh pokažejo simptomi okužbe. Upoštevajoč priporočila za "zgodnji poseg", ena do dve tretjini HIV pozitivnih razvije simptome AIDS-a šele potem, ko začnejo jemati AZT. Neodvisne študije so pokazale, da AZT v resnici pospeši klinično poslabšanje in poslabša kvaliteto življenja, včasih pa povzroči smrt, še preden se sploh pojavijo bolezni, ki so značilne za AIDS. Temu pojavu uradno rečejo "smrt brez predhodnih AIDS opredeljujočih dogodkov".
Glede na to, da inkubacijska doba traja tudi po več let ali celo desetletij, bolniki, ki se zdravijo s "koktejl" terapijo, pa ponavadi umrejo v času inkubacijske dobe ali že veliko prej, je naravnost smešno govoriti o pozitivnih učinkih zdravila, o podaljševanju življenja, o lajšanju bolečin ipd.
Za kakšno "zdravilo" gre, lahko vidimo, če si ogledamo, s kakšno nalepko so bile označene stekleničke s 25 miligrami AZT-ja, kar znaša 1/20 do 1/60 dnevno predpisanih doz pri zdravljenju AIDS-a! Na etiketi je bila velika mrtvaška glava in sledeče besedilo:
3-AZIDO-3DEOXY-THYMIDINE
(AZT; Azidothymidine)
C10H11N9O1
For laboratory use only. Not for drug, household or other uses.
TOXIC
Toxic by inhalation, in contact with skin and if swallowed. Target organ(s): Blood Bone marrow. If you feel unwell, seek medical advice (show the label where posible). Wear suitable protective clothing.
Zdravljenje AIDS-a z AZT-jem izgleda, kot če bi na gozd odvrgli atomsko bombo, zato da bi pobili nekaj zajcev! Razen tega, da AZT uničuje same T celice, B celice (bela krvna telesca) in rdeča krvna telesca, ki po telesu prenašajo kisik, AZT uničuje tudi ledvica, jetra, prebavila, mišična tkiva in centralni živčni sistem. Epivir (3TC), Zerit (D4T), Hivid (ddC) in Videx (ddI) so podobna zdravila kot AZT, ki prav tako ustavljajo daljšanje DNA verig, kar onemogoča rast povsem zdravih celic. Vsa ta zdravila so modelirana na osnovi AZT-ja in tudi delujejo na podoben način. Seznam bolezni (stranskih učinkov), ki jih povzročajo "terminatorji DNA verig", je zastrašujoč in obsega anemijo, defekte ob rojstvu, diarejo, norost, neplodnost, zmanjšanje števila granulocitov in splošno zmanjšanje belih krvničk, izgubo las, glavobole, okvaro jeter, izgubo apetita, linfom (rak), izgubo mišic, nevropatijo, prehlad, vnetje trebušne slinavke, spontan splav, razbarvanje kože, zmanjšanje števila T celic. Mnoge med temi boleznimi spadajo v kategorijo tistih, ki opredeljujejo AIDS.
Čeprav se za AZT ve, da je karcinogen, mutagen (povzroča mutacijo celic) in teragen (povzroča fizične anomalije embrija in ploda), so odobrili njegovo uporabo celo za nosečnice!
Moralna izprijenost farmacevtskih družb postane bolj razumljiva v luči podatka, da je proizvajalec AZT-ja Glaxo-Wellcome samo v letu 1997 s prodajo AZT-ja in drugih protivirusnih zdravil naredil za 2.35 milijard dolarjev prometa. Zaslužki z AZT-jem so znašali kar 400 milijonov dolarjev, s podobo drogo - z Epivir-jem, pa se je Glaxo-Wellcome opomogel še za dodatnih 260 milijonov dolarjev. Večina HIV pozitivnih ljudi na svetu si (na srečo) ne more privoščiti dragih zdravil in celo v ZDA so zaradi stroškov s temi zdravili bankrotirale nekatere vladne zdravstvene zavarovalnice. Medtem pa ima glavni direktor Glaxo-Wellcome letno plačo 2,3 milijona dolarjev.
Zastrašujoči učinki "zdravljenja" AIDS-a verjetno pojasnjujejo, zakaj je tako majhno število obolelih za AIDS-om med zdravstvenimi delavci. Očitno se dobro zavedajo, kaj pomeni podvreči se zdravljenju z močnimi drogami. Če bi se odločili za zdravljenje, bi jih čakalo le še trpljenje in na koncu skoraj gotovo smrt. Zato si najbrž sploh ne postavijo diagnoze, saj je preprosto ne želijo vedeti.
Čeprav medicinski in farmacevtski lobiji lahko z navajanjem prikrojenih statističnih podatkov o podaljšanju življenjske dobe dokažejo praktično vse, kar želijo dokazati, ostaja neizpodbitno dejstvo, da so stranski učinki zdravil, ki se jih uporablja za zdravljenje AIDS-a pogosto hujši, kot posledice samega AIDS-a.
Leta 1995 so razvili nova zdravila za zdravljenje AIDS-a, ki temeljijo na t.i. inhibitorjih proteaze in jih začeli uporabljati skupaj s starejšimi kemoterapevtskimi sestavinami, kakršen je AZT. Gre za zmes različnih zdravil, ki ji pravijo tudi "kombinirani koktejl" ali tudi "visoko aktivna antiretrovirusna terapija" s kratico HAART (Highly Active AntiRetroviral Therapy). Po splošnem prepričanju mešanica prinaša novo moč glede na stare kemoterapije, medijska trobila pa po diktatu raznih AIDS skupin, zdravilu pripisujejo osupljive rezultate, kakršnih še ni bilo. Nova zdravila so bila odobrena na osnovi najhitrejše in najbolj uvidevne revizije v zgodovini FDA, glavni mediji pa so jih takoj pozdravili kot čudežna. Dobrobit inhibitorjev proteaze v klinični praksi pa je ostala in še vedno ostaja nedokazana. Več kot štiri leta potem, ko so zdravila odobrili za uporabo, še vedno niso objavljena poročila v znanstvenih publikacijah, ki bi dokazovala izboljšanje zdravja pri pacientih, ki so jemali te močne droge (podatek se nanaša na leto 2000).
Trditev o zmagoslavju inhibitorjev proteaze je bila osnovana izključno na spremembah, ki so se zgodile v t.i. "nadomestnih zaznamovalcih" - to so laboratorijski testi, s katerimi se zamenjuje oziroma nadomešča klinične indikacije ali diagnoze. V edinem objavljenem poročilu, ki navaja višjo stopnjo preživetja pri pacientih zdravljenih z inhibitorji proteaze, študija ni uporabila placebo kontrol, ni dovolila, da se objavijo poročila o ponavljajočih simptomih, ki so značilni za AIDS, razen za pljučnico, niti ni dovolila objaviti drugi podatkov o pacientih. Navedla je izide le za 10 % vseh udeležencev študije in bila prezgodaj prekinjena po pičlih 38 tednih, v trenutku, ko je bila statistika umrljivosti ugodna za paciente, ki so se zdravili z inhibitorji proteaze. Rezultati so pokazali, da je bila umrljivost v skupini, ki je bila zdravljena s starimi zdravili 3,1%, skupina, zdravljena z novimi zdravili pa je beležila 1.4% umrljivost. Statistično gre za tako nepomembno razliko, da so celo oglaševalci zdravila morali priznati, da "ker je bila študija končana zgodaj, je bilo zbranih premalo podatkov, ki bi dokazovali statistični vpliv Crixivan-a na preživetje".
