Ozdravila sem si raka na dojki;
napisala Sally Weil;
Poročena sem že 38 let s soprogom Donom; imava dva sinova. 25 let sem učiteljica osnovnošolskega razrednega pouka. Svojih sinov, rojenih 1959. in 1961. leta, nisem nikoli dojila, čeprav sem imela obilo mleka. Nihče mi nikoli ni svetoval dojenja, ker se to v tistem času ni počelo. Dobila sem nekaj za posušitev mleka v prsih, nato pa sem si jih tesno povezala.
Leta 1971 so se mi na dojkah pojavile ciste. Prepričana sem, da je temu botrovalo tudi nedojenje. Zdravnik mi je rekel, da to ne pomeni, da sem bila bolj dovzetna za raka na dojkah, le težje ga je odkriti z otipavanjem ali mamografijo. Zato mi je predlagal, naj grem na mamografijo vsako leto. Ginekolog mi je 1980 predlagal, naj hodim na pregled h kirurgu vsake pol leta. Včasih mi je odvzel nekaj tekočine iz velike ciste, vendar je ni nikoli poslal v laboratorij na preiskavo.
Leta 1984 prijateljica v službi ni mogla prehvaliti svojega kirurga. Menila je, da je najboljši od vseh in mi predlagala, da naj grem k njemu na pregled, zato sem šla. Pregledal mi je dojke in aspiriral veliko cisto. Odvzeto tekočino je poslal na preiskavo. Čez nekaj dni mi je povedal, da ni vse, kot bi moralo biti, in da je potrebna biopsija*.
Šla sem na predoperativne preiskave in po opravljeni biopsiji mi je bilo rečeno, da lahko grem. Ko sem čez teden dni znova prišla h kirurgu, mi je povedal, da imam carcinoma in situ (raka v kožni povrhnjici). To je pomenilo, da se rak še ni začel širiti. Rekel mi je, da bi rad ponovil test zaradi gotovosti, da ni morda bila storjena napaka. Ponovil ga je in tako smo dobili ponovno potrditev prvotne diagnoze. Skoraj sem padla s stola. Kirurgu sem namreč rekla, naj mi pove vse, kar bo ugotovil, tudi če je slabo. Vprašala sem ga, kaj moram storiti. Predlagal mi je, naj obiščem več onkologov. Res sem se pozanimala za druge onkologe in priporočili so mi enega.
Dogovorila sem se za obisk in prišla ob dogovorjenem času. Najprej me je stehtal. (Rakavega bolnika se redno tehta; hujšanje je na splošno slabo znamenje.) Slikal mi je še kosti, da je dobil primerjalno sliko. Rekel mi je, da bi bilo dobro, da hodim na odvzem tkiva vsakih nekaj mesecev, ampak na koncu ne bi nič ostalo od mojih dojk. Lahko pa bi si jih dala odrezati in potem bi bila rešena skrbi. Če je bila rakava ena dojka, se je ocenjevalo, da je bila rakava tudi druga.
Tako so mi zdravniki iz različnih koncev države priporočali vsakovrstne načine zdravljenja. Eden takih je bil zdravljenje z vročino. Z injekcijo se v dojko vbrizga nek virus, kar poviša temperaturo v dojki in uniči rakave celice. Za nasvet sem vprašala še dva specialista: prvi mi je svetoval operacijo, drugi pa predlagal, naj bi redno vsakih nekaj mesecev hodila k njemu na opazovanje. A prelaganje odgovornosti za svoje življenje na nekoga drugega mi ni bilo všeč.
