Ozdravel vsem pričakovanjem navkljub: ozdravitev raka trebušne slinavke z metastazami v jetrih;
napisal Norman Arnold
Leta 1986 so zdravniki povedali Normanu Arnoldu, da je zbolel za najhujšo vrsto raka - rakom trebušne slinavke, ki se je že razsejal v jetra. Arnold je bil takrat star 52 let, zdravniki pa so mu napovedali, da bo morda živel še 4-9 mesecev. Medicinska statistika je navajala, da ljudje z rakom trebušne slinavke živijo v povprečju še pet mesecev po ugotovljeni diagnozi. Norman Arnold je zdaj zdrav. Številne računalniške tomografije, krvne preiskave in jetrni izvidi so pokazali, da je popolnoma ozdravel od raka. Zdravniki ne znajo pojasniti njegove ozdravitve. Razlaga pa je sledeče: Arnold se je bil odrekel običajnemu zdravljenju raka in se oprijel medicinsko nepriznanih zvrsti zdravilstva, med drugim tudi veležitja (makrobiotike).
Norman Arnold je 28. junija 1982 prišel v bolnišnico Providence Hospital v Columbiji, Južna Karolina, na običajno operacijo žolčnika. Med operativnim posegom pa je kirurg dr. Dan Davis na sprednjem delu Normanove trebušne slinavke odkril veliko tumorsko raščo. Manjšo novotvorbo je odkril tudi na bezgavkah in tri rakotvorne rane na jetrih. Ugotovil je, da se je rak najprej razvil na bezgavkah in se nato razsejal po telesu. Novotvorba se je laboratorijsko pregledala in patološke spremembe odvzetega tkiva so pokazale raka žleznih celic, ki se zelo hitro širi. Kirurg Davis je ocenil, da Normanu ne more pomagati nobena operacija več. Odstranil mu je žolčnik in zašil trebušno votlino.
Po operaciji je kirurg brez ovinkarjenja povedal Normanu in njegovi soprogi Gerry Sue, da je neozdravljivo bolan in da bo kmalu umrl. Izmed vseh vrst raka je rek trebušne slinavke najbolj nevaren; kemoterapija ne učinkuje, bolniki pa po odkritju raka na slinavki živijo le še nekaj mesecev.
Norman je od otroštva živel v Columbiji v Južni Karolini. Je eden najbolj znanih poslovnežev in človekoljubov v Južni Karolini. Bil je član številih krajevnih in državnih nadzornih svetov v zdravstvu, zaposlovanju in drugih svetih javnih zavodov. Na kratko povedano, ni bil vajen sprijazniti se z neugodnimi novicami.
Prebral je vse o alternativnih zvrsteh zdravljenja raka, med drugim o interferonu, zdravljenju z vročino, obsevanjem in različnimi poskusnimi fermacevtiki. Naročil se je na medicinske revije, novice in e-obvestila. Da bi se rešil pred smrtjo, je pregledal vso razpoložljivo medicinsko literaturo. Pri tem so mu pomagali tudi številni prijatelji iz zdravniških vrst.
Izmed vseh nešolskih zdravilstev sta na koncu obetali le dve zvrsti. Prva je bila velžitje (makrobiotika), modrost o življenju in prehranjevanju, ki se je pred 2.500 leti razvila na Kitajskem; druga je bilo poskusno zdravljenje raka z monoklonskimi protitelesi.
Norman se je seznanil z veležitjem že v bolnišnici, ko je okreval po preiskovalni operaciji, ki je odkrila raka. Ko je ležal v bolniški postelji, še ves pretresen od hudih novic, mu je nekdo dal izvod revije Life z avgusta 1982. V njej je bil objavljen povzetek prihajajoče knjige Recalled By Life (Življenje me je znova poklicalo) - pričevanje zdravnika, ki si je z veležitnim prehranjevanjem ozdravil raka.