Ena izmed študij inhibitorjev proteaze, ki jo je opravil National Institute of Health, je bila razglašena za uspešno, čeprav je zaključke izpeljala le na osnovi 12 mesečnega preizkušanja. Vodja in avtor preizkusa (ACTG 315), Dr. Michael Lederman, je prostodušno priznal, da študija ni bila nikoli načrtovana zato, da bi spremljala dejansko zdravje pacientov. Namesto tega, so rezultate določili na osnovi sprememb laboratorijskih testov, s katerimi so merili "virusno breme" v krvi pacientov, ne pa na osnovi kliničnih izboljšav njihovega zdravja oziroma počutja. To je pristop, ki nas spomni na znano šalo: "Operacija je uspela, pacient je podlegel!"
Predvideva se, da inhibitorji proteaze delujejo tako, da prekinjajo encimsko vez pri reprodukciji virusa HIV. Encimi so proteini, po svoji funkciji katalizatorji, ki združujejo ali razdružujejo druge molekule. Tako kot vsi retrovirusi, ima tudi HIV tri encime: reverzno transkriptazo, integrazo in proteazo, ki ločuje proteine narazen, kar predstavlja bistveno fazo v procesu reprodukcije retrovirusov. Inhibitorji proteaze blokirajo proteazo tako, da kot nefunkcionalne molekule zasedejo mesto, ki je sicer rezervirano za funkcionalne molekule, ter na ta način preprečijo razgradnjo proteinov. Vsi retrovirusni encimi so podobni različnim človeškim encimom, obstaja tudi veliko število človeških proteaz, vključno s tistimi, ki so potrebne pri prebavi hrane. Inhibitorji proteaze so sila podobni "terminatorjem DNA verig" (nucleoside analogs), kakršen je AZT, saj proizvajajo disfunkcionalne substitute, ki prekinjajo ali preprečujejo normalno delovanje encimov. Čeprav proizvajalci inhibitorjev proteaze zatrjujejo, da njihova zdravila ciljajo izključno na HIV proteazo, rastoč seznam stranskih učinkov nasprotuje njihovim trditvam. Zagotovila ameriških farmacevtov so na moč podobna pravljicam ameriških generalov, ki govorijo o pametnih bombah za uničevanje vojaških ciljev sredi civilnih naseljih, grozljivo opustošenje med nedolžnim prebivalstvom pa imenujejo "kolateralna škoda". Za AZT in podobne droge, ki naj bi ciljali izključno HIV, se je izkazalo, da enako učinkovito, kot blokirajo HIV DNA, blokirajo tudi vitalne DNA-je človeka. Sedaj vemo, da AZT, Videx in ostali inhibitorji DNA verig blokirajo DNA znotraj mitohondrijev - delcev v celicah, ki proizvajajo energijo, ki jo vse celice potrebujejo za življenje.
Terapija s "koktejli" je bila razglašena kot absolutna nujnost do konca življenja, čeprav so proizvajalci zdravil jasno povedali, da so njihovi "dolgoročni učinki popolnoma neznani". Na raznih seminarjih in v raznih poročilih se še vedno oznanja, kako pomembno je, da se pacienti strogo držijo navodil za jemanje zdravil. Zadnja zdravila za AIDS so sicer bolj "prijazna" in je dovolj le nekaj tablet dnevno, toda še do nedavnega so pacienti morali zaužiti nič manj kot 30 pilul na dan, razporejenih na osnovi 24 urnega razporeda - nekatere je bilo potrebno jemati s hrano, druge na prazen želodec, mnoge pa se sploh ni smelo jemati skupaj. Pacienti so opozorjeni, da bo, brez strogega spoštovanja količin in časov, HIV mutiral v novo obliko virusa, ki bo neobčutljiv na zdravila. Zastraševanje, kot običajno, temelji le na goli špekulaciji. Celo Dr. David Rasnick, izumitelj inhibitorjev proteaze, ki se je odločil, da bo delal izven "korporacije AIDS", pravi, da je teorija o odpornosti HIV proteaze popolnoma neutemeljena. Ne obstaja namreč nobeno znanstveno poročilo, ki bi objavilo podatke o takšni odpornosti pri pacientih. Edine HIV proteaze, ki naj bi bile odporne na inhibitorje, so proizvedli v laboratoriju z uporabo genskega inženiringa.
Bolj kot to, pa je zanimiva izjava Dr. Rasnick-a, ki jo je leta 1998 dal v intervjuju za Zenger's magazine: "Kot prvo, ne verjamem, da je HIV kakorkoli povezan z AIDS-om. Zato je popolnoma brez pomena izdelovati inhibitorje za nekaj, kar naj ima opravka s HIV-om, če ta nima nič opraviti z AIDS-om. Gledano s tehnične plati, je preprečevanje replikacije nalezljivega HIV-a absolutno briljantna strategija. Deluje "in vitro". Verjetno deluje tudi v ljudeh, če je ta "neumnost" sploh v njih. Glede na to, da je vseeno ali replikacijo preprečiš ali ne, je tudi popolnoma vseeno, če je zadeva briljantna, ali če ni. Težava je namreč v tem, da morate najprej imeti virus, ki nekaj pomeni, in razlog, zakaj sem se povlekel iz teh raziskav, je v tem, da ne želim delati na virusu, ki je brez pomena."
Še največji 'dosežek' inhibitorjev proteaze je bil zagon, ki so ga dali oglaševalskim kampanjam za AIDS. Epidemija posterjev, oglasov in celostranskih časopisnih objav, je pozivala HIV pozitivne, naj bodo "pametni" in naj po virusu udarijo "takoj in z vso močjo" - z uporabo zdravil, ki dokazano pomagajo ljudem, da živijo dlje in bolj zdravo. Vendar celo mnogi podporniki AIDS farmakoloških preparatov močno dvomijo v njihovo učinkovitost. Glavni AIDS znanstvenik, Dr. Anthony Fauci, je izrazil resne zadržke o uporabi inhibitorjev proteaze pri ljudeh "ki so drugače popolnoma zdravi". V članku, objavljenim leta 1996 v časopisu Journal of the American Medical Associaton, pravi: "Ne vemo ali bo zgodnja intervencija pri posameznikih brez simptomov rezultirala v dolgoročnih kliničnih izboljšavah in ali bo kumulativna toksičnost dolgoletne uporabe zdravil odtehtala njihovo potencialno dobrobit." Celo sam Dr. Robert Gallo je opozoril, da so "te droge toksične.več časa, kot jih jemlješ, večja je njihova toksičnost." Dr. Jay Levy, še eden "mainstream" AIDS specialist, podpira mnenje, da so "ta zdravila lahko toksična in da lahko pogubno vplivajo na naravni imunski odziv telesa na HIV."
Čeprav mediji pripisujejo upad števila AIDS obolenj uspešnemu zdravljenju z "AIDS koktejli", CDC-jeva poročila o preživetju jasno kažejo, da se je število obolelih z AIDS-om in umrljivost začela zmanjševati preden so "koktejle" odobrili za uporabo. Nekateri strokovnjaki pripisujejo zmanjšanje umrljivosti zaradi AIDS-a dejstvu, da je več kot polovica vseh primerov AIDS-a od leta 1993 ugotovljena pri ljudeh, ki so bili HIV pozitivni, pa niso imeli nobenih simptomov bolezni. Ista poročila kažejo, da se je število AIDS primerov začelo umirjati že leta 1991 in od takrat naraslo samo enkrat, v prvi četrtini leta 1993, ko so spremenili definicijo AIDS-a, tako da so med simptome dodali nove bolezni in okoliščine.
