DROBTINICE MODROSTI
Človek je inkarnirano bitje. Bitje je nosilec zavesti ali duša. Bitje nima nobene oblike, je samo energija, ki je ne moremo opisati. Opisa ne moremo najti, ker je brezoblična. Brezoblično je v osnovi tudi vesolje, ki je sestavljeno iz nešteto (prav zares - nešteto!) svetlobnih niti, ki se prepletajo in sestavljajo vzorce. Predstavljamo si lahko mrežo, po kateri potujejo balončki ali svetlobna bitja, duše, človeške in nečloveške oblike življenja. Na vsakem koščku te mreže je nova informacija, nova izkušnja.
Zemlja je malo večji splet energij v vesolju, na katerem so zbrane množice bitij, ki iz že znanih razlogov sodelujejo, se učijo in črpajo izkušnje iz tega spleta. Samo vesolje se neprestano spreminja in se razvija. Svetlobne niti in bitja, ki potujejo po njih ustvarja vir neizrekljive velikosti in moči, ki ga poznamo pod imenom Bog, Indijanci pa so ga poimenovali Orel. Orel ustvarja bitja, ki se "vozijo" po njegovih nitih in si s tem nabirajo zavest. Na koncu se vse vrne k Orlu, ki se hrani s to zavestjo in s tem spoznava samega sebe. Vse, razen tistih bitij, ki spoznajo sebe do potankosti in si s tem zaslužijo absolutno svobodo - grejo mimo Orla. Od njega dobijo največje možno darilo - svobodo.
Inkarnacija pravzaprav pomeni, da se neka duša odloči, da postane za "trenutek" in si nabere izkušnje na nekem spletu - v našem primeru ga pač imenujemo Zemlja. Duša ima možnost, da "vidi" stvari iz čisto energetskega nivoja - kot energijo - ali pa se odloči, da pridobi "obliko", ki odgovarja določeni vibraciji ali nivoju energije spleta, na katerem se nahaja in vidi stvari z zornega kota te vibracije.
Slednje imenujemo inkarnacija. To pomeni, da si bitje zniža vibracijo in zaznavo spremeni. Tako v vse večjih globinah same sebe in s pomočjo energij vesolja spoznava samo sebe. Najnižja vibracija vesolja se imenuje materija. Ob pomoči gospodarjev oblike ali elementarnih sil zelo visokega ranga si duša nadene obliko in se inkarnira.
Človeške duše smo si nadele človeško obliko, druge duše ali bitja pa živalske, rastlinske in druge oblike, odvisno od nivoja zavesti in potrebe po izkušnjah. Ko si duša nadane obliko, pozabi nase, na svoj izvor, na pretekle izkušnje in začne z učenjem od začetka, kot da je šele rojena na nekem svetu ali spletu energij. Na koncu inkarnacije preda svojo zavest Orlu, ki se z njo hrani, vendar pa dušo očisti, sprazni - zato se zelo redki spominjajo svojih preteklih življenj.
Človeška oblika so torej vse naše izkušnje s tega sveta, ki smo jih pridobili v večjem ali manjšem številu inkarnacij. Naše izkušnje so tisto, kar doživimo v tem imaginarnem svetu, ki ga sprejmemo kot edinega in končnega. Od spočetja otroka naprej pridobiva duša različne izkušnje, ki temelje na odnosu drugih bitij do nje. Ta odnos je na Zemlji izkoriščevalen, poniževalen, omalovažujoč, nikoli (razen v primeru mojstrov modrosti) pa zares ne sloni na čisti ljubezni. Te izkušnje se s časom samo poglabljajo in človek postane žrtev svoje usode ali oblike, lahko pa rečemo tudi, da postane omejen s strahovi, ki jih je pridobil s pomočjo negativnih izkušenj in razočaranj.
