ITP - Idiopatska trombocitopenična purpura;
napisala Joan Young
Ko sem stala na vrhu slalomskega smučišča v Koloradu in sem čez krivine smuči zrla v dolino ter vdihavala svež pomladanski zrak, si nisem mogla kaj, da se ne bi spomnila, kako povsem drugače sem se počutila pred letom dni. Januarja prejšnje leto sem ležala doma v dnevni sobi pred televizorjem in z zavistjo gledala ljudi na ekranu. Za razliko od mene so ti ljudje imeli lase. Lahko so se vzpenjali po stopnicah, ne da bi jim pohajala sapa in brez bolečin v prsnem košu. Lahko so si sami kuhali in prali perilo. Lahko so obiskovali svoje prijatelje. Lahko so zbrano razmišljali. Ni jim bilo treba jemati zdravil, zaradi katerih bi jim otopela čutila ter jih odtujila od prijateljev in družinskih svojcev.
Meseca junija v letu pred tem sem začela vidno telesno slabeti. Mislila sem, da se me je lotila gripa, a nisem ozdravela kot ponavadi. Kar naprej sem bila utrujena. Opazila sem tudi nekakšne podplutbe, ki so se pojavljale kar same od sebe. Ko sem se enkrat ugriznila v jezik, se krvavenje zlepa ni hotelo ustaviti. Z nogo sem blago zadela ob vogal mize in na stegnu se mi je naredila velika modrica. Šla sem na zabavo, tam pojedla nekaj pice, spila malo piva in začutila, da mi taka hrana ne dene dobro. Še naprej sem hodila v službo in upala, da bom že nekako ozdravela in da se mi bodo nehale dogajati čudne stvari.
Prizadevala sem si živeti običajno življenje, zato sem odšla na dolgo načrtovano službeno pot v San Francisco in upala, da me bo tamkajšnji morski zrak preporodil kakor že mnogokrat prej. Zalotila sem se v želji pobegniti iz kletnih prostorov, kjer je potekala konferenca, in se sprehajati na soncu. Pri obedih sem jedla zelenjavo. Ko sem hodila po mestu, me je vleklo v kitajsko četrt in tamkajšnje trgovine, ki so imele v izložbah nenavadna zdravila, v predalih prodajnih pultov pa zelišča. Želela sem si oditi tja in vprašati kakega častitljivega Kitajca, zakaj se moje telo tako čudno obnaša in če bi mi lahko kako pomagal. Nikoli nisem zbrala dovolj poguma.
Domov sem se vrnila srečna, da sem spet doma, in se odločila, da bom šla k zdravniku. Diagnoza je bila ITP - idiopatska trombocitopenična purpura. Idiopatsko je pomenilo, da ni bil znan točen vzrok, trombocitopenično zmanjšano število krvnih ploščic (trombocitov), purpura pa pojavljanje pikčastih krvavitev pod kožo, modric in črnavk. Obolela sem za avtoimunsko boleznijo, ki spada v isto skupino bolezni kot lupus, multipla skleroza in revmatoidni artritis. Moja kri se je iz neznanega vzroka >odločila<, da so krvne ploščice, ki so potrebne za strjevanje krvi, tujek. V krvi so se zato začela tvoriti protitelesa in jih začela uničevati. Modrice in črnavke, ki so nastajale same od sebe, so bile v resnici krvavitve. ITP navadno ni pogubna bolezen, vendar mi je zaradi majhnega števila trombocitov pretila krvavitev v možganih ali prebavilih. Zdrav človek ima v mm3 krvi 150.000-400.000 trombocitov. Za preprečevanje krvavitev jih mora imeti najmanj 30.000. Jaz sem jih imela 6.000 v mm3 krvi.
Zdravnik mi je svetoval, naj takoj odidem v bolnišnico na preiskavo in začnem jemati prednizon, zdravilo, ki se predpisuje za tovrstno bolezen. Izvidi preiskave so potrdili predhodno diagnozo in z odporom sem privolila v jemanje prednizona, zavedajoč se znanih stranskih učinkov, t.j. sladkorne bolezni, preganjavičnosti, osteoporoze in epileptičnih napadov.
Zdravljenje s prednizonom ni uspelo. Po pričakovanju se mi število trombocitov ni kaj dosti povečalo. Ko mi ga niso več dajali, sem doživela nekaj, kar je bilo kasneje označeno kot srčni napad, nato pa kot epileptični. V bolnišnici so mi izmerili 120 srčnih utripov na minuto v mirovanju. Poleg hematologa so mi naprtili še nevrologa in kardiologa, doma pa so se mi kopičili zdravstveni računi. Jemala sem zdravilo za srce, zdravilo proti krčem in dobivala sem injekcije imunoglobulinov v žilo (oblika zdravljenja za trombocite). A število trombocitov se niti po vsem tem ni kaj dosti povečalo.
Dnevi so mi minevali v otopelosti. Včasih se mi je dihanje tako upočasnilo, da sem se morala opozoriti, da moram znova vdihniti. Ponoči med spanjem mi je duša poniknila v nekakšen temačen kraj, ki ni bil podoben ničemur. Bala sem se, da se sploh ne bom več zbudila.