10. KJE SE SKRIVA HIV?
Ko so znanstveniki in zdravniki sprejeli Gallovo hipotezo o virusu AIDS-a , so predvideli, da je Gallo izoliral edinstven retrovirus - HIV, in da so proteini, ki jih je uporabil, da je izdelal test za HIV s protitelesci, prišli iz čistega izoliranega virusa. Toda že od samega odkritja virusa HIV naprej mnogi znanstveniki dvomijo v regularnost takšne izolacije. Trdijo, da HIV, za razliko od ostalih virusov, nikoli ni bil izoliran kot samostojen in stabilen delec. Slike, narejene z elektronskim mikroskopom ali z mikrografi , ki jih je posnel Gallo in drugi raziskovalci AIDS-a po njem, prikazujejo delce, ki so podobni retrovirusom med množico drugih mikrobnih delcev, ki gotovo niso virusi. Za nameček so vse slike posnete na celičnih kulturah, ki so bile predhodno obdelane in stimulirane z določenimi kemikalijami. Edini direkten in nedvoumen dokaz za obstoj virusa pa je izolacija, edini dokaz, da je pacient okužen z virusom, pa je izolacija virusa iz njegove nekultivirane plazme, ki ni bila naknadno preparirana s kemikalijami oziroma s posebnimi kulturami. Kulture predstavljajo umetna laboratorijska okolja, ki vsebujejo podvajajoče se mikroorganizme in celice.
Izolacija virusa normalno ne predstavlja težav, saj plazma okužene osebe vsebuje izredno veliko število primerkov. Pri HIV-u pa to ne velja. V resnici ne obstaja niti en sam dokaz, da je kdorkoli, kadarkoli našel v sveži plazmi virus HIV. Raziskovalci AIDS-a so sposobni najti HIV oziroma tisto, kar imajo za HIV, le v primeru, če plazmo dodajo v kulturo skupaj s posebnimi kemikalijami, ki povzročijo stimulacijo. Umetno stimulirane kulture lahko spodbudijo virusni DNA, da začne proizvajati viruse tudi v primeru, ko pacientova plazma virusov sploh ne vsebuje! Resnična izolacija virusa nujno zahteva svežo, nekultivirano plazmo.
Če bi nam uspelo izolirati virus iz sveže plazme 99 % vseh ljudi, ki so na bili na potrditvenem HIV testu pozitivni, potem bi za test lahko rekli, da 99 % zanesljiv. V primerih, ko se izvaja izolacijo v kultivirani plazmi (ki je edina, s katero znanstvenikom izolirati tisto, čemur pravijo HIV), je takšna verjetnost oziroma zanesljivost le še 0-10% pri pacientih brez simptomov AIDS-a in približno 40 % pri pacientih, ki takšne simptome imajo. Vse to meče čudno luč tudi na zanesljivost samih testov na HIV protitelesca, saj njihova zanesljivost nikoli ni bila potrjena z potrditvenimi testi, pri katerih bi HIV izolirali iz sveže, nekultivirane plazme.
Dejstvo je, da je virus HIV, oziroma tisto, kar znanstveniki mislijo, da je virus, mogoče zaznati samo v posebej preparirani laboratorijski mešanici, nikomur pa ga še ni uspelo videti v sveži krvi pacienta, kaj šele "zalotiti" pri dejanjih, ki mu jih očitajo. Vse slike in shematski prikazi v raznih učbenikih in v strokovnih publikacijah, ki naj bi ponazarjali obliko in mehanizem delovanja virusa HIV, so v resnici samo gola špekulacija, izmišljene shematske podobe, ki so plod ilustratorjeve domišljije, in še zdaleč ne temeljijo na resničnih posnetkih pravih, živih in delujočih virusov. Vse, kar strokovnjaki mislijo, da počne HIV, v resnici temelji na posrednih (prirejenih) dokazih ali na goli špekulaciji.
HIV uvrščajo med retroviruse. Ti so ime dobili zaradi lastnosti, ki jim omogoča, da s pomočjo encima reverzne transkriptaze obračajo zapis RNA v DNA. Ko sta Montagnier in Gallo v letih 1983/84 "lovila" retroviruse, sta dobro vedela, da odkritje delca, ki je videti kot virus, (in čeprav jim je ta delec uspelo "izolirati" in dokazati, da lahko obrne RNA v DNA), ne dokazuje, da je ta delec v resnici že virus. To pa zato, ker vsi delci, tudi če izgledajo kot virusi, niso vedno virusi. Tudi ni vse, kar obrača prepise RNA v DNA, nujno retrovirus. Niti virus. Ta pojav namreč ni specifičen samo za viruse. Znanstveni dokaz, da je nek delec virus, bi moral vključevati dvoje: Izčiščenje delcev in analizo, s katero bi pokazali, da so izčiščeni delci sposobni proizvesti nove - enake delce. Drugače rečeno, potrebovali bi dokaz, da so delci kužni. Takšni eksperimenti niso bili nikoli narejeni. Dokaz o obstoju HIV-a temelji na protitelescih, na žalost, pa so protitelesca nespecifična! Montagnier in Gallo sta res odkrila protitelesca v pacientih z AIDS-om, ki so potem reagirala z nekaterimi proteini v njihovih celičnih kulturah. To pa še ne dokazuje, da so proteini, ki so reagirali s protitelesi, sestavni del virusa, niti ne dokazuje, da so se ta protitelesca sprožila zaradi virusa. Za lažje razumevanje si zamislimo sledeč (analogen) preizkus: Namesto celične kulture pacienta z AIDS-om vzemimo epruveto, ki vsebuje različne vrste mleka od več različnih živali. Z drugimi besedami, pred sabo imamo zmes mnogih - različni proteinov, vendar ne vemo, od katerih živali. Namesto mešanice protitelesc iz pacienta z AIDS-om vzemimo epruveto, ki vsebuje različne kisline. Nato v mešanico različnih vrst mleka zlijmo mešanico različnih kislin in prišlo bo do sesirjenja (reakcije med proteini in kislinami). Na osnovi tega postavimo tezo, da smo izolirali kravo. Ali kozo. In to ne navadno kravo ali kozo, marveč popolnoma novo vrsto krave ali koze. Takšno, ki jo doslej sploh še nismo poznali. In to v epruveti. In nato postavimo še trditev, da le določen izbor kislin v mešanici povzroči takšno sesirjenje. Torej, če se vrnemo nazaj k HIV-u; proteini, ki reagirajo s protitelesci, naj bi zaradi tega že bili kar proteini, ki pripadajo HIV-u. To ni način, s kakršnim bi znanstveniki morali dokazovati obstoj virusa ali določati, katera so njegova protitelesca. Skoraj vsakdo verjame, da so ta protitelesca HIV-ova in da so izrazito specifična za HIV. To pa ravno zaradi takšnih krožnih argumentov. AIDS, kot klinični sindrom, običajno (pa ne vedno!) spremljajo protitelesca, kar se potem interpretira kot dokaz, da so pacienti z AIDS-om okuženi z virusom HIV. Nato se protitelesca uporabijo za dokazovanje, da HIV povzroča AIDS. Drugače rečeno - AIDS dokazuje, da je HIV, ta pa dokazuje, da je AIDS.