Seveda pa obstaja rešitev, vendar je treba potem v celoti spremeniti sebe in svoj odnos do drugih. Ta pot pa traja. Oblika je na eteričnem nivoju kot smolnata ali lepljiva snov, ki se zalepi v vse nivoje človeškega bitja: v fizično, eterično ali energetsko, čustveno in mentalno telo. Njeno delovanje je strahotno, saj povzroča vse bolezni in nesreče in seveda smrt. Obliko čutijo, to sem spoznal tudi sam, prav vsi ljudje, posebno pa starejši. Kako? Vse tiste čudne bolečine okrog srca, ramen, pritiski na glavo, bolečine v sklepih in podobno - to je oblika.
Ne poznam človeka nad petdeset let (in mnogo precej mlajših), ki hodijo k zdravnikom zaradi opisanih simptomov, zdravniki pa seveda nič ne morejo storiti, kot dati tablete proti bolečinam, ki olajšajo stanje, a ga nikoli ne odpravijo. Potem si izmišljajo različna imena za te bolezni kot so revma, išias, različna vnetja, angina pektoris in podobno, odvisno pač od tega, kje je žarišče oblike. Nekateri ga imajo bliže srčne čakre, zato dolga leta trpijo za povišanim ali znižanim pritiskom (odvisno od notranje usmeritve oziroma karakterja), bolečinami v prsih, pekočih občutkih in vznemirjenostjo, ki vedno pripeljejo tudi do stanja, ki mu rečejo zdravniki infarkt. Jaz pa temu stanju rečem "sindrom polnega lonca". Če vse življenje samo potiskaš vase svoja čustva in reakcije, se lonec napolni in nekoč dvigne pokrov (manjši infarkt) ali pa eksplodira (smrtni infarkt).
Drugi imajo žarišče oblike blizu solarnega pleksusa, zato jim lahko povzroči težave s prebavili, žolčem, ledvicami in končno lahko tudi deluje na navedene organe v smrtonosni obliki.
Tretji imajo žarišče v glavi in jim lahko v končni fazi povzroči možgansko kap.
Zlomi udov in druge poškodbe so vedno na mestu, kjer je večje žarišče oblike. Nekateri bi temu rekli tudi, da je tam prilepljen elemental. Ljudje, ki so imeli zlome, ponavadi celo življenje posebno ob vremenskih spremembah čutijo "trganje" na zlomljenem mestu, vendar to ni rekacija kosti ali tkiva, temveč tistega dela oblike (saj vemo, da gre za nek strah, kajne?), ki je povzročil zlom. Enako bolečino občutijo tudi ljudje, ki ostanejo brez kakega uda. Takim bolečinam zdravniki rečejo "fantomske" bolečine. Kljub temu, da na primer človek nima noge, jo bo včasih krepko čutil - vendar čuti le del svoje oblike. Med tehniko rebirthinga lahko vsak človek začuti, da ga stiska obroč nepojmljive energije, ki ga lahko s to tehniko tudi začenja odstranjevati.
Vedno se delovanje oblike kaže že leta prej, a ljudje raznih bolečinic ne jemljejo resno, dokler imajo tablete, cigarete, alkohol in droge, ki ublažijo bolečine in ustvarijo iluzijo, da so sproščeni in se "imajo fajn". Ko pritisne oblika zares, je to zadnja možnost za nekatere ljudi, za mnoge pa je že prepozno, pregloboko se je zažrla v telo in dušo človeka.
Obliki rečemo tudi ego, to je torej tista energija, ki človeka ukalupi in ga ne spusti, dokler ne sprejme in ozavesti svojega življenja do potankosti. Procesu ozaveščanja in čiščenja oblike rečemo rekapitulacija ali podoživljanje in za to obstaja posebna tehnika, ki so jo "izumili" indijanski vrači pred mnogimi tisočletji. Tehnike s podobnim ali celo enakim namenom so hkrati spoznali tudi indijski mistiki in yogiji. Najbolj znani človek, ki se je znebil oblike in je svoje znanje predal naprej, je bil Buda (nekateri ga poznamo pod imenom Maitreya - zmagovalec nad materijo), drugega zelo znanega pa poznamo pod imenom Jezus. Seveda pa je bilo pred njimi in za njimi precej drugih posameznikov, ki jim je to uspelo.