Veležitna prehrana sestoji v glavnem iz polnovrednega žita v zrnju, zelenjave in morskih alg, stročnic, rib in sadja. Takšna prehrana je skoraj brez maščob in holesterola, obenem pa vsebuje v izobilju vsa osnovna hranila, z vlakninami vred. Temelji na starodavni modrosti o silah širjenja in krčenja ter naziranju sveta, da se nasprotja privlačijo in tvorijo vse pojave. Zdravje pa se vrača in ohranja z uravnovešanjem obeh prasil v telesu.
Norman je raziskal veležitje in naletel na številna pričevanja ljudi, ki so si z veležitno prehrano in življenjskimi navadami ozdravili raka. Dvomil je, obenem pa ga je vznemirjalo in mikalo, da bi poskusil z njo. Zato je Arnold prosil prijatelja, odvetnika Johna Raineya, da preveri resničnost pričevanj. Rainey je pregledal arhiv dveh izobraževalnih veležitnih ustanov v Bostonu, Kushijevega zavoda in dobrodelne ustanove East West Foundation. Preučil je tudi resničnost zapisov o zdravniku iz Illinoisa, ki je v svoji zdravniški praksi uporabljal veležitje in številnim ljudem pomagal, da so si ozdravili hude bolezni, med drugim tudi raka. Rainey je osebno obiskal pričevalce, ki so si z veležitjem ozdravili raka. In res je ugotovil, da je bila velika večina pričevanj resničnih; dotičnim ljudem je bil v resnici ugotovljen rak v zadnjem stadiju (tkim. "neozdravljiv"), in ozdraveli so predvsem zaradi veležitnih življenjskih navad in prehrane.
Medtem pa je Normanov bratranec, dr. Charles Banov, alergolog in imunolog, raziskoval medicinske metode zdravljenja, ki bi lahko pomagale Normanu. Banov je kmalu naletel na monoklonska protitelesa, vrsto zdravljenja, ki je bila še v zelo poskusni fazi. Monoklonska protitelesa so beljakovine, s katerimi se miši, ki jih proizvajajo, borijo proti rakavim celicam, s kakršnimi se sooča človek. Po tej metodi se človekova kri vbrizga v miš; miš ustvarja v sebi protitelesa, ki naj bi po pričakovanju zdravnikov uspešno napadala točno določeno vrsto raka, ki ogroža dotičnega človeka. Ko miš tvori želena protitelesa proti raku, ji jih znanstvenik odvzame iz krvi in jih vbrizga bolniku, kar naj bi spodbudilo njegovo telo, da začne tvoriti protitelesa, ki bi uničevala rakave celice.
Leta 1982 še ni bilo znano, ali so monoklonska protitelesa sploh učinkovita proti katerikoli vrsti raka. (Še dandanes ni ugotovljeno, ali monoklonska protitelesa zdravijo raka. Tega ni potrdila še nobena raziskava.)
Norman se je odločil, da bo poskusil z veležitjem in tudi s protitelesi. Avgusta 1982 so se Gerry Sue, Norman in njuni trije sinovi začeli prehranjevati veležitno. Mesec dni kasneje je Norman dobil injekcijo manoklonskih protiteles, ki so jih pridelali znanstveniki s filadelfijskega Wistarjevega inštituta,
Pensilvanija, ki je podružnica Pensilvanijske univerzitetne medicinske fakultete. Dobil naj bi le eno injekcijo. Potem bi naj le čakal, da začnejo protitelesa delovati, če sploh. Vendar se Arnold s tem ni zadovoljil. Hotel je preskusiti kakršnokoli vrsto zdravljenja, ki je obetala vsak kanček upanja in ni imela hudih stranskih posledic.
V georgetownskem Centru Vince Lombardi je dr. Philip Schein proučeval več kemoterapijskih pripravkov proti raku. Schein je bil eden izmed dveh najuglednejših ameriških znanstvenikov za raka trebušne slinavke in spadal med peščico vodilnih specialistov na svetu. Septembra 1982 je Norman pod Scheinovim nadzorom začel s kemoterapijo.
