S prehrano sem si ozdravila limfom;
napisala Judy MacKenney
Januarja 1991 sem se lotila največjega podviga v svojem življenju. Soprog Larry, najstarejša hči Lauren in jaz smo sedeli v onkološki ordinaciji v eni najuglednejših bolnišnic v Bostonu, ko sem izvedela, da sem zbolela za Nehodgkinovim limfomom t.j. neozdravljivim rakom bezgavk in vranice, ki se je za povrh še širil na druge organe. V nekaj tednih bi se razvil do 4. stopnje. Rakava rašča se mi je razvila na desni spodnji strani trebuha in obraščala tudi druge organe. Bezgavke na levi strani vratu so mi zatekle in rakave celice so se razsejale tudi v kostni mozeg. Od groze smo vsi onemeli.
RAK! Postavljena diagnoza se nam je zdela neverjetna. V mislih me je prešinilo: >Gotovo gre za pomoto,< a globoko v sebi sem čutila, da cela vrsta preiskav ni mogla lagati in da so pokazale življenjsko nevarno bolezen. Na misel mi je prišel rek, da bog človeku nikoli ne naloži več, kot je zmožen prenesti. Molila sem, da bi mi dal moč, da premagam pričujočo bolezen. Želeli smo odgovore na številna vprašanja. Vedno sem menila, da je krepko zdravje najpomembnejše. Nikoli nisem kadila, pila sem komaj kaj alkohola, le redkokdaj sem zbolela in se prehranjevala zdravo.
Ko je zdravnik slišal, kako sem živela, me je poimenoval >super ženska<. Življenje sta mi izpolnjevala skrb za družino in vodenje domačega podjetja za modno oblikovanje. Skrbno sem negovala svoje starše, ko so obnemogli. Oče je pred sedmimi leti umrl zaradi srčne bolezni, potem ko je več let bolehal, mati pa je lanskega januarja umrla tako kot njena mati, za rakom na dojki.
Na vztrajno onkologovo prigovarjanje, da je kemoterapija edini izhod in nujna, sem pristala nanjo. Spomnim se številnih bolnikov, ki so v čakalnici klinike sedeli okamnelih obrazov, na katerih je odseval strah. Vsak je skušal doumeti smiselnost svoje bolezni, njihovi pogledi pa so brezupno hlepeli po žarku upanja in čudežnem zdravilu.
Minilo je le nekaj dni, ko sem že telesno in duševno čutila, da mi kemikalije, ki sem jih jemala s kemoterapijskimi tabletami, samo škodijo. Videla sem, kako mi je telo z vsakim nadaljnjim dnem kemoterapije vse bolj otekalo ter se zvijalo od izmučenosti in razbolelosti. Vsa nosečniška oblačila sem bila poklonila dobrodelnim ustanovam, obleke, ki sem jih dotlej nosila, pa so mi postale premajhne. Nisem vedela, kaj storiti. Naj si nabavim novo garderobo za raka? Trebuh mi je tako hudo otekel, da me je oviral pri vsakodnevnih opravilih, v želodcu pa me je peklo od bolečin. Da sem ponoči lahko spala, sem morala sedeti pokonci. Bila sem telesno izčrpana in živčno razrvana. Težko sem hodila in dobila sem želodčne razjede. Stranski učinki kemoterapije so bili zastrašujoči. Zdravniki so mi predpisovali vse mogoče tablete in napitke, ki naj bi pomagali prebavilom, vendar se mi je zdelo, da ne učinkujejo.
Od nekdaj sem si želela še enkrat počitnikovati s prijatelji na Arubi. Maja, ko sem praznovala rojstni dan, so štirje pari najinih najboljših prijateljev zbrali denar in nama z Larryjem poklonili izlet na Arubo, kamor naj bi šli vsi skupaj naslednji oktober. Ko je prijateljica, sicer poklicna medicinska sestra, vprašala zdravnike, če bom zmogla tak izlet, so ji razkrili, da sem neozdravljivo bolna in da ne bom živela toliko časa, da bi lahko šla na izlet.