Med indijanskimi narodi je bilo precej plemen, kjer so skupinsko odvrgli obliko in odšli s tega sveta tja, kjer jim je lepše. Vendar so za to potrebovali sovražnike, ki so jih prisilili, da so zviševali svojo notranjo moč in premagovali strahove, zato so najprej prišla divja plemena brez tega znanja, nato pa še bolj divji belci s še manj znanja o sebi in naravi. Ne drži, da so belci iztrebili Indijance in ne drži, da so Indijanci bili poraženci. Ravno nasprotno: poraženci so belci, med tisto množico Indijancev, ki jih pa ni več, pa jih je mnogo enostavno odvrglo obliko in so odšli na drug nivo, kjer je ne potrebujejo. Tisti, ki jim ni uspelo zbrati dovolj notranje moči pa so seveda padli pod kroglami iztirjenih in propadlih belcev ali drugih "divjakov".
V boljšo razlago: večina mayevskih mest je opustela, arheologi pa še vedno iščejo vzroke, zakaj in kam so odšli mayi iz teh mest, saj nikjer ni najti sledov vojn ali naravnih katastrof. Za mnoge arheologe je seveda naša razlaga popolnoma neumna pa se zaradi tega ne bomo prav nič sekirali.
Ko človek odvrže obliko, postane svoboden v najčistejšem smislu te besede, saj te prav nobena reč ne ovira več. V tistem trenutku si namreč sam svoj mojster in si sposoben prebivati v širnem vesolju na skoraj vsakem kraju, ki ti pade na pamet. Več o tem vam bojo prav gotovo dale knjige Carlosa Castanede, kjer je vse to znanje izredno lepo zbrano in povedano.
Ampak nekaj je: Don Juan pravi, da noben normalen človek ne želi svobode in moje izkušnje so ravno take. Namesto, da bi prevzeli odgovornost za svoje življenje, so ljudje rajši odvisni od drugih in delajo druge odvisne od sebe. Rajši trpijo do smrti kot živijo v večnosti, lepoti in miru.
Mnogi o tem govorijo, a nič ne naredijo in ravno v tem je štos. Oblika se namreč rahlja in čisti le z dejanji in ne z idejami. Ljudje, ki so polni knjižnega znanja pa nič ne naredijo, da bi to znanje tudi živeli, so ljudje z duhovnim egom. Ne vejo, da si delajo ogromno škodo.
Premagati strah ali obliko se da le z dejanji. Nek Kitajski izrek pravi: "Vsak dan delaj vsaj trikrat tisto, česar se najbolj bojiš". Da, samo tako se da razbiti strah.
Rekel sem, da noben normalen človek ne želi biti svoboden. To je normalno stanje človeštva, kajti potem ne bi bili ljudje. V iskanje svobode je človek pahnjen ob pravem času na pravi način: z najbolj resno mišljeno grožnjo s smrtjo: nesrečo ali boleznijo. Potem je samo odločitev: hočeš življenje ali smrt. Kdor je pameten, bo raje izbral življenje. Večina ljudi ne pride do tega stanja, ker imajo preveč karme ali pa jim je prelepo, da bi razmišljali o tem. Ko pa jih stisne, so že prestari in imajo premalo energije, da storijo kar koli.
Obstajajo tudi ljudje, ki bi navidezno takoj prostovoljno želeli prestopiti v svobodo, toda to so po pravilu zmedeni in celo nori ljudje, brez samodiscipline in notranje moči, ki živijo samo v oblakih: to so astralni vampirji, ki neprestano spreminjajo svoje odločitve in nimajo moči, da izpeljejo niti ene. Škoda zanje.
