Ozdravila sem si raka na možganih;
napisala Mona Sanders;
Avgusta 1986 sem ravno dopolnila 37 let in sem uživala življenje v vsej njegovi polnosti. In takrat se mi je porušil svet. Pri igranju tenisa mi je postalo tako slabo, da sem se sesedla na asfalt teniškega igrišča. Sledile so laboratorijske preiskave in dve operaciji, nato pa diagnoza - možganski tumor 3. stopnje (anaplastični astrocitom 3. stopnje). To je najhujša vrsta možganskega tumorja, ker se naglo širi in ga ni možno operirati. Takrat je bil velik kot pomaranča.
Spoznanje je bilo grozljivo. Kmalu potem sem ponoči doživela več telesnih šokov hkrati: močno želodčno slabost (navzejo), bruhala sem in zaspala mi je desna noga.
V življenju sem vedno uživala in vse do takrat živela v skladu s svojimi željami in hotenji. V glavi so mi odzvanjale zdravniške prognoze: "Ne kaže dobro," "Ne bo se pozdravilo," "Morda bi kemoterapija zavrla njegovo rast," "Zaenkrat se še lahko sami premikate, a kmalu se bo vse spremenilo," "Obeta se vam invalidski voziček," "Živeli boste le še šest mesecev do leto in pol."
Ko mi je teta iz New Orleansa predlagala makrobiotiko (veležitje), se mi ni niti sanjalo, o čem govori. Vendar ko si stisnjen v kot in si želiš še živeti, se oprimeš česarkoli. Prebrala sem več knjig, ki mi jih je priporočila, med drugim ozdravitev Elaine Nussbaum. Elaine je bila tako kot jaz gospodinja, a v dosti slabšem zdravstvenem stanju. A če je zmogla ona, zmorem tudi jaz, sem si rekla. Dejstvo, da za veležitje takrat še nihče ni slišal, ker sem živela na severovzhodu zvezne države Mississippi, ni bilo pomembno.
Preden sem se ga lotila, sem hotela preveriti še pri Ameriškem združenju za boj proti raku (American Cancer Society), zato sem zavrtela njihovo stalno dežurno številko. Za sabo sem imela že dve zdravljenji s kemoterapijo in bila obsevana s 6.000 absorbiranimi enotami sevanja. Naročena sem bila še na vsaj 5 dodatnih terapij.
Telefon je dvignil prostovoljec pri Združenju in mi povedal: "Nič drugega ni na voljo. Srečno!" in odložil telefonsko slušalko. Skozi stisnjene zobe sem zamrmrala: "Kar mislite si!"
Čez tri dni, 17. januarja 1987, sem že bila na poti v makrobiotični center v Brooklinu v zvezni državi Massachusetts. Nisem dobro razumela raznih učiteljev, ker so nekateri izvirali iz tujine, ne gostobesednih jenkijskih predavateljev in seveda tudi oni niso razumeli mojega južnjaškega naglasa. Sestavine za pripravljanje obrokov pa so imele tako čudne nazive, kot da so z Marsa. Takrat sem še vedno jemala veliko tablet proti napadom, zato stvari, če se izrazim blago, nisem mogla jasno dojemati. K sreči sem s seboj prinesla tudi videokamero in sem posnela ves seminar, kajti če sem si skušala vse zapomniti, me je od napetostiše vso noč bolela glava. Šele zdaj se zavedam, koliko znanja sem pridobila na veležitnem seminarju in kako odločilen je bil za mojo ozdravitev. Naučila sem se ne le pravilno kuhati in si pripravljati zdravih obrokov, ampak tudi vaj za urjenje telesa, veščin masiranja, pripravljati si domača zdravila in uporabljati moč spodbudnega razmišljanja.
Ko sem se vrnila domov v Columbus, Mississippi, sem hitro ugotovila, da je nekaj povsem drugega, če si moraš kuhati sam. Prvi obrok sem si začela pripravljati ob 15 h, pripravljen pa je bil malo po 20 h, a sem bila takrat že preveč utrujena, da bi ga zmogla pojesti.
Naslednji preobrat se je zgodil, ko sem v februarju spet odšla v Boston, tokrat na svetovanje k Michiu Kushiju. Takrat sem se šele dokončno odločila, da vzamem vajeti svojega zdravljenja v svoje roke.
Nehala sem hoditi ne kemoterapijo in postopno nehala jemati tablete proti napadom. Dawn Gilmore, kuharica v Kushijevem zavodu, je teden dni prihajala k meni kuhat zame in hrana je zares postala okusna (!).
Drugi angel, ki mi ga je gotovo poslal bog, je bila Mamie. Najela sem jo kar na slepo, in sicer nekaj dni pred prvim Dawninim prihodom, tako da je bila v kuhinji skupaj z Dawn in si zapomnila vse, kar ji je pokazala in povedala. Mamie mi je bila kot druga mati. Resnično si ne predstavljam, kako bi si vse skupaj izšlo brez njene pomoči. K srcu sem si vzela misel Efezijcev:
"Prosim te za moč, ti, ki zmoreš narediti veliko več, kot si kdorkoli misli, vse pa zmoreš z meni lastno močjo!"
Uporabljala sem tudi moč podob in si živo predstavljala, kako se tumor zmanjšuje. V spalnici sem si na papir narisala tumor v velikosti pomaranče in njegove vse manjše različice: najprej v velikosti golfske žogice, potem češnje, bucikine glave in niča.
Sliši se neverjetno, vendar je vsaka preiskava pokazala prav tolikšno zmanjšanje maligne tvorbe, kot sem si predstavljala in narisala.
Aprila 1987, ko sem se že štiri mesece prehranjevala veležitno, sem šla na elektroencefalografski pregled možganov, ki ni odkril nobene sledi raka (!). Enako stanje so pokazale tudi vse kasnejše preiskave.
Pred dvema letoma me je Parker, moj devetletni sin, nekega večera vprašal: "Mami, a boš še kdaj zbolela za rakom?" Kot bi ustrelil, sem odvrnila: "Ne, ne bom." Čez čas pa sem se vrnila v njegovo sobo in ga pomirila: "Veš, Parker, ljubček moj, nič naj te ne skrbi, kajti tudi če bom, bom znala ukrepati, da bom spet ozdravela." Nasmehnil se mi je in rekel: "Ne bova se mu dala, kajne?"
Zdaj sem zdrava zahvaljujoč bogu, ljubezni, pomoči soproga, otrok, družine in prijateljev; lahko živim in delam, se igram in ljubim. Svoje izkušnje želim sporočiti vsem, ki jih zanimajo, in jim prihraniti muke, ki sem jih prestajala, ter ljudem ponuditi učinkovito rešitev za ozdravitev bolezni izrojenosti (degenerativnih bolezni).
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