Prestal je pet kemoterapij. Njihove posledice so bile strašne: shujšal je, bil je stalno utrujen, izgubljal je mišično maso, sililo ga je na bruhanje in izgubil je vso dlako po telesu. S 73 kg je shujšal na 51kg. Izgubljal je voljo do življenja. Ko je nastopila jesen, se je začel spraševati o smiselnosti kemoterapije in zakaj se ji je sploh podvrgel.
Norman, Gerry Sue in njuni sinovi so se na žetveni praznik konec novembra 1982 odpravili na Bahame. Med naravnimi lepotami otoka in obkrožen s svojimi najbližjimi se je Norman še naprej spraševal o smiselnosti kemoterapije. Dr. Schein je izrecno poudaril, da kemoterapija ni zdravilo, le nekakšno zagotovilo za še nekaj mesecev življenja. Kljub temu je dr. Schein prepričeval Normana, naj nadaljuje s kemoterapijo, dokler bo zdržal. Zdravnik je upal, da bo rak zaradi nenehnega napadanja kemikalij morda zastal v rasti ali jo vsaj upočasnil in s tem Normanu podaljšal življenje. Toda kakšno življenje je omogočala kemoterapija? Norman je hiral. Najbolj pa ga je zbodlo, ko je v očeh svojih prijateljev videl, kako ga pomilujejo. Niso izražali samo obžalovanje; nihče ni verjel, da za Normana obstaja vsaj še kanček upanja.
Norman si je rekel: >Raje umrem dostojanstvene smrti, kot pa da se me sinovi spominjajo takega.<
Takrat se je začel vse bolj navduševati za prehrambno-zdravstveno (makrobiotično) zdravljenje. Že pred tem se je navduševal nad prehrano, čeprav se je zanašal predvsem na vitamine. Veležitna trditev, da so življenjske navade in prehrana odločilni povzročitelj bolezni, obenem pa tudi ključ za njeno ozdravitev, mu je dala resnično misliti. Zato se je novembra, med žetvenimi prazniki, odločil opustiti kemoterapijo in se povsem osredotočiti na veležitno zdravljenje. V vmesnem času pa je še naprej iskal odgovore.
V novembru sta se Norman in Gerry Sue na Simontonovi kliniki v Dallasu, Teksas, udeležila 5-dnevnega seminarja, ki je slovel po uspešnem urjenju v zdravljenju raka z miselnimi podobami. Učila ju je Stephanie Simonton, soproga ustanovitelja klinike, dr. O. Carla Simontona, tako da sta Norman in Gerry Sue spoznala, kako pomemben je um pri ohranjanju zdravstvene odpornosti in njenem izboljševanju.
Zamišljanje podob je postalo eno temeljnih Normanovih vsakodnevnih opravil. Med drugim si je v mislih predstavljal svoj tumor, kako ga kri odnaša, ki je bila zdaj zaradi upoštevanja veležitnih priporočil boljše kakovosti.
Norman se je prebijal skozi negotovost in nasprotujoče si trditve na eni strani zdravnika šolske medicine ter na drugi strani modreca in veležitnega učitelja. Zdravnik je bil Charles Banov, Normanov bratranec in prijatelj že od otroštva, veležitni učitelj pa Michio Kushi, človek globokih spoznanj o življenju in modrec, ki je uporabljal veščine in znanje vzhodnega zdravilstva, da bi Normanu pomagal ozdraveti. Predstavljala sta najboljše, kar premoreta Zahod in Vzhod, sodobna medicina in tradicionalno zdravilstvo.