Vsak, ki se resno ukvarja s sabo s pravim namenom, bo naletel nanje, ker bojo takoj priskočili s svojim "oblačnim znanjem" in idejami in ga potem celo prosili, naj jih popelje v svobodo. Ker to ni možno narediti za drugega, ga bojo v naslednjem trenutku popljuvali, označili za mazača, lažnjivca in podobno. No ja, učimo se sprejemati, zvišujmo notranjo moč! Potem odpadejo tudi taki "razsvetljeni" vampirčki. NMDŽ - Nič nam ne More Do Živega ali NeoMaDeŽevani.
Mimogrede: močnejša je oblika, močneje je človek ukalupljen v materialnem svetu - in močneje ga boli. Zato pravimo, ne brez razloga, da je človek pozabil na Boga in sprejel kot svojega edinega boga denar. In - bolj ko si ukalupljen, prej je konec življenja.
V razmislek še tole: nekateri narodi, na primer avstralski aborigini, ki še živijo v stiku z naravo, ne poznajo srčnega infarkta, psihologi pa o tej bolezni govorijo kot o bolezni menadžerjev. Starostni nivo te bolezni se vrtoglavo znižuje: pred leti je bila najbolj nevarna za petdesetletnike, danes pa za tridesetletnike - mlade povzpetneže. Očitno se je Bog odločil narediti čistko.
Psihologi in medicina že dolgo vejo, da je stres najpogostejši vzrok za infarkt, v zameno pa ponujajo tablete za sprostitev, masažne in erotične salone (da se človek sprosti po napornem delu), fitness, šport, trgovine na veliko prodajajo strupe v obliki alkohola in cigaret, človek pa v svoji bedi tava od enega do drugega in na koncu izčrpan umre. Namesto, da bi rešili vzrok, dobite vse možne stvari za lajšanje posledic. Če se hočeš zares rešiti posledice stresa, moraš odstraniti vzrok.Tega pa nihče noče prostovoljno, ker bi potem postal svoboden. Svoboda pa je - odgovornost zase.
Pa smo spet pri tako imenovanih mučenikih: do sedaj sem v imel opravka z mnogimi ženami, ki neprestano tarnajo, kako slabo njihovi možje ravnajo z njimi in hodijo na posvete k psihologom, bioenergetikom, vedeževalcem, ampak odgovor je vedno enak: če te mož zares pretepa, če je pijanec, če se z njim ne da nič pogovoriti, pojdi proč od njega! Ampak to je pa za premnoge ženske preveč. Zakaj? Zato, ker so materialno odvisne od moža. Rajši torej potrpi, si izbere, da bo mučenica do kraja, kot pa da bi se osvobodila nasilneža. Če bi to storila, bi morala sama začeti delati in se preživljati - ampak tega ne zmore, ker je v resnici -lena. Lahko rečemo, da je omejena z vzorci odvisnosti od drugih, češ, bojo že drugi poskrbeli zame, ali pa: tega ne zmorem, tega ne znam. Ne zaveda se, da je ravno ta vzorec tisti, zaradi katerega je mož nasilen ali pa beži od nje. Mož namreč čuti, da ga ona skuša omejiti in izkoristiti, čuti da ona rine vanj, tega pa ne more dovoliti. Tako so take mučenice prave vampirke in popularno jim rečemo čarovnice - v negativnem smislu. Saj smo vsi bili ali pa še smo taki, vendar bo pameten človek vsaj skušal nekaj spremeniti, medtem ko take čarovnice nočejo narediti nič, tudi, ko jim ponudiš vso pomoč in podporo.