Oktobra smo peterica omenjenih parov šli na prekrasne počitnice. Teden dni po povratku z nepozabnega izleta sem izvedela slabe in dobre novice. Takoj sem bila napotena v bolnišnico v petdnevno karanteno, ker sem po obrazu in telesu dobila boleče izpuščaje; dobra novica pa je bila, da se je rakava rašča začela zmanjševati.
Zdravnik dr. Bernie Siegel, ustanovitelj skupine za medsebojno pomoč bolnikov z izjemno hudimi rakavimi boleznimi, me je opogumil, da sem se vključila v skupino. Takrat sem živela v vzhodnem Massachusettsu in se vsak ponedeljek vozila več kot tri ure v eno smer, da sem se udeležila srečanja omenjene skupine v New Havnu. Kemoterapija mi je zelo načela zdravstveno odpornost, zato sem bila med potjo na srečanje in domov večkrat tako utrujena, da sem se morala odpočiti na počivališču s kratkim krepčilnim dremežem. Cenila sem moč spodbudnega razmišljanja. V knjižnici sem prebrala več kot 30 knjig o raku. Vse, ki so obravnavale Nehodgkinov limfom, so trdile, da ni ozdravljiv. Skupina za samopomoč dr. Siegela je imela tudi lastno knjižnico in mnogo knjig o nešolskih in dopolnilnih načinih zdravljenja. Mojo pozornost je pritegnila knjiga Michia Kushija The Cancer Prevention Diet: Michio Kushi's Nutritional Blueprint for the Relief and Prevention of Disease*. V njej je pisalo, da je limfom v primerjavi z drugimi vrstami raka dokaj hitro ozdravljiv. Z radostjo v srcu sem vzela knjigo s sabo domov, jo prebrala in takoj zatem začela iskati prehrambno-zdravstvenega svetovalca.
Na svojo veliko srečo sem naletela na doktorja medicine, Marca van Cauwenbergha, ki je priznan svetovalec. Skupaj s prijateljico, medicinsko sestro, sva ga obiskali in bili navdušeni nad njim. Zagotovil mi je sledeče: >Ozdraveli boste.<
Življenje je predragoceno, da bi se mu kar tako odrekla in umrla. Morala sem SE SPREMENITI - to je bilo ključno vodilo v mojem samozdravljenju. Kljub oslabelosti sem vsako uro budnosti izkoriščala za raziskovanje, branje, mirno in poglobljeno razmišljanje, zamišljanje rešitve, kuhanje in molitev. Samozdravljenje je bila zaposlitev s polnim delovnim časom. Odločitev vzeti si čas zase in za samozdravljenje je bila največje darilo sebi. Močno sem si želela živeti, saj sem čutila, da lahko storim še toliko dobrega.
Enajst mesecev po postavljeni diagnozi sem se bojevala z ameriško moderno prehrano in z zahrbtnim škodljivim učinkovanjem kemoterapije. Potem pa sem zavrgla vsa zdravila in sladkane napitke, ki so mi jih predpisovali zdravniki, in se preusmerila k naravnim zdravilom: s sladkim zelenjavnim napitkom sem si odpravila močno nihanje krvnega sladkorja in si ozdravila želodčne razjede, z ume-šo-kuzujevim napitkom sem si okrepila prebavo in si obnovila življenjsko moč; s pogostim polaganjem ingverjevega obkladka** na ledveni del hrbta sem si raztapljala zastaline in si obenem izboljševala prekrvavljenost ter energijsko pretočnost telesa. Po le dveh tednih veležitnega (makrobiotičnega) prehranjevanja sem občutila opazno izboljšanje. Izginile so bolečine v sklepih in stopalih. Moje drobovje je radostno vsrkavalo hranila iz polnovrednih živil in napolnjevati sem se začela z energijo, kakršne že dolgo nisem imela. Obenem pa sem ponoči spet spala mirno. Čutila sem se dovolj močno, da sem hodila na sprehod s prijatelji, globoko vdihavala kisik in izdihavala strupe. Hrano sem žvečila temeljito in pogosto poslušala razvedrilno glasbo.