Zdravljenje z imunoglobulinskimi injekcijami, ki mi je sprva koristilo, ni več povečevalo števila krvnih ploščic. Odstranili so mi vranico. Učinkovalo je le kratek čas. Jemala sem še dve drugi zdravili, kolhicin in danokrin. Nobeno mi ni pomagalo za dalj časa, davek za vse to pa je plačevalo telo.
Ko so postajale opisane oblike zdravljenja vedno bolj nekoristne, možnost, da me ozdravijo, pa vedno manjša, sem začela iskati drugačne možnosti zdravljenja. Dala sem si preiskati preobčutljivost na hrano in se odpovedala alergenim živilom, med drugim tudi paradižniku, mlečnim izdelkom in umetnim prehranskim dodatkom. Kazalo je, da so se moje krvne ploščice ustalile.
Šla sem k psihologu, da bi mi pomagal premostiti potrtost in da bi lažje prenašala slabenje telesa ter se bolje razumela z zdravniki. Psihologinja me je vprašala, če sem kdaj pomislila, da bi se lotila svoje bolezni s prehrano. Odgovorila sem ji, da po mojem mnenju z mojo prehrano ni nič narobe. Predlagala mi je, naj preberem knjigo Elaine Nussbaum Recovery from Cancer (Kako sem si ozdravila raka). Knjigo sem prebrala v nekaj dneh. Hotela sem oditi v trgovino in si kupiti dvajset kil rjavega riža. Povsem drugače sem začela dojemati pomen zdrave prehrane.
Makrobiotika (veležitje) se mi je zdela smiselna. Nisem imela raka, a moje telo je, podobno kot pri tej bolezni, skrenilo s prave poti. Zaželela sem si, da bi lahko rekla, da sem spremenila prehrano in vse bi bilo čudovito. V resnici pa sem staknila nekakšno gripo in moje krvne ploščice so se redčile. Ni mi preostalo drugo, kot da grem v bolnišnico po transfuzijo trombocitov in se z zdravniki pogajam o svoji prehrani. Pristala sem na za absorpcijo protitelesc z aparatom (nekakšnim čistilcem krvi) in na zdravljenje s kemoterapijskim zdravilom vinkristinom. Moj veležitni kuharski učitelj mi je med zdravljenjem prinašal hrano v bolnišnico. Bil je res zanimiv prizor, ko me je v sobi, kjer je potekalo zdravljenje, medicinska sestra pitala z nekakšnimi algami. Sama sem imela namreč na rokah pripete cevke stroja za čiščenje krvi.
Meseca januarja, ko sem šla zadnjič v bolnišnico, mi je medicina zadala udarec, ki je bil v moji bitki z njo kaplja čez rob - izpadli so mi lasje. Bolnišnično zdravljenje me je tako oslabilo, da se nisem mogla vzpeti po stopnicah. Odločila sem se, da tvegam in poiščem drugačno zdravljenje od uradno priznanega, kajti zavedala sem se, da me je sodobno zdravljenje ubijalo.
Še naprej sem se prehranjevala veležitno in postopno se mi je počutje začelo izboljševati. Imela sem razmeroma dovolj trombocitov in njihovo število ni nihalo. Ko sem nekega dne stopila na sonce in dejansko začutila, da okrevam, sem se počutila kot zmagovalka.
Končno sem imela dovolj časa in energije, da sem obiskala Elaine Nussbaum, ki mi je dala nekaj veležitnih nasvetov. Rekla mi je, da ni težko postaviti diagnoze za mojo bolezen. Bila sem zelo jinja, notranje razširjena in oslabela. Da pa bi bila mera polna, mi je še kri odtekala iz telesa. Z Elainino pomočjo sem si še dodatno izboljšala prehrano, da je postala jangnejša (bolj krepčilna).
Aprila sem se vrnila v službo. Do srede poletja sem imela v krvi že priporočljivo število trombocitov in nisem več jemala zdravil. Hematolog mi je rekel, da je prišlo do spontane remisije. Nekako se nisem mogla strinjati z njim ob dejstvu, da sem vsak dan porabila več ur za kuhanje, meditiranje, zdravljenje pri reikijskem zdravilcu in za jogijske vaje. Kasneje je rekel, da so mi morda postavili napačno diagnozo, kljub dejstvu da so prvotno diagnozo potrdili trije hematologi.
Število mojih trombocitov ostaja v zdravih mejah, jaz pa spet živim polno življenje. Povrnila se mi je energija. Zdaj sem notranje mirna - občutje, ki sem ga iskala dolga leta. Prijatelji mi pravijo, da izgledam mlajša kot pred boleznijo. Zdaj skrbim zase bolje kot kdajkoli prej; imam znanje in pogum, da si spreminjam počutje s prehrano in živim v sožitju z energijami v okolju. Spoznala sem čudovite nove prijatelje. Vrnilo se mi je veselje do vrtnarjenja. Rada živim in ljubim. Mislim, da končno vem, zakaj sem na svetu.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