Obstajajo pa tudi ženske, ki so se popolnoma podredile moškemu načinu razmišljanja in vidimo jih kot uspešne poslovne ženske ali samostojne umetnice, ampak to je vse, kar imajo: denar in določen ugled. Čustva, ljubezen, partner - od vsega tega ni nič. Pa ravno to je važno. Njihovi kolegi jih čislajo, govorijo, kako so močne, v resnici pa je ravno obratno - to so najšibkejša bitja na svetu, ker nimajo več svoje volje. "Neodvisne" ženske, ki živijo same in se ukvarjajo samo s poslom, so bitja, ki jih je treba pomilovati. Njihov strah pred moškimi je neverjeten in ravno zato se delajo, da so močne na moški način. Mnoge od njih vejo, v kakšnem stanju so, a ne morejo storiti ničesar, kot da se obsojajo in jokajo. Moški način dojemanja sveta je čisto razumski, ta pa je narejen samo za razumevanje materije, ne pa za ljubezen, mir in svobodo. To prinaša ženski način razmišljanja in delovanja. Ženske, ki jim je uspelo ohraniti del svoje neodvisnosti, so naravni kanali božanske energije in se jim ni treba veliko truditi, da dosežejo svobodo.
Govorili smo o ženskah, pa še precej več bi se moralo povedati, vendar pa naj moški ne mislijo, da so kaj prida drugačni - še v večjem gnoju se valjajo in zaostajajo za ženskami za tisoč let! Ampak govorimo o tistih pravih ženskah, ki vejo, kaj je to ljubezen.
Bil sem nadvse presenečen, ko sem ugotovil, da tudi socialne službe in druge institucije v bistvu človeku ne morejo pomagati, dokler se sam ne odloči in nekaj ne stori. Pretepenim in zlorabljenim ženam pomagajo le takrat, ko se ločijo, ko one prve storijo korak. Ljudje pa še kar pričakujejo, da jim bo nekdo drug pomagal, ne da bi oni s prstom mignili. To je tisto: "ne dam se pa če me ubije!" ali odvisnost od partnerja.
Da veste: ljudi bi morali ozdraviti odvisnosti od partnerja, ne pa zdraviti odvisnosti od cigaret, alkohola in drog. Te odvisnosti so le posledica prve in zato tako zdravljenje v resnici nima efekta.
Pojdimo spet malo na začetek, ko smo povedali, da smo svetlobna bitja, ki se inkarnirajo na Zemlji ali na nekem drugem spletu energij, ki ga imenujemo planet. Človek se lahko popolnoma prepusti "lokalnim" energijam in ga zato asimilirajo in to pomeni izraz "padli angeli". V tem primeru se njegova energija, njegova individualnost raztopi v zemeljski in od njega ne ostane nič več - kot da balonček poči in se njegova vsebina razleze po površini Zemlje. Tedaj je konec človeka, konec duše in tak človek nima več nobenih možnosti življenja več. Ljudje, ki so še živi, imajo vsaj še malo te možnosti!
Biti svoboden pa pomeni, da zadržiš svojo individualnost, kljub temu da bivaš na nekem energetskem spletu. To pomeni, da ne dovoliš, da te sile tega spleta uničijo in zadržiš svojo voljo. Govorimo seveda o materializmu kot uničevalcu človeškega bitja. Tak človek, ki mu uspe zadržati individualnost, je opazovalec, ki se ne vtika v procese tega spleta ali planeta ter drugih bitij, ki so na njem in lahko po svoji volji odide z njega ali se vrne nanj brez vsake škode za njegovo osebno svobodo. Potem lahko potuje po različnih nitih vesolja do katerekoli točke in si izbere tisto, ki je zanj najboljša. Vendar pa je resnična svoboda še nekaj drugega: predstavlja namreč možnost, da greš ven iz vesolja, tam, kjer te čaka nepredstavljivo in neizrekljivo.
Šele potem, ko je človek osvobojen oblike, najde resnični mir v sebi in hkrati lahko neskončno uživa v bivanju, kjer koli želi. Lahko uporablja stvari, vendar ko je čas, jih enostavno pusti tam, kjer jih je našel in gre naprej. Normalni ljudje pa tega ne zmorejo, ker so navezani na stvari in materijo - in to je tisto, čemur rečemo črna magija: ko stvari postanejo važnejše od svobode!
To vesolje je kruto in morilsko: vsako bitje sili, da se osvobodi njegovega primeža ali pa ga požre.