Leta 1993 sem se udeležila Zimskega veležitnega strokovnega posvetovanja v Miamiju, kjer sem poslušala predavanja Michia Kushija, Bernia Siegla, Deepaka Chopre in drugih zelo priznanih zdravilcev. Posvetovanje je bilo poučno in navdihujoče. Pomagala sem tudi Aveline Kushi na njenem kuharskem tečaju, ki se je odvijal v neki zasebni hiši in se udeležila zdravilno-duhovne delavnice, ki jo je vodil Michio. Nato sem prisostvovala še skupinskemu svetovanju. Michio je osupljal udeležence, ko jim je razkrival njihovo zdravstveno stanje in jim predlagal, kako naj si sami izboljšajo zdravje na naraven način. To je bil zame prelomen dogodek. Hotela sem se ozdraviti in znanje o zdravih življenjskih navadah posredovati drugim.
Po odkritju svoje bolezni sem preživela leto hladnega vremena v Massachusettsu. Stalno me je zeblo, ker sta mi rak in kemoterapija zmanjšala zdravstveno odpornost. Nekega dne je prišel Larry iz službe in povedal, da je dobil odpoved. Bil je čas gospodarskega zastoja in primanjkovalo je prostih delovnih mest. Družinski prihodki so v kratkem presahnili in enako tudi zdravstveno zavarovanje.
Odpeljali smo se na Florido, kjer smo na zahodni obali odkrili prelep predel. Odločili smo se prodati hišo, v kateri smo živeli 27 let. Spakirali smo svoje stvari, opremo za taborjenje in plinske jeklenke, polnovredno žito in stročnice, na poti pa smo sproti kupovali zelenjavo. Znova smo odkrivali sebe, se sprehajali po plažah, zdravili drug drugega in uživali v naročju narave in vesolja. Izpolnjevala sta nas medsebojna ljubezen in prijateljstvo družinskih prijateljev ter s hvaležnostjo uživali vsak trenutek, ki smo ga preživljali skupaj.
Ustalili smo se v Nokomiji. Ker niti v bližnji niti daljni okolici ni bilo nobenega zdravstveno-prehrambnega (makrobiotičnega) svetovalca, sem se zaradi zdravstvene nuje, ki ni bila povezana z mojo boleznijo, dogovorila za obisk pri tamkajšnji zdravnici. Med obiskom sem ji povedala tudi o svoji bolezni in zdravnica se je zasmejala rekoč: >Isto bolezen ima tudi Jackie Onassis. Z vajino boleznijo se ukvarja vsa medicinska znanost, zato vam ni treba biti v skrbeh, saj se pospešeno išče zdravilo zanjo.< Teden dni kasneje je Jackie podlegla raku.
K sreči pa se dogajajo čudeži in jaz spadam mednje. Dojela sem, da ni pomembno, kako dolgo živiš, temveč kako polno. V veležitnih življenjskih navadah ni nikakršne skrivnosti ali trika: njihovo bistvo je pripravljanje in uživanje kakovostnih, ekološko pridelanih polnovrednih živil, ki tvorijo kakovostno kri in varujejo človeka pred boleznimi.
Judy in Larry MacKenney sta se v Kushijevem zavodu pred kratkim izšolala za poklicnega prehrambno-zdravstvenega svetovalca.
----------
* knjiga je prevedena v srbohrvaščino in hrvaščino z naslovom Ishranom protiv raka; izdala sta jo Rad, Beograd, 1987, in Biovega, Zagreb, 1997 - prevajalčeva opomba
** sladek zelenjavni napitek, ume-šo-kuzujev napitek in ingverjev obkladek so zdravilni pripravki, ki se pripravljajo doma; na vodila za njihovo pripravljanje so v knjigi Učinkovita naravna zdravila, Michio Kushi in Alex Jack, MK Založba, 1997, Ljubljana - p. op.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