Poklicala sem Informacijski center Državnega združenja za boj proti raku in Organizacijo za alternativno zdravljenje. Seznanila sem se s številnimi različnimi možnostmi. Gersonov center je zagovarjal prehransko zdravljenje, kar me je pritegnilo, a vključevalo je klistiranje s kavo dvakrat na dan in pitje zelenjavnega soka vsakih nekaj ur. Menila sem, da se ob učenju v osnovni šoli ne bom mogla zdraviti na tak način. Vedno sem poslušala oddajo dr. Carltona Fredricksa na radiu. Govoril je, da sladkor povzroča nastajanje cist na dojkah. Kar pomnim, sem rada jedla piškote. Zato sem maja, en mesec po postavljeni diagnozi, nehala jesti in piti vse, kar je vsebovalo sladkor. Odrekla sem se tudi rdečemu mesu in se odločila za vegetarijanstvo, saj se je v večini alternativnih načinov zdravljenja odsvetovalo vsakršno meso.
Septembra je najstarejši sin bral knjigo o makrobiotiki in zdravniku, ki si je z njo ozdravil raka. Na kratko je povzel njeno vsebino in mi predlagal, naj jo preberem. Povedal mi je še, da se je dotični zdravnik ozdravil zgolj s prehrano. >Ne more škodovati,< sem si rekla.
Prebrala sem knjigo in ugotovila, da je zdravnik, star nekaj čez 40 let, zbolel za rakom na obsečnici (prostati) in prestal vse mogoče vrste zdravljenja, med drugim tudi orhidektomijo**. Nič ni pomagalo in zdravniki so mu napovedali le še nekaj mesecev življenja. Potem pa je odkril alternativni način zdravljenja, imenovan makrobiotika (veležitje), s katero se je ozdravil. Ker je knjigo napisal zdravnik, sem mu verjela. Zdelo se mi je smiselno. V knjigi je bil omenjen Michio Kushi, ki je zdravstveno stanje ugotavljal s pomočjo orientalne diagnostike. Zato sem šla v knjižnico in si sposodila Michijevo knjigo The Cancer Prevention Diet***.
Začela sem se prehranjevati tako, kot je knjiga priporočala za zdravljenje raka na dojki. Vso hrano sem kuhala iz svežih sestavin, a je bila skoraj brez okusa, ker običajne začimbe niso bile dovoljene. Zaradi neokusnosti hrane sem se velikokrat zjokala in tožila, da ne zdržim take diete. Don me je spodbujal, naj vztrajam, čeprav sva oba vedela, da tudi njemu ne prija taka hrana. Sčasoma sem začela opažati, da se v telesu nekaj dogaja. Postala sem bolj živahna, jasneje sem razmišljala in počutila sem se srečnejšo.
V New Yorku sem odkrila veležitni center in obiskala učitelja, ki mi je pomagal pri kuharskih začetkih. Podučil me je o osnovah kakovostne in okusne kuhe ter mi dal več receptov. Povedal mi je za kuharske tečaje, na katere sem se vpisala in jih redno obiskovala. Naučila sem se pripravljati hrano na povsem drugačen način.
Jedla sem sojine izdelke in morske alge. Mnogokrat sem se še vrnila v center po dodatne nasvete, obenem pa z radostjo v srcu opazovala, kako se je telo zdravilo. Tudi Donovo zdravje se je izboljševalo. Oba sva izgubila precej kilogramov.
Zdaj, v svojem 60. letu starosti, uživam vsak dan v sožitju z naravo, v miru in srečevanju z ljudmi. Počutim se čudovito in imam več energije, kot sem je imela pred 30 leti. Hvaležna sem, da sem odkrila makrobiotiko.
Hodim na preglede k zdravniku, pregleduje mi kri in po njegovi oceni sem krepkega zdravja. Zdaj je minilo že deset let od takrat, ko sem izvedela, da imam raka. Minulih deset let je bilo najboljše obdobje mojega življenja. Življenje v sožitju z naravo me napolnjuje z radostjo.
Sally Weil živi s svojo družino v New Jerseyu. Otroke v osnovni šoli, kjer poučuje, je naučila peti pesem One Peaceful World (Zedinjen miroljubni svet).
----------
* odvzem tkiva za mikroskopski pregled - prevajalčeva opomba
** kirurška odstranitev mod - p. op.
*** knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, Beograd, 1987, in Biovega, Zagreb, 1997 - p. op.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