Vendar pa se ravno tu skriva Božja milost in ljubezen: v možnosti za vsako bitje, da napreduje in se osvobodi, kar pa mora storiti samo. Ne moremo reči, da je naš stvarnik namerno krut z nami, samo da bi se igral ali kaj podobnega, njegov namen je predvsem človeška bitja dvigniti na višji nivo, vendar zato potrebuje človek ogromno samodiscipline in moralnosti; vedeti mora namreč, kaj je dobro in kaj slabo in tudi z dejanji pokazati, da resno misli, kar misli.
Vse, skozi kar gremo, je torej igra, ki odloča, kdo si svobodo zasluži in kdo ne: Mnogi bojo poklicani, le redki izbrani." Preizkušnje so pred nami neprestano, resnični mir pa lahko najdemo v sebi le takrat, ko sprejmemo vse, kar nam je dano. O sprejemanju smo že mnogokrat govorili, ker pa ljudje to besedo tako napačno razumejo, bi bilo potrebno še podrobneje razložiti, kaj to je.
"Moder človek zadrži v sebi mir in tišino, kljub temu, da okrog njega kričijo in počnejo neumnosti". Mir se najde tako, da se soočimo z življenjem in ljudmi in vse to sprejmemo in ne, da pobegnemo od njih in se zapremo v svoje stanovanje.
Človeška oblika stiska človeka in ga zasužnjuje, možnost za režitev pa obstaja. Odločitev je vaša.
Toliko vsega je že napisanega, toliko povedanega, a zgodba življenja kljub vsemu nikoli ni napisana do konca. Duh spremembe preveva vse...
In tako sem se nekega lepega (prekrasnega) dne spomnil nečesa novega. Od zdaj naprej naj tečejo misli in besede kakor jim paše, povezano ali nepovezano, prepričan sem, da bo vse popolnoma razumljivo tistim, ki bojo hoteli razumeti. Kaj bi se mučil, kaj skušal dokazovati in povezovati? To obdobje je za mano. Saj sem tako in tako pisal samo zato, da sem pojasnil sebi in moja iluzija, da lahko kar koli pojasnim tudi drugim, mi je prinesla čudovite, a težke izkušnje, ki so me v popolnosti prepričale v delovanje enostavni besed Mojstrov z Jezusom in Budo na čelu:
"Svoboda je vse. Svoboda je popolnost, je mir, je ljubezen, je absolut, je Bog. Svobodo dosežeš, ko si sposoben sprejeti vse in vsakogar, ko si brez predsodkov in znaš ceniti vse enako. Svoboda je, ko si sposoben drugim dati možnost, da se odločijo in živijo v skladu s svojo odločitvijo. Svoboda je, ko niti z najmanjšo mislijo ne skušaš prepričati drugega, da nima prav ali mu ne skušaš dokazati, da imaš prav ti - pa čeprav ga njegova pot vodi v pogubo. To je svoboda, sprejemanje in ljubezen. Toda ljubezen je tudi, da si v vsakem trenutku na razpolago vsakemu, brez izjeme in si sposoben storiti zanj vse, kar je potrebno, da se bo naučil življenjskih lekcij in se osvobodil jeklenega oklepa dvomov, strahov in odvisnosti od drugih. Ljubezen je edini zakon.