Vse to je mnoge znanstvenike utrdilo v prepričanju, da virus HIV nikoli ni bil izoliran. Nič čudnega ni, da nekateri med njimi celo zelo resno dvomijo o njegovem obstoju.
11. KAJ POVZROČA AIDS, ČE TO NI HIV ?
V nasprotju s splošnim prepričanjem, HIV ni potreben, da bi se razložilo pridobljeno izgubo imunosti in bolezni, ki jih povezujejo z AIDS-om. Zato, da bi razumeli to, je potrebno najprej vedeti, kaj je AIDS. AIDS ni neka nova bolezen, marveč le ime za 29 prej znanih bolezni oziroma bolezenskih stanj. Hipoteza, da HIV povzroča AIDS, predvideva, da se te bolezni (npr, določene oblike raka, diareja, pljučnica, salmonela, diareja ali tuberkuloza) pojavijo zato, ker virus HIV onesposobi oziroma postopoma uniči imunski sistem žrtve. Za vse te bolezni velja, da zanje poznamo medicinsko dokazane vzroke, ki v nobenem primeru ne vključujejo virusa HIV. Imunska odpornost organizma je tista, ki določa, kako uspešno se bo nek organizem spopadel z boleznijo. Dober imunski sistem lahko bolezen povsem prepreči, enako lahko pospeši oziroma olajša prebolevanje. V nekem skrajnem smislu je šibkost imunskega sistema kriva za večino bolezni. Za uničevanje imunskega sistema in posledično za njegovo nedelovanje, pa obstaja množica dejavnikov, za katere se ve in so tudi dokumentirani v medicinski literaturi že več kot 70 let. Kronična in večkratna izpostavljenost takim tveganjem lahko nedvomno povzroči skupino simptomov, ki jim pravimo AIDS.
Med faktorji tveganja so v prvi vrsti fizični faktorji, kamor spadajo slaba prehrana (podhranjenost) in kronično pomanjkanje spanja. Medicinska literatura poudarja, da obstaja izrazita soodvisnost me podhranjenostjo in infekcijami. Lakota in endemične bolezni (bolezni omejene na določen kraj) so običajne težave v tistih deželah, kjer je AIDS najbolj razširjen. Če se slabo hranijo nosečnice pride tudi do slabe hranjenosti plodu. V takih pogojih otroci imajo potem lahko doživljenjsko uničen imunski sistem. Revščina, velika prenaseljenost, umazani viri pitne vode so pogosto vzroki za epidemične bolezni in slabše zdravje v deželah v razvoju, kjer lahko že infekcija z običajnimi mikrobi, ki za ljudi v razvitem svetu niso nevarni, povzroči pravo opustošenje. V deželah "blagostanja" pa si ljudje imunski sistem uničujejo z napačno prehrano (subklinična podhranjenost) in s kroničnim pomanjkanjem spanja.
Na drugem mestu velja omeniti kemične faktorje tveganja. Skoraj vse kemične droge bolj ali manj uničujejo imunski sistem. Mednje spadajo, ne samo taki strupi kot je AZT, marveč vse kemoterapevtske sestavine za "zdravljenje" raka, inhibitorji proteaze, antibiotiki in steroidi, potem so tu še rekreacijske droge , kakršne so kokain, krek, heroin, nitriti (poppers) in razni metamfetamini. Kemoterapija uničuje celice kostnega mozga, od koder izhaja večina obrambnih celic imunskega sistema. Prav tako ubija že izoblikovane imunske celice, B celice in rdeča krvna telesca. Kemoterapija uničuje prebavni sistem, tako da ubija črevesno floro. To posledično prinaša slabo absorpcijo snovi in podhranjenost. Tudi če se kemoterapija izvaja za kratek čas, je imunski sistem vedno prizadet, kar povečuje občutljivost organizma na različne okužbe. Povzroči lahko življenje ogrožajočo anemijo in diarejo. AZT, ddI, ddC, DT4 in TC3 so vse kemoterapevtske sestavine, ki se jih uporablja pri "zdravljenju" AIDS-a.
Mnoge farmacevtske učinkovine so znane po tem, da slabijo imunski sistem, še posebej, če se jih uporablja dalj časa. Inhibitorji proteaze povzročajo disfunkcionalnost jeter, ki so preobremenjene zaradi prevelike količine strupov, ki jih morajo izločiti iz telesa. Poleg tega povzročajo tudi odpoved delovanja ledvic, nevarno povečujejo holesterol, povzročajo diarejo in druge nevarnosti za zdravje. Za imunski sistem so zelo nevarni so tudi steroidi, ki jih pogosto predpisujejo pacientov za povrnitev mišične mase, ki so jo izgubili zaradi jemanja AZT. Enako nevarni so antibiotiki, ki jih pogosto preventivno predpisujejo HIV pozitivnim osebam. Nenazadnje so tu še razni herbicidi in insekticidi, ki tudi postopoma degradirajo imunski sistem.
Na tretjem mestu so biološki faktorji tveganja. Ti predstavljajo kronično izpostavljenost raznim okužbam s sifilisom, gonorejo, klamidijo in drugimi veneričnimi boleznimi, potem so tu še hepatitis, tuberkuloza, malarija, razne plesni in mikroskopski paraziti (npr. Giardia intestinalis), bakterijske infekcije (npr. z staphylococcus aureus ali z E coli) ter kronične infekcije črevesja. Tveganje predstavljajo tudi transfuzija krvi in uporaba drugih proizvodov iz krvi. K temu je treba prišteti še uničujoče posledice zdravil, ki se jih uporablja za zdravljenje takih bolezni.
Na četrtem mestu so psihološki faktorji tveganja. Vedno več se govori in piše o psihološkem izvoru bolezni. Tako kot slabo telesno zdravje negativno vpliva na psihični odziv človeka, nedvomno velja tudi obratno. Še posebej alternativni zdravilci govorijo o vplivu negativnih misli. Dejstvo je, da kronična zaskrbljenost, panika in depresija uničujejo zdravje, negativno vplivajo na imunski sistem in posledično lahko pripeljejo do bolezenski simptomov, ki so značilni za AIDS. Mentalni stres povzroči proizvodnjo hormona kortizola, prevelike količine tega hormona pa povzročijo naglo in dramatično zmanjšanje T celic.
Globok strah pred AIDS-om včasih zadostuje, da celo ljudje, ki so na testiranjih redno HIV negativni, razvijejo fizične simptome AIDS-a. Prepričanje in pričakovanje zelo pogosto vpliva na fizično delo. Podobno kot že sama diagnoza "rak" lahko povzroči pri pacientih naglo poslabšanje stanja, tako tudi spoznanje (ki nemalokrat temelji na napačne testu), da je nekdo okužen z virusom HIV, pri taki osebi povzroči takšen psihološki stres, da se iz tega razvijejo bolezenski simptomi značilni za AIDS. Paradigma HIV=AIDS=SMRT je tako močno zakoreninjena v glavah preplašenih množic, da pozitiven HIV test pri večini ljudi učinkuje enako kot smrtna obsodba. Kako smrtna obsodba vpliva na psiho ljudi in posledično na njihovo fizično zdravje pa je dovolj znano, ne samo iz vojnih časov, marveč tudi iz vsakdanje medicinske prakse, še posebej ko gre za zdravljenje "neozdravljivih" bolezni. Po domače rečeno, ljudje, ki močno verjamejo, da bodo v kratkem umrli, tudi v resnici umrejo, čeprav so bili v času postavitve diagnoze popolnoma zdravi.
