S prehrano sem si ozdravila bulimijo;
napisala Janet Karovitch
Imam triintrideset let in živim v Montrealu. Pred šestimi meseci sem ozdravela od bulimije. Pet let sem se čez dan postila in se ponoči vdajala žrtju. Z obroki sem jemala encimske tablete za boljšo prebavo ter veliko mineralnih in vitaminskih dodatkov, ker jih nisem dobivala dovolj s hrano - vsaj mislila sem tako. Po vsakem obroku sem čutila presitost, zato sem jemala še po dve, tri tablete odvajal in jih poplaknila s seninim* čajem, v katerega sem stresla nekaj praška iz semenskih luščin bolhačice. >Moja dieta< je vsebovala rižev narastek, koruzno pokovko, margarino (dietetično, seveda) in naravna sladila. Za mirno vest pa sem enkrat tedensko pojedla malo špinače in nekaj zrn stročnic.
Zdravje se mi je vse bolj slabšalo. Kolčni sklepi so mi skoraj povsem otrdeli, tudi hrbet in leva roka sta postajala boleče zakrčena in vse bolj toga.
Bila sem potrta. Hodila sem z veliko težavo. Vsi poskusi iskanja pomoči so se omejevali na polminutne telefonske pogovore, ko sem klicala čudne klinike za zdravljenje prehrambnih motenj; glas na drugi strani žice je običajno rekel, naj počakam, nakar sem odložila telefonsko slušalko. Izgubljala sem voljo do življenja.
Takrat sem dobivala nadomestilo za delovno nezmožnost, saj sem imela stoječe delovno mesto. Iz stanovanja sem odšla le dvakrat tedensko: na fizioterapijo in ko sem morala iti k zdravniku.
Telo in duša sta mi pokala po šivih. Nihče mi ni mogel pomagati, ker nihče ni vedel za moje zdravstvene težave. Živela sem sama, zato sem lahko ohranjala svojo skrivnost. Pretvarjala sem se, da mi ni nič, prikrivala sem potrtost in tako preslepila skoraj vsakogar. Kdor pa me je spregledal, se ni vtikal vame.
Prijateljica mi je dala knjigo z naslovom A Return to Love (Ponovno ljubljena), ki jo je napisala Marianne Williamson; ko sem jo nekega popoldneva med počitkom brala drugič, mi je začelo srce v prsih razbijati kot noro. Dihala sem brez težav, toda hitri udarci srca so mi glasno odzvanjali v ušesih. V prsih me je bolelo in bila sem hudo prestrašena. Z globokim dihanjem sem se umirila in napad je minil. Vse, o čemer sem brala, sem začela doživljati sama. Spustila sem se na kolena in prosila za pomoč boga, v čigar obstoj nisem dvomila, a se nisem nikoli obračala nanj. Spoznala sem, da umiram, toda bolj kot to sem vedela, kako zelo si želim živeti.
Odgovor sem našla v nekaj minutah: >Sem v hudih težavah.< To sem morala priznati - sebi in drugim. Po več letih napačnega prehranjevanja ter duševnih in telesnih zlomov sem bila pripravljena prevzeti odgovornost za svoje življenje.
Naslednje jutro sem poklicala mamo, ji s težkim srcem povedala, kako je z mano, se med pogovorom razjokala, nato pa se umirila. Obljubila sem ji, da bom takoj v ponedeljek zjutraj šla k zdravniku. Vedela sem tudi, da moram takoj oditi v Tevo.
V tej posebni trgovini z naravno hrano sem nakupovala že prej, toda tokrat nisem iskala tablet; iskala sem pomoč. V trgovini me je pozdravil Guy Lalumiere, nekdanji slušatelj in učitelj na Kushijevem zavodu, sicer quebeški Indijanec, ki je delal v Tevi. Svetoval mi je, naj se popolnoma odpovem nekaterim živilom in poskusim z drugimi. Napisal mi je recept za pripravo napitka iz korenja in dajkona** ter priporočil, naj si ga takoj pripravim in zaužijem. Odločila sem se tudi, da neham jemati tablete proti zanositvi, ker sem zaradi njih močno krvavela med menstruacijo in imela boleče krče. Guy mi je obljubil, da se bo še oglasil, in držal je besedo.
Sčasoma sem ugotovila, da imam šibka prebavila (verjetno že od rojstva). Ker sem zrasla ob mesu, mlečnih izdelkih in drugi sodobni hrani, sem si oslabila prebavo in vsrkavanje hrane je bilo otežkočeno. Pomanjkanja energije in samozavesti nisem nikoli povezovala s svojim prehranjevanjem. Z leti so se bolezenski znaki krepili: napadi omotičnosti, izčrpanost, nihanje razpoloženja in splošna otopelost so bili vse pogostejši. Celo po več operacijah, ko so mi odstranili ciste na jajčnikih in ledvične kamne terodkrili, da imam razjedo na želodcu, nisem nobene od naštetih težav pripisovala prehrani ali tabletam proti zanositvi - vse do zdaj.
Prehrani nisem nikoli posvečala posebne pozornosti; bila je pač nujno zlo. Na prvem mestu je bilo vedno delo, zato je bila mikrovalovna pečica moj najboljši prijatelj. Pri svojih dvajsetih letih sem prešla na vegetarijansko prehrano. Sprva sem se počutila veliko bolje, toda ker se nisem poglobila v vegetarijanstvo in zaradi pomanjkanja ravnovesja, sem se vrnila na staro prehrano. Telesno stanje se mi je slabšalo, duševno trpljenje pa večalo.
Ko sem spoznala Guya, sem komajda lahko jedla. V prehranjevanju sem poznala le dva načina: polstradanje in prenajedanje-odvajanje. Zaradi dolgotrajnega napačnega prehranjevanja mi je črevesje tako hudo oslabelo, da je očitno le malo manjkalo, da nisem zbolela za rakom.
Poleg kuhanja sem se naučila šijacne masaže, preprostih telovadnih vaj za urjenje telesa, uporabljati ingverjev obkladek in si doma pripravljati zdravilne pripravke. Vse našteto mi je pomagalo, da se mi je začelo vračati zdravje. Spremenila sem tudi mnenje o svojem telesu; svojo nekoč preveliko telesno težo sem začela dojemati povsem drugače; nabuhlost telesa in njegova okornost, ki sta bili posledica zadrževanja neprebavljene hrane in neuravnotežene prehrane, sta izginili in zdaj se ne počutim več jetnica telesa, ki ga prej nikoli nisem imela za svojega. Zdaj sem že skoraj povsem ozdravela, zahvaljujoč opisanim zdravilnim postopkom, ki sem jih oplemenitila z ljubeznijo do sebe in s potrpežljivostjo.
----------
* sena, kasija oz. senanika (lat. cassia) je rastlina iz družine rožičevk - prevajalčeva opomba
** dajkon je japonska redkev; pri nas se prodaja tudi kot pivska redkev - p. op.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