Najbolj so obetale in mu budile up Kushijeve trditve. V skladu z veležitno modrostjo je ameriška prehrana, v kateri prevladujejo maščobe, holesterol, sladkor, osiromašeno (glazirano) žito in kemikalije, dejansko vsebovala toliko strupenih in odvečnih snovi, da so se v telesu kopičile v naslagah in tvorih. Nakopičene odvečne snovi in strupi so preprečevali dotok krvi do organov in tkiv ter s tem preprečevali obnavljanje celic. Zato se je začela porajati cela vrsta bolezni, med drugim sladkorna in artritis. Ker tkiva niso dobivala kisika, obenem pa so se v telesu kopičili strupi, je vsakodnevna prehrana vplivala na DNK, t.j. gene v celicah. Ko je DNK degenerirala, so se izrojene celice začele nenadzorovano množiti in postale rakave.
Kushi pa je trdil, da se telo začne zdraviti, če dobiva hrano brez omenjenih strupov in ki obenem vsebuje vsa potrebna hranila, saj telo začne izločati nakopičene strupene in odvečne snovi ter obnavljati energijsko ravnovesje. V veležitju se izločanje odvečnih snovi imenuje >pospešeno razstrupljanje< (discharging).
Ko se je Norman začel prehranjevati veležitno, se je njegovo telo v resnici začelo pospešeno čistiti. Začel je hujšati in mučila ga je cela vrsta kratkotrajnih neprijetnih simptomov. Eden najbolj strašljivih je bila barva njegovega jezika, ki se je obarval črno. Ko se je nekega jutra zbudil in si hotel umiti zobe, je opazil, da mu je jezik počrnel. Gerry Sue je bila zgrožena. Vsa prestrašena je poklicala Kushija. Pomiril jo je in ji zagotovil, da je črnost jezika dober znak. Normanovo se je pospešeno razstrupljalo. In res je jezik čez čas dobil nazaj običajno barvo, a izkušnja je bila strašljiva.
Gerry Sue je redno klicala Michia in tožila, da Norman stalno hujša. Kushi jo je vsakič pomirjal rekoč, da bo Norman nehal hujšati, ko bo dosegel najprimernejšo telesno težo. In tako se je tudi zgodilo.
Zaradi diagnosticiranega raka je Norman redno hodil na računalniško tomografijo, ki je na začetku nedvoumno odkrila rakave tvorbe na jetrih in trebušni slinavki. A čez nekaj mesecev se je Norman že počutil bolje, polnejši življenja in moči, kot se ni počutil že leta nazaj. Vedel je, da je prehrana odločilno in temeljito vplivala na njegovo življenje v vseh ozirih: izboljšala se mu je umska bistrost, imel je več energije in njegova telesna teža se je ustalila na najprimernejši.
24. junija 1983, le devet mesecev po postavljeni diagnozi in privzeti veležitni prehrani je Norman šel na še eno tomografijo, ki je odkrila le še sledove novotvorb. Brez dvoma so se začele krčiti.
21. decembra 1983 je bila tomografija nedvoumna: Brez posebnosti! Slikanje je potrdilo, da je rak izginil. Sledile so še številne druge preiskave - krvna, ultrazvočna in izvidi jeter - in vse so potrjevale dejstvo, da v Normanovem telesu ni bilo več raka. Njegovi zdravniki so bili osupli. Norman pa je slavil zmago.
Januarja 1990, na svoj 60. rojstni dan, se je Norman povzpel na 5.896 m visoki Kilimandžaro. Redno igra tenis in se potaplja v morske globine.
Norman Arnold je odličnega zdravja. Njegovi zdravniki ne znajo pojasniti, zakaj je ozdravel.
Vir: The Norman Arnold Story: Conquering Cancer of the Pancreas by Tom Monte; objavljeno v knjigi Cancer-Free 30 Who Triumphed Over Cancer Naturally; iz zbirke dobrodelne ustanove East West Foundation pridobljeno ob pomoči Anne Fawcett in Cynthie Smith.
<< kazalo: Ozdravitve, ki vlivajo upanje <<