V medicinski literaturi ne obstajajo primeri, kjer pri opisu primerov AIDS-a, ne bi bil vključen vsaj eden ali več zdravju nevarnih faktorjev tveganja.
Najbolj rizična skupina za AIDS so nedvomno homoseksualci. Napačno pa bi sklepali, da so ogroženi zaradi specifičnih spolnih praks. Usmerjanje pozornosti na spolnost, namesto na druga tveganja, v veliki meri onemogoča, da bi uspešno preprečili in reševali problem AIDS-a. Nekateri geji redno uporabljalo nitirite, običajno znane kot "poppers" ali "poperji", med drugim z namenom, da si razširijo danko in olajšajo analni spolni odnos. Za te substance je znano, da uničujejo imunski sistem in povzročajo raka. V določenem obdobju je skoraj 95% vseh gejev v urbanih območjih, kakršna so Los Angeles, New York ali San Francisco, priznala, da uporablja "poperje". Uporaba nitritov je soodvisna s Kaposijevim sarkomom (KS) in ne-Hodginsovim limfomom, torej z dvema oblikama raka, ki spadata v kategorijo AIDS bolezni. Obe obliki raka lahko najdemo skoraj eksluzivno pri rizični skupini homoseksualcev. Obstaja več raziskav, ki kažejo na izrazito povezavo med uporabo "poperjev" in KS, saj se ta pojavlja pri mnogih HIV negativnih gejih. KS je zelo težko najti pri ljudeh, ki spadajo v katero drugo rizično skupino ali pri ženskah z AIDS-om, nikoli pa ga niso zasledili pri otrocih ali pri dojenčkih z AIDS-om. Leta 1981, ko so identificirali AIDS, je polovica vseh obolelih z AIDS-om imela KS. Ko je pojenjala uporaba "poperjev", se je zgodilo, da se je do leta 1993, zmanjšala pojavnost KS pri obolelih z AIDS-om le še na 5 %. V vseh študijah (do leta 1995), kjer so geje z AIDS-om spraševali o uporabi rekreacijskih drog, je od 93% do 100% vseh udeležencev priznalo, da porablja kokain, krek kokain, poperje, heroin, ekstazij, metamfetamine (speed , crystal) in/ali Special K (sedativ za živali). Študije CDC poročajo, da je bilo 20-50% vseh gejev v večini ameriških mest zdravljeno, pogosto večkrat, zaradi črevesnih parazitov z uporabo farmacevtskih preparatov, ki uničujejo imunski sistem.
Propagandne gonje, ki spodbuja testiranje na HIV in zdravljenje s strupenimi AIDS drogami ter življenje v strahu pred AIDS-om so najbolj zadeli gejevske skupnosti. Mnoge gejevske revije so skoraj polovico prostora za komercialno oglaševanje namenile promociji vsebin, povezanih z AIDS-om. Takšno neprestano poudarjanje AIDS-a, je AIDS povzdignilo v nekaj neizogibnega - v grozo apokaliptičnih razsežnosti, kar je pri marsikomu nedvomno povzročilo strah in obup - vse to pa so psihološki faktorji, ki učinkovito uničujejo imunost sistema.
Verjetnost lažnega pozitivnega testa na HIV je višja pri ljudeh z višjimi ne-HIV protitelesci in mikrobi v krvi. Protitelesca, ki nastanejo kot odgovor na določene mikrobne ali virusne okužbe, ki jih pogosto zasledimo pri nekaterih homoseksualcih, predstavljajo dokumentiran vzrok za lažne pozitivne teste na HIV. HIV pozitivnim osebam pogosto predpišejo zdravila kot preventivo za oportune okužbe značilne za AIDS. Takšna zdravila, na primer Bactrim in Septra, spadajo med močne sulfonamidne antibiotike, ki ubijajo prebavno floro, povzročajo anemijo in uničujejo kostni mozeg. Zdravila proti HIV-u (AZT, ddI, D4T, ddC in 3TC so vse močno strupene substance, ki uničujejo imunski sistem in prebavni sistem, za nameček pa povzročajo 5 od 29-ih bolezni, ki določajo AIDS. Dve študiji iz leta 1993, ki so ju naredili v ZDA in Kanadi, sta razkrili, da je prav vsak od več sto gejev z AIDS-om imel za seboj zgodovino nezanemarljive uporabe rekreacijskih drog in/ali drog za zdravljenje AIDS-a.
35 % vseh v ZDA diagnosticiranih primerov AIDS-a predstavljajo intravenozni uživalci trdih drog, 4 % pa je takih, ki kot edino tveganje navajajo, da so imeli heteroseksualne stike z njimi. Vendar je večina ljudi, ki je sprva za AIDS krivila intimne odnose z intravenozni uživalci trdih drog, kasneje priznala, da tudi samim jemljejo droge. Podobno kot v primeru gejev, kjer so pod udarom specifični spolni odnosi, je v primeru intravenoznih uživalcev drog večina AIDS kampanje osredotočena na prenos okužbe z iglami. V resnici pa bi se morali vprašati, kaj je hujše - jemanje trdih drog ali okužba z HIV? Tudi če verjamemo, da HIV uničuje imunski sistem, ga ne more uničiti bolj, kot ga uničujejo že same trde droge. Dejstvo je, da so že pred pojavom AIDS-a, uporabi trdih drog (kokaina, heroina, nitritov in amfetaminov) pripisovali 10 bolezni, ki jih danes pripisujejo AIDS-u. Pravzaprav je tragikomično, da se ljudje bolj bojijo umazanih igel, kot tistega, kar si z iglami vbrizgavajo v kri! Namesto, da bi zdravstvene ustanove in razne "humanitarne organizacije" bolj propagirale zdrav življenjski slog, zdrave medčloveške odnose (kamor nedvomno ne spadajo iztirjeni promiskuitetni odnosi), izogibanje vsakih drog (ne le trdih), propagirajo kondome in uporabo čistih injekcijskih igel ter zasvojencem ponujajo nadomestne droge, kakršna je na primer metadon, ki povzroča še hujšo odvisnost in enako uničuje imunski sistem.
2 % vseh v ZDA odraslih primerov z AIDS-om predstavljajo hemofiliki in prejemniki transfuzije. T.i. "Factor VIII", ki ga prejemajo hemofiliki, in omogoča strjevanje krvi, že sam močno potlači imunski sistem. Na sploh je hemofilija tako življenje ogrožajoča bolezen, da je mnogo smrti HIV pozitivnih hemofilikov, ki jih štejejo med žrtve AIDS-a, pravzaprav posledica komplikacij, ki so značilne za hemofilijo. Tudi transfuzija krvi vpliva negativno na imunski sistem. Medicinski strokovnjaki poudarjajo, da sta pri hospitaliziranih pacientih pogosta transfuzija krvi in umrljivost v veliki soodvisnosti. Prejemniki krvi so bolj izpostavljeni smrtonosnim oportunističnim okužbam. Poleg tega "Factor VIII" in transfuzija krvi lahko povzročita pozitiven HIV test pri osebah, ki virusu niso bile nikoli izpostavljene, tako da sprožita proizvodnjo protitelesc, ki potem reagirajo na nespecifične proteine pri testiranju na HIV protitelesca.
