Ozdravila sem si levkemijo;
napisala Christina Pirello;
Z materjo sva si bili zelo blizu. Ko je 1982 zbolela in so ji na debelem črevesju odkrili raka, sem bila globoko pretresena. Ko pa je 1984 umrla, stara 49 let, se mi je podrl svet. Čeprav se sliši kruto, je resnično, da sta me materina bolezen in smrt usmerili na sedanjo življenjsko pot.
Videla sem, kako so šolske oblike zdravljenja poslabševale materino zdravstveno stanje. Ko sem na lastne oči videla, kako jo je vsaka terapija neznansko izčrpala, sem se trdno odločila, da bom, če bom kdajkoli tako hudo zbolela, kot je mati, poiskala alternativni način zdravljenja.
Zgodovina moje družine je zaznamovana z diabetesom, rakom in s slabokrvnostjo, zato ni bilo nikakršno presenečenje, ko sem še kot otrok zbolela za favizmom (hemolitično anemijo). Vse ženske v družini so ga imele.
V najstniških letih sem bila kolikor toliko zdrava, vendar pa so mi vreznine in praske vedno povzročale hude težave, ker so se slabo celile. Podplutbe sem dobivala kar mimogrede. Hitro sem se tudi upehala. Imela sem neredno menstruacijo, zato so mi zdravniki predpisali hormonsko zdravljenje, ki je trajalo več kot petnajst let.
V štirinajstem letu starosti sem se bila odločila postati vegetarijanka. Seveda sem še vedno uživala veliko mlečne hrane, sladkorja in osiromašenih (rafiniranih) živil. Ko mi je umrla mama, sem postajala vse bolj utrujena. Sprva sem mislila, da je le posledica več kot dveletnega negovanja matere in žalovanja za njo. Ves čas sem bila povsem izčrpana. Ko so meseci po mamini smrti minevali, pa se mi je stanje poslabševalo - podplutbe so se pojavljale povsod; imela sem občutek, kot da vsa gorim v notranjosti.
Ko sem v takem stanju pretrpela pet mesecev, sem se končno odločila, da moram zadeve korenito spremeniti in začeti znova. Pospravila sem svoje stvari in se s Floride preselila v Filadelfijo. Ko sem se znašla v novem okolju, se mi je stanje še dodatno poslabšalo. Podplutbe so se pojavljale kar same od sebe, praskice so se zagnojile, niso se hotele zazdraviti in bila sem do konca izčrpana. Končno sem se odločila obiskati zdravnika, ki me je po celi vrsti preiskav napotil k hematologu-onkologu. Prestala sem vse možne preiskave, ki so na koncu pokazale, da sem zbolela za kronično mieloično levkemijo.
Pri sedemindvajsetih sem se znašla v ordinaciji, obkrožena s petimi zdravniki, ki so mi opisovali zdravstvene zmožnosti - kakor so jih videli oni. Pri tolikšnem številu belih krvničk mi pri najboljši volji niso znali povedati nič spodbudnega o moji prihodnosti. Kljub vsemu so mi predlagali poskusno kemoterapijo in po možnosti tudi presaditev kostnega mozga. Ko sem jih vprašala, koliko časa bom še živela pri vsaki od omenjenih možnosti, me njihov odgovor ni prav nič potolažil - 3 mesece brez zdravljenja in 6-12 mesecev z zdravljenjem. Zdelo se je, da mi lahko zagotovijo edino to, da bom v času, ki mi je preostal, izgubila vse lase in se počutila grozno. V mislih sem podoživljala trpljenje in muke, ki jih je prestajala mama. Zdravnikom sem odgovorila, da moram razmisliti.
Vedela sem, da se ne bom nikoli več oglasila pri njih.
Približno teden dni sem hodila naokrog kot omamljena. S prav nič zavidljivim zdravstvenim stanjem sem se znašla v mestu, kjer nisem imela nikogar, ki bi ga lahko prosila za pomoč. V službi sem se končno odločila zaupati svojo stisko sodelavcu. Povedala sem mu, da se nameravam vrniti v Evropo in tam živeti do svojega bridkega konca. Predlagal mi je, preden se odločim za tak skrajni ukrep, naj obiščem njegovega prijatelja, ki je imel čudno dieto, ki je menda pomagala ozdraveti tudi obolelim za rakom. Menila sem, da nimam kaj izgubiti, zato sem privolila.
Še isti konec tedna sem se seznanila z Robertom Pirellom, ki je že osem let prakticiral veležitje (makrobiotiko), in srečanje z njim mi je za vedno spremenilo življenje. Robert je bil enkraten. Poslušal me je, ko sem mu opisovala vse svoje muke in strahove, ter privolil, da mi pomaga po svojih najboljših močeh. Naslednji dan sva šla nakupovat. Gledala sem Boba, kako je v nakupovalni voziček zlagal živila, ki so mi bila popolnoma neznana. Niti njihovih nazivov nisem znala izgovoriti - pa naj bi jih kuhala in jedla? Pa vendar, sem pomislila, novosti so me vedno privlačile. Ali ni največji izziv možnost preskusiti, ali se bom zmogla ozdraviti.
