S prehrano sem si ozdravila metastaziranega pljučnega raka;
napisala Janet E. Vitt, medicinska sestra, diplomirana negovalka
Aprila 1995, mesec dni po svojem petinštiridesetem rojstnem dnevu, sem izvedela, da imam 4. stopnjo drobnoceličnega žleznega raka na pljučih. Rak se je razširil v jetra, trebušno slinavko, trebuh in na bezgavke. Prognoza - napoved nadaljnjega poteka in izida bolezni - pa ni bila prav nič obetavna.
Že od 1991 sem zaposlena kot poklicna medicinska sestra, zato sem vedela, kako zlovešča prihodnost se mi je obetala. Lahko sem izbirala med >poskusno< kemoterapijo, operacijo in rentgenskim obsevanjem, ki pa bi le zavirali razvoj bolezni, ki se je že razbohotila po telesu.
Odločila sem se za operativno odstranitev rakave rašče v trebuhu, ker je hitro rasla. Po posvetovanju s še enim zdravnikom sem pristala še na poskusno kemoterapijo, ki bi obsegala pet ali šest tretmajev. Po prvem tretmaju sem v treh tednih izgubila tretjino telesne teže.
Nisem pristala na še en tretma. Takrat mi je splošni zdravnik predlagal, naj poskusim z nešolskimi načini zdravljenja. Dokler bom živa, mu bom hvaležna za njegovo poklicno strpnost do nešolskih vrst zdravljenja.
Zdravstveno stanje se mi je hitro slabšalo, zato je moja sestra prevzela celotno skrb zame. Poklicala je Françoisa Rolanda, veležitnega (makrobiotičnega) svetovalca iz okolice Clevelanda, kjer stanujem tudi sama in se dogovorila, da me François obišče na domu. Ko je opazoval moj obraz in dlani, me je spraševal o mojih prehrambnih navadah. Nikoli ne bom pozabila, ko mi je rekel: >Lahko se ozdravite.<
François mi ni obljubil čudežnega zdravila, dal pa mi je upanje. Razložil mi je, da se bom za ozdravitev morala zelo potruditi, saj marsikateri rakavi bolnik umre, čeprav spremeni svojo prehrano. Zapomnila sem si vsako njegovo besedo. Prevzela me je modrost, da je odgovornost za samoozdravitev v mojih rokah, v mislih pa sem si znova in znova ponavljala njegove besede: >Lahko se ozdravite.<
Takrat sem bila deležna nege, ki se v hospicu nudi neozdravljivo bolnim: dobivala sem dodatni kisik, sredstva za lajšanje bolečin in proti kašlju, invalidski voziček in stolček za prhanje, podpisala pa sem tudi izjavo, da ne želim, da se me umetno ohranja pri življenju. Svojima najstniškima sinovoma sem naročila, naj v primeru, če bom nehala dihati, ne kličeta nujne pomoči. Negovalke v hospicu in socialna delavka so me požrtvovalno negovale. Še zavedala se nisem, koliko ljudem - in sebi - sem v tem času odpustila. Zdaj vem, da odpuščanje zelo pomaga pri zdravljenju.
S Floride so prišli starši, da bi bili ob meni. Hotela sem umreti doma, oni pa so hoteli biti ob meni vse do bridkega konca, ki smo ga vsi v kratkem pričakovali. Sestra in osmerica najboljših prijateljev so mi začeli pripravljati obroke. (Celo moj bivši soprog se je vključil in pomagal pri kuhi.) Spet me je obiskal François in učil kuhati celotno skupino, med drugim tudi mojega splošnega zdravnika. Sestra je iz kuhinje odstranila vse, kar je spominjalo na moderno prehrano. Shrambo je napolnila s polnovrednim žitom v zrnju, stročnicami, z ekološko pridelano zelenjavo, umeboškami* in veležitnimi kuharskimi knjigami.