6 % vseh v ZDA diagnosticiranih primerov AIDS-a so oboleli pripisali le svojim heteroseksualnim spolnim stikom. Vendar nadaljnja poizvedovanja pokažejo, da 60-90% takšnih ljudi lahko uvrstimo med intravenozne uživalce trdih drog ali med geje, torej med tiste, ki so še posebej podvrženi tveganim življenjskim praksam, ki uničujejo imunski sistem. Dejstvo je, da ljudje, pri katerih ugotovijo, da imajo AIDS, sami izberejo, v katero izmed šestih rizičnih skupin spadajo in nič nenavadnega ni, če se nekateri sramujejo ali bojijo priznati, da so geji in/ali, da uživajo trde droge.
Znano je, da lahko škoda, ki nastane zaradi AIDS kemoterapije ali celo že sama objava napačne usodne diagnoze, povzroči bolezen in smrt pri nekaterih sprva popolnoma zdravih ljudeh, ki jih ni mogoče uvrstiti v nobeno rizično skupino.
Čeprav mladostniki in otroci ne spadajo v kako izmed rizičnih skupin, primeri AIDS-a med mladimi ljudmi, čeprav so zelo redki, vzbujajo veliko pozornost. Predvsem pa se takšni primeri uporabljajo kot argument, ki naj ovrže hipoteze, da HIV ne povzroča AIDS-a. Kljub splošnemu prepričanju, večino primerov AIDS-a pri mladostnikih in otrocih lahko razložimo z istimi vzroki, kot pri odraslih osebah.
V ZDA je bilo leta 1998 med 26 milijoni najstnikov zabeleženih skupaj 293 novih primerov AIDS-a in med temi jih je kar 229 posredovalo podatke, na osnovi katerih jih lahko uvrstimo v dve primarni rizični skupini po kriterijih, ki jih določa CDC.
Eden od načinov za razširjanje AIDS-a naj bi bil prenos virusa HIV z matere na plod. Podatki kažejo, da je najmanj 75% otrok, ki so se rodili HIV pozitivnim materam, HIV negativnih. Študije so pokazale, da ustrezno hranjene in oskrbovane HIV pozitivne matere, rodijo več kot 90% HIV negativnih otrok brez terapije z zdravili proti AIDS-u.
Več kot 80 % mater otrok, ki so jim postavili diagnozo AIDS, je prostovoljno potrdilo, da so med nosečnostjo uporabljale injekcijske droge, to je praksa, ki skoraj praviloma pripelje do znotrajmaternične podhranjenosti. Ostali primeri AIDS-a pri dojenčkih in otrocih so lahko tudi posledica jemanja za imunski sistem uničujočih "zdravil", kot odgovor na HIV pozitiven test ali kot odgovor na iste faktorje, ki sicer povzročajo pri HIV negativnih otrocih pljučnico, bakterijske okužbe ali imunske okvare.
Povsem drugačna slika, kot v ZDA, v Evropi in v drugih razvitih deželah, se kaže v deželah v razvoju. Tu AIDS prevladuje skoraj izključno pri heteroseksualcih, ki ne uživajo trdih drog. AIDS znanstveniki ne znajo razložiti, zakaj je AIDS primarno razširjen med heteroseksualnimi neuživalci drog samo izven Evrope in ZDA. Zdi se, kot da bi šlo za neko drugačno vrsto virusa, ki se drugje "prenaša" na drugačen način, oziroma še huje, če gre za isti virus, se zdi, da neki drugi vrsti pripada njegov gostitelj. Kot da bi črnci in druge "ogrožene rase" pripadali drugi vrsti primatov, ki so veliko bolj občutljivi na virus. Kaj podobnega ne velja za nobeno drugo vrsto virusa, če seveda niso posredi neke druge - dodatne okoliščine - ki vplivajo na bolezen bolj kot virus sam. Najmanj, kar dokazuje afriški AIDS, je to, da samo okužba s HIV-om ne zadostuje, da bi se iz tega že izcimila bolezen.
Razumljiva razlaga za veliko število AIDS primerov v deželah tako imenovanega "tretjega sveta" upošteva dobro znana tveganja za zdravje, ki so značilna za te dežele. Gre za splošno revščino in podhranjenost, pomanjkanje pitne vode, neredno oskrbo z živili, nevzdržne sanitarne razmere, omejen dostop do medicinske oskrbe, epidemične bolezni, kakršne so malarija, tuberkuloza in parazitske okužbe, ki se manifestirajo v oblikah, ki so značilne za AIDS. In dejstvo je, da se AIDS v Afriki diagnosticira prvenstveno na osnovi niza nespecifičnih kliničnih simptomov.
V podsaharski Afriki živi 60 % vseh ljudi brez sveže vode, zadostne prehrane in osnovnih sanitetnih pogojev. Med množico natrpanih hiš ležijo kupi smeti in v prostorih za napajanje odprti bazeni z vodo, ki zagotavljajo odlično gojišče za komarje in še boljše razmere za razmah kolere. Latrine se gradijo nad vodnimi zajetji. V času dežja prebivalci običajno kar odmašijo luknje, da se odplaknejo iztrebki iz latrin. Vse to se potem steka na mesta, kjer ljudje zajemajo "pitno" vodo. Nekateri ljudje sploh nimajo stranišč. Podelajo se kar v plastične vrečke, ki jih nato odvržejo v odtoke. Temu pravijo "leteča stranišča". Večina ruralnih naselij sploh nima izvirov sanitarne vode. Ljudje umivajo obleke, se kopajo in mečejo odpadke v vodna zajetja. Vodna zajetja si ljudje delijo z živalmi, ki se v istih zajetjih kopajo, urinirajo in izločajo blato. V stoječi vodi se redijo komarji, ki prenašajo malarijo. Kužne bolezni kot so diareja, kolera, griža in tuberkuloza ter seveda lakota so glavni ubijalci v Afriki. Toda, od leta 1985 vsemu temu pravijo AIDS. Objave na javni televiziji, ki sporočajo strašljive novice o milijonih okuženih z AIDS-om, praviloma vedno zamolčijo, kakšne so tamkajšnje sanitarne razmere. Zakaj se mednarodna skupnost ne angažira za gradnjo vodnjakov in drugih sistemov za oskrbo prebivalstva s čisto pitno vodo v Afriki? Priporočila Združenih narodov za Afriko praktično ne govorijo o tem, marveč obratno. Milijarde dolarjev se jemljejo iz socialnih fondov, fondov za izobraževanje, infrastrukturo in za razvoj podeželja, ter se preusmerjajo v izobraževanje o zdravi spolnosti. Zdi se, da so kondomi bolj pomembni, kot čista voda.
Množica ljudi iz tretjega sveta (milijarda in pol) živi z enim dolarjem na dan. Stroški t.i. zdravljenja AIDS-a v razvitem svetu za enega pacienta letno znašajo (brez pregledov in testiranj) približno 10.000 dolarjev (podatki za Slovenijo 1.800.000 SIT), kar znese malo manj kot 30 dolarjev na dan. Vpitje in pozivanje mednarodnih ustanov, uradov in združenj, da je potrebno zagotoviti zdravila za obolele z AIDS-om v Afriki, ni samo groteskna parada deklarativnega humanizma, marveč je zahteva, ki ne temelji na realnih osnovah. Afrika je bil vedno dobra za biznis - izkoriščanje surovin v zameno za podporo diktatorskih režimov, prodaja dragega orožja in še bolj dragih - sofisticiranih "zdravil", ki seveda ne morejo rešiti nikogar, saj ne morejo odpraviti niti revščine, niti problema pitne vode, niti ne morejo nikogar ustrezno nahraniti. Predvsem pa je cena teh zdravil za obubožane Afričane popolnoma nedosegljiva. Samo vprašamo se lahko, kaj predstavlja natikanje kondomov sestradanim ljudem, ki živijo v nevzdržnih higienskih pogojih, kaj pomeni "zdravljenje" lakote, diareje, malarije, griže, tuberkuloze z inhibitorji proteaze? Naivnost ali pokvarjenost?!