Vrnila sva se v stanovanje in Bob je izpraznil vse omarice z živili - stran je zmetal vsa stara živila in jih nadomestil z novimi. Ko sem ga opazovala, me je postalo resnično strah - eno je, če gre za nov izziv, drugo pa, če je od njega odvisno tvoje življenje. Če mi tokrat ne uspe, sem vedela, da je konec z mano. Ob slovesu mi je Bob izročil še knjigo Michia Kushija The Cancer Prevention Diet* rekoč, naj jo berem in kuham po njej. Brala sem jo vso noč.
Vsak dan sva se dobila pri kosilu. Bob mi je prinašal riževe kroglice oziroma višek od svojega kosila. Pogovarjala sva se in pogovarjala, ko pa sem bila sama, sem brala in brala. Čez nekaj tednov sem izgubila nekaj odvečnih kilogramov in okrepila se mi je življenjska moč. Takrat sem si dala preiskati kri - število levkocitov se je povečalo. Takrat sem se šele prestrašila. Celo veležitje ni nič pomagalo. Bila sem obupana. A Bob me je spodbujal, naj vztrajam. In sem. Hrano sem si začela pripravljati s tako vestnostjo, kot še nikoli dotlej. Iznenada me je prešinilo, da se bom lahko le sama ozdravila.
Še naprej sem si kuhala veležitno hrano, jo jedla in stanje se mi je začelo izboljševati. Celo krvni izvidi so pokazali izboljšanje - sicer komaj opazno, vendar prvič dotlej. To je zadoščalo, da me je napolnilo z upanjem. Pomislila sem: >Najhujše je za mano!< Telo se je začelo pospešeno razstrupljati: najprej sem imela več tednov drisko, nato so se mi odprle kožne pore; začelo me je srbeti na več mestih in srbečica se je širila, dokler nisem bila vsa v izpuščajih. Ko je vse našteto po 8 mesecih izginilo, pa sem imela po vsem obrazu mozolje. Pojavile so se težave z mesečno čiščo in ciste na jajčnikih. Pomagala sem si s sedno kopeljo** in z bančajem***, telo pa se je odzvalo s še močnejšim razstrupljanjem.
In tako se je nadaljevalo. Čeprav je bilo razstrupljanje telesa neprijetno in občasno že skoraj neznosno, sem čutila, da se mi vrača zdravje. Vsaka naslednja krvna preiskava je pokazala, da se število levkocitov v krvi zmanjšuje. Zdravniki so osupljali. Menili so, da gre za >samohotno ozdravitev< in dodali, da je zelo redka - ter da se stanje lahko kadarkoli spet obrne. Sama sem menila drugače. Trinajst mesecev po tem, ko sem se oprijela veležitja, je krvni izvid potrdil, da imam v krvi normalno število levkocitov, kar zdaj traja že skoraj sedmo leto.
Ko sem se odločila za veležitne prehrambne navade, je bil moj cilj jesti tako hrano zato, da ozdravim. Modrost, ki je podlaga veležitju, me ni zanimala, vendar se mi je z izboljševanjem zdravja začela izboljševati tudi jasnost razmišljanja in presojanja.
Zdaj se le medlo spominjam, kakšna oseba sem bila, preden sem se seznanila z veležitjem. Z Bobom sva se poročila in skupaj živiva čudovito življenje. Brezmejno sem mu hvaležna - bil mi je učitelj in me je razumevajoče bodril v najhujših trenutkih. Izdajava glasilo MacroNews, ki ga razpošiljava po celotni Delawarski kotlini. Zaposlena sem kot veležitna kuharica v trgovini z naravnimi živili, doma pa prirejam kuharske tečaje. Počutim se zdravstveno krepko in zdravje se mi še naprej izboljšuje. Zdaj živim čudovito življenje.
Ko komu pripovedujem, da je bil krvni rak najboljša zadeva v mojem življenju, me gleda osuplo. A jaz vem, da brez te preizkušnje ne bi nikoli srečala svojega čudovitega soproga, ki mu dolgujem življenje. Brez tega ne bi nikoli dojela, kaj pomeni resnično odgovarjati za svojo usodo, niti ne bi odkrila življenja, ki me izpolnjuje z radostjo in mirom.
Christina Pirello je s partnerji ustanovila revijo MacroChef, v Filadelfiji vodi kuharske tečaje in na državni televiziji vodi oddajo Christina Cooks (Kuhamo s Christino).
---------
* knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, 1987, Beograd, in Biovega, 1997, Zagreb - prevajalčeva opomba
** dajkonova sedna kopel izvlači iz telesa neprijeten vonj, ki je posledica uživanja živalske hrane, ter odvečne maščobe in olje; pripravlja se s sušenim dajkonovim listjem in z algami - p. op.
*** čaj banča oz. bančaj je zvarek iz praženih eno-, dve- in večletnih listov, vejic ali stebelc čajevca - p. op.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