Zdaj vem, da je bil sir tisti, ki me je skoraj stal življenja. Bila sem obsedena z njim. Ni minil dan, da ga ne bi jedla. Oboževala sem sirove palačinke, rada sem imela s sirom obložen hamburger, sir sem dodajala tudi vsaki zelenjavi. Ob torkih in četrtkih, po tečaju aerobike, sem prišla domov in si privoščila sir ter hrustljave kekse. Bila sem zasvojena s sirom.
Ozdravila sem se na skoraj šolski način. Danes sem prepričana, da sta mi postenje, ki ga je povzročila kemoterapija, in učbeniška zdravilna prehrana zelo koristila, saj sta telesu omogočila razstrupljanje.
Telo se je pospešeno čistilo v več stopnjah. Najprej sta koža in celotno telo začela oddajati grozen smrad. Kot medicinska sestra sem vedela, da začne telo smrdeti, ko se približuje konec. Ustrašila sem se, da sem zdaj jaz na vrsti. Poklicala sem veležitnega svetovalca in svetoval mi je, naj si začnem drgniti telo z brisačo. Zgodilo se je nekaj neverjetnega; ko sem se drgnila po telesu, sem si z bombažno rokavico posnela tanko plast rumeno-rjave kože. Telo je oddajalo smrad in se levilo skoraj 8 tednov.
Zdaj imam tako čisto in voljno kožo kakor takrat, ko sem imela 18 let. Druga stopnja čiščenja je bil gost bel sluz, ki sem ga izkašljevala. V obilnih količinah se je izločal celo med spanjem.
Prijatelji in sestra so mi še naprej pripravljali obroke. Bilo je izjemno naporno. V pljučih mi je zastajala tekočina. Levo pljučno krilo se je sesedlo, zato se je več reber samo od sebe zlomilo. Zaradi dehidracije sem bila hospitalizirana. Nekajkrat me je obšlo malodušje in skoraj sem se že vdala v usodo, vendar so mi moji najbližji in prijatelji še naprej pripravljali obroke in me spodbujali. Masirali so me, molili zame in se mi izpovedovali. Po desetih mesecih veležitnega prehranjevanja, točno leto dni po postavljeni diagnozi, sem bila rešena tumorjev.
Veležitne prehrambne in življenjske navade so imele več dobrodejnih stranskih učinkov. Izginili so migrenski glavoboli, ki so me mučili več kot 20 let. Izginile so tudi bolečine v kolenskih sklepih in gležnjih, ki sem jih sicer pripisovala igranju tenisa in staranju. Noči brez spanca in pogosto nočno vstajanje zaradi male potrebe so samo še spomin.
Moja ozdravitev je osupljala zdravnike. V bolnišnici se je sestal Odbor za tumorje in primerjal moje nove izvide s prvotnimi; člani odbora niso mogli verjeti, da primerjajo izvide ene in iste osebe.
Od takrat, ko sem zvedela za diagnozo - rak, so minila tri leta in pol. Zaključujem šolanje na 3. stopnji Veležitnega poklicnega usposabljanja, ki poteka na Kushijevem zavodu v Becketu, v zvezni državi Massachusetts. Ohranjam veležitne življenjske navade in učim ljudi, ki so prestali hude bolezni, kako pomembno je znati skrbeti za svoje zdravje. Onkolog, ki mi je sprva oporekal, zdaj pošilja svoje paciente k meni po prehrambne nasvete. Če ne bi bilo boga in če ne bi imela družine, prijateljev, splošnega zdravnika ter čudovitih veležitnih navad, vem, da danes ne bi več živela.
Janet E. Vitt zdaj s polnim delovnim časom pripravlja veležitne obroke za druge in vodi kuharske tečaje v okolici Clevelanda. Njen naslov: 893 Spicers Lane, Sagamore Hills, Ohio, ZDA.
----------
* umeboša je vrsta marelice (lat. prunus mume) - prevajalčeva opomba
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