12. JE SPLOŠNO SPREJETO MNENJE LAHKO NAPAČNO ?
V zgodovini se je večkrat izkazalo, da je enodušno soglasje o vzrokih ali o zdravljenju določenih bolezni, popolnoma napačno. Množična vera v napačne teorije je nemalokrat ovirala pomembne raziskave, kar je zaustavilo razvoj primernih zdravil ali učinkovitih terapij, to pa je povzročilo veliko število nepotrebnih smrti. Mnogi medicinski postopki, ki so veljali za standard, so se kasneje izkazali za škodljive ali celo za smrtno nevarne. Na primer, še leta 1899 se je v "Merck Manual", v prestižnem medicinskem priročniku, ki so ga zdravniki svojega časa upoštevali kot biblijo, priporočala uporaba strupov, kakršni so arzenik, eter, kloroform, terpentin, živo srebro in strihnin za zdravljenje anemije, zaprtja, bolečin v ušesih in glavobolov. Zdravniki so nekoč rutinsko uporabljali X-žarke za zdravljenje aken, lišajev, vnetje mandeljnov ali povečanega timusa, danes pa je splošno znano, da X-žarki povzročajo genetske poškodbe in raka. Za sintetični hormon DES, ki so ga v petdesetih leti prejšnjega stoletja predpisovali nosečnicam za preprečevaje neželenega splava, so kasneje ugotovili, da povzroča sterilnost in raka pri hčerah pacientk, ki so ga jemale. Desetletje kasneje je Clioquinol, ki so ga na široko predpisovali za zdravljenje diareje, povzročil epidemijo nevšečnosti. Skoraj petnajst let so zdravniki in znanstveniki za izbruh nenadnih črevesnih motenj krivili virus, za zdravljenje pa predpisovali "zdravilo", ki se je kasneje izkazalo kot dejanski povzročitelj težav. Preden so upoštevali mnenje manjšine in priznali, da je za težave kriv Clioquinol ter prepovedali njegovo uporabo, je moralo umreti na tisoče ljudi, mnogi pa so zaradi "zdravilnih učinkov" oslepeli ali postali paralizirani.
Zanimivi in pomenljivi so tudi primeri znanih bolezni, ki so jih - na podlagi splošnega soglasja - razumeli in posledično obravnavali popolnoma napačno. Za skorbut so v devetnajstem stoletju mislili, da ga povzroča nalezljiv mikrob, potem pa se je izkazalo, da nastane kot posledica neustrezne prehrane oziroma pomanjkanja vitamina C. Podobno so si razlagali avitaminozo, znano tudi pod imenom beri-beri. Spet so bili krivi mikrobi, že nekaj časa pa vemo, da je posledica pomanjkanja tiamina v prehrani. Za znamenito gripo, ki je pobila milijone v letu 1918, so mislili, da jo povzroča bakterija in ne virus, kot se o tem splošno strinjajo danes. Pelagra, ki se je pojavila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, je veljala za kužno bolezen, danes vemo, da nastane kot posledica slabe hranjenosti oziroma zaradi pomanjkanja niacina. Med leti 1960 in 1970 se je na Japonskem pojavila bolezen, ki so jo označili s kratico SMON. Dolgo je veljajo splošno prepričanje, da jo povzroča virus, kasneje pa se je izkazalo, da bolezen povzročajo farmacevtske droge.
13. ZGODOVINA
Vera v nezmotljivost moderne znanosti ima globoke in močne korenine. Medicinska znanost je občudovana zaradi svojega poznavanje kužnih bolezni in virtuoznosti pri spopadanju z njimi. Odpravljanje nalezljivih bolezni s pomočjo cepiv in s pomočjo antibiotikov na prvi pogled zgleda kakor popolno zgodba o uspehu. Vendar ima ta zgodba tudi nekaj lepotnih napak, ki jih ne more povsem zakriti niti silna propaganda stroke same, predvsem pa farmacevtske industrije. Znižanje pojavnosti in smrtnosti zaradi nalezljivih bolezni sicer deloma sovpada z uvedbo cepiv, vendar se pri tem popolnoma pozablja, da so se v istem času močno izboljšale higienske, prehrambene in bivanjske razmere. Pa tudi ni res, da se je smrtnost zaradi cepiv začela zmanjševati ravno v trenutku, ko so začeli uporabljati cepiva. Na primer, smrtnost zaradi oslovskega kašlja se je zmanjšala za 80 % že pred uporabo cepiv. Če se po časovni lestvici pomaknemo dovolj daleč nazaj, podobne trende zasledimo pri večini nalezljivih bolezni, npr. pri davici, ošpicah ali otroški paralizi. V primeru škrlatinke in tifusa pa se je umrljivost zmanjšala na minimum celo popolnoma ali skoraj brez uporabe cepiv. Gotovo ni naključje, da so na podoben način zapeli hvalospeve tudi novim zdravilom za AIDS, čeprav se je umrljivost zaradi AIDS-a začela zmanjševati še preden so t.i. "koktejle" odobrili za uporabo. Tudi če odmislimo upravičen dvom o učinkovitosti cepiv, ne moremo mimo preprostega dejstva, da danes predstavljajo t.i. infekcijske bolezni v ZDA in v Evropi manj kot 1 % vseh vzrokov za smrt. Model, ki so ga znanstveniki postavili ob koncu 19-tega in v začetku 20-tega stoletja, potem ko je Robert Koch odkril bacil tuberkuloze, Walter Reed pa virus rumene mrzlice, še danes predstavlja osnovo, na kateri temelji zdravljenje vseh bolezni. Doktrina je preprosta: Vzemi nepojasnjeno bolezen, poišči virus ali bakterijo, ki jo povzroča, nato izumi zdravilno drogo ali cepivo, ter postani medicinska legenda kot Koch, Pasteur ali Reed. Koch-Pasteur-jev model je povzročil medicinsko zlato mrzlico lovcev na viruse in bakterije. Kljub temu, da so nalezljive bolezni v zahodnem svetu povečini zamrle (kar same), je obsedenost z iskanjem in uničevanjem zlobnih bakterij in virusov še vedno dominanta sodobne medicine.
Ta se je v zadnjih desetletjih znašla pred popolnoma drugačnimi izzivi, ki se kažejo v grozljivem porastu nekužnih bolezni, kakršne so rak, bolezni srca in ožilja, multipla skleroza, Alzheimerjeva bolezen in osteoporoza. To seveda ni omajalo znanstvenega optimizma in samozavesti, s katero se je medicina lotevala vedno novih in novih bolezni. Nič nenavadnega torej ni, da se tudi po pojavu AIDS-a zaverovanost medicine v moč cepiv ni niti najmanj zmanjšala. Sekretar organizacije "Health and Human Services" in raziskovalec virusov Robert Gallo je na njihovi tiskovni konferenci leta 1984 samozavestno obljubil, da bodo ustavili epidemijo AIDS-a s cepivom proti "AIDS virusu". Od takrat sta minili več kot dve desetletji, potrošenih je bilo več milijard dolarjev, ki so potonile v raziskavah, povezanih z iskanjem zdravila za AIDS, cepiva pa še vedno ni od nikoder. Znanstveniki vsaj zadnjih nekaj let ponavljajo, da ga verjetno vsaj še nekaj časa ne bodo iznašli. Je tako klavrna podobe sodobne znanosti res le posledica neverjetnih sposobnosti, ki jih pripisujejo strašnemu virusu, ali je prej posledica popolnoma napačne predpostavke, da AIDS povzroča virus? Je mogoče, da se je medicina ves čas borila proti napačnemu sovražniku? In nenazadnje, so virusi in bakterije res naši sovražniki, tako kot še vedno meni uradna znanost, ali pa so le nedolžni spremljevalci, včasih celo naši pomočniki, v najslabšem primeru le stranski produkti, ki nastopijo v pogojih močne zastrupljenosti telesa zaradi napačnega življenjskega sloga, napačne ali pomanjkljive prehrane, zlorabe legalnih in nelegalnih drog? Gotovo so nekateri virusi in mikrobi res patogeni, tako kot predvideva uradna znanost, vendar bi zdrav in tako fantastičen imunski sistem, kakršnega poseduje človek, moral z njimi v zdravih (naravnih) okoliščinah z lahkoto opraviti. Toda, kaj bi sploh še počela farmacija in pol medicine, če bi ta čudoviti aparat, ki je človeku in živalim v naravi zagotavljal vzdrževanje neokrnjenosti organizma skozi milijone let, deloval tako, kot ga je zasnovala narava. Imunski sistem je živalim in ljudem omogočal preživetje tudi v okoljih, ki so bila neprimerno bolj kontaminirana z bakterijami in virusi, kot so naša današnja - s kemikalijami prepojena in do sijaja očiščena - prebivališča.
V primeru AIDS-a je zgodba še posebej zanimiva; ne toliko zato, ker "strašen virus" napada prav imunski sistem, marveč zato, ker se je koncept lova in uničevanja virusov sprevrgel v takšen fiasko, da so vanj nehali verjeti tudi mnogi znanstveniki, doktorji in celo Nobelovci, ki sicer trdno stojijo za stališčem, da bolezni povzročajo virusi in bakterije. Zato da bi medicinska znanost prikrila protislovja, ki jih prinaša dogmatsko vztrajanje na več kot 100 let stari doktrini pobijanja nevidnih sovražnikov z različnimi drogami, je morala paleto svojih laži razširiti in napihniti skoraj do absurda. Predvsem pa je morala utišati ali vsaj prekričati oporečnike znotraj lastnih vrst - tudi take, ki so sicer ostali zvesti doktrini, pa se niso nikoli izneverili osnovni poštenosti, s katero bi morali resnični znanstveniki pristopati k reševanju kateregakoli problema. Najteže pa je priznati lastno zmoto. Zgodovina AIDS-a je v tem kontekstu paradigmatična. Kaže na vso bedo sodobne medicinske znanosti, ki se je že zdavnaj sprevrgla v novodobno religijo. Zgodovina AIDS-a razkriva hlapčevstvo znanosti, ki se udinja svojim mogočnim gospodarjem - lastnikom velekapitala. V zameno za sponzorstvo si je pripravljena izmišljati tudi najbolj bizarne hipoteze in jih z lažnimi preizkusi predstaviti kot trdna dejstva.
"Bojte se znanstvenikov, ki verjamejo, da je resnica vsako razmišljanje, ki pripada glavnemu toku raziskovalcev s področja zdravstva. Bojte se znanstvenikov, ki smešijo ali blatijo druge znanstvenike, če ti nasprotujejo prevladujočemu mnenju. To so ljudje, ki so postali to, čemur jaz pravim propagandisti, in takim ljudem ne gre zaupati. Odkar delam kot novinar, pri intervjujih nisem nikoli naletel na bolj odurno skupino ljudi, kot so bili propagandisti, ki delajo na področju raziskav o virusu HIV." - Nicholas Regush, novinar s področja medicinske znanosti
"Kot znanstvenik, ki sem AIDS proučeval 16 let, sem ugotovil, da ima AIDS zelo malo opraviti z znanostjo in celo, da sploh ne gre prvenstveno za medicinsko zadevo. AIDS je sociološki fenomen, ki ga skupaj drži strah, ki ustvarja nekakšen medicinski McCarthy-evizem, ki je prekršil in porušil vsa pravila znanosti, ter občutljivi javnosti vsilil vero in pseudoznanost." - Dr. David Rasnick, bivši dizajner farmacevtskih preparatov
"AIDS ni samo še ena bolezen, je najbolj v prispodobah izražena bolezen na svetu. Predstavlja dokončno zmago politike nad znanostjo." - Micael Fumento, avtor knjige Mit o heteroseksualnem AIDS-u (1990)
"Ko gre za AIDS med znanstveniki vlada splošno razširjena nervoza. Blaznost, s katero ljudje pristopajo k razpravi o virusu HIV, pa popušča, saj se je počasi nabralo veliko število protidokazov, s katerimi se zelo težko spopadajo. Zagrešili so res velikansko napako, ki je ne bodo mogli nikoli popraviti. Še vedno zastrupljajo ljudi." - Dr. Kary Mullis, Nobelov nagrajenec (Farber, 2006)
INTERNETNI VIRI:
1. http://www.helpforhiv.com/
2. http://www.rethinkaids.info/
3. http://aidsmyth.addr.com/
4. http://www.virusmyth.net/aids/
5. http://ourcivilisation.com/aids/
6. http://www.theperthgroup.com/
7. http://www.whatisaids.com/
8. http://aliveandwell.org/
9. http://ourworld.compuserve.com/homepages/dp5/aids.htm
10. http://www.duesberg.com/
11. Študija: 'The chemical bases of the various AIDS epidemics', ki so jo poleti 2003 objavili Dr. Deusberg, Dr. Koehnlein in Dr. Rasnick http://www.duesberg.com/papers/chemical-bases.html
12. http://www.hiv-aids-factorfraud.com/
13. http://www.shirleys-wellness-cafe.com/aids.htm
KNJIGE:
1. Inventing the AIDS Virus by Peter H. Duesberg
2. What if everything you thought you knew about AIDS was wrong? by Christine Maggiore
3. The Great AIDS Hoax by Terry C. Fry
4. Ozdravitev neozdravljivega, Bob Owen, Aura (Roger's Recovery from AIDS)
5. AIDS je ozdravljiv, Alois Kolar, Damjan Likar
6. The AIDS War: Propaganda, Profiteering, and Genocide from the Medical Industrial Complex by John Lauritsen
7. Infectious AIDS : Have We Been Misled? by Peter H. Duesberg
8. Positively False: Exposing the Myths Around HIV and AIDS by Joan Shenton
9.The Myth of Heterosexual AIDS: How a Tragedy Has Been Distorted by the Media and Partisan Politics
10. Science Fictions: A Scientific Mystery, a Massive Cover-up and the Dark Legacy of Robert Gallo by John Crewdson
11. AIDS: A Second Opinion by Gary Null
<< nazaj <<