In celo na Zemlji, ki je navidezno potopljena v energijo strahov in sovraštva, je ljubezen kljub vsemu edino vodilo, ki omogoča človeštvu, da raste in napreduje. Nič ni zapovedano, nič ni prepovedano. Nič ni skrito, nič ni odkrito. Je Bog in Boga ni. Odvisno od stališča ali kot temu lepo rečejo Angleži - "point of view" - točke, s katere gledamo. Ta točka je relativna in dejansko so stvari postavljene tako, da je vsako bitje "Bog" svojega malega vesolja, in ki torej obvlada del tega svojega vesolja bolje kot kdor koli drug. A težava nastane, ko je treba sodelovati z drugimi "Bogovi", kajti njihova "point of view" je malce drugačna in tako nastanejo nesporazumi - ali "težave pri prilagajanju". Kdor razume, razume, kdor ne razume, bo imel možnost razumeti. Tu je vse, alfa in omega, kaj še hočeš, bimbo? Kdor premaga to razliko v "point of view" in je sposoben svojo točko prestaviti točno (agzaktno) na točko nekoga drugega (in pri tem sploh ni važno koga!), je premagal svoj ego, svojega edinega sovražnika, Hudiča ali Satana. Ta premaga tisto v človeku, ki pravi, da je on boljši kot drugi - v resnici pa se za tem skriva misel, da je slabši od drugih. Kompleks večvrednosti je isto kot kompleks manjvrednosti, vendar drugače izražen. Bistvo je isto."
Kdo to piše, kdo to narekuje, mar ni vseeno? Malo jaz, malo ti, malo On. Vse to so moje misli in jaz sem povezan s celoto, s kozmosom in zato poznam vsakega od "vas". Od "vas" To sem "jaz". Med "tabo" in "mano" ni razlike pa čeprav sva "drugo". Toda bit mojega bitja je enaka biti tvojega bitja in zato sva enaka. Poznam se, zato poznam tudi tebe. Poznam tvoje male in velike laži, male in velike strasti, strahove in skrite želje, kot poznam svoje. Ljubi moj! Ko bi le vedel, da imajo vsi drugi bratje in sestre enake strahove. Toda ti jih sebično skrivaš in tajiš in jih nočeš priznati ne sebi ne drugim. Tako si ustvarjaš zid, ki te oddaljuje od resničnosti, od ljubezni in svobode. Enkrat, ko si povezan z vsemi in te nikogar več ni strah, si tudi svoboden od vseh. Paradoks, kajne? Ko boš to razumel, boš naredil ogromen korak k svobodi. Kar je belo, je tudi črno in črno je belo. Kako zanimiv je svet! Dvojnost je strah, je ločevanje, enost je ENOST: ni ločevanja, vse je eno, vse je Božansko in vse je svoboda.
Razumevanje je ključ! Da, potrebno je brati, veliko brati, toda še bolj kot to je treba čutiti! S srcem občutiti razliko med besedami. Mnogo je bitij, ki govorijo lepe besede..., toda njihova dejanja so nasprotna njihovim besedam. Tu se čuti razlika v energiji - v vsaki besedi in dejanju. Zato je potrebno najprej razumeti sebe, razložiti si pojme, ustvariti si pojmovnik ali pa ga privzeti od drugih - in nato sprejeti stvari take kot so!
Sam tega ne moreš, potrebna sta najmanj dva. Kaj to pomeni? To pomeni, da je od 10000 (deset tisočev) tistih, ki so se odločili, da bojo našli resnico sami, uspelo le enemu! Ostali se izgubljajo v nezavedni črni magiji in samopomembnosti, kajti nimajo ogledala, s katerim bi se primerjali in nimajo možnosti, da skozi razvoj ljubezni do bližnjega spoznajo svoje napake in s tem sebe.
Spomnim se nekega znanega bioenergetika, ki je vrsto let zdravil ljudi po cele dneve - po štirideset na dan - delal je ves dan od osmih zjutraj pa do osmih zvečer, njegova žena pa ni imela pojma, kaj njen mož sploh dela, saj se sploh nista mogla pogovarjati. In ko ji je to nekdo drug omenil, je rekla, da v tak bavbav kot je bioenergija ona že ne verjame! Ampak važno je, da je njen mož služil mastne denarje in ji je naredil hišo. Razumljiva posledica je bila, da sta se takoj nato ločila, ker so razlike med njima postale prehude. Še prej pa je njen mož hudo zbolel, kar vsekakor kaže na zelo slab nivo energije ali zavesti o samem sebi - težava je v tem, da je skozi celo življenje z ženskami težko shajal zato, ker se jih je bal in so mu s svojimi spletkami kradle energijo - po domače bi rekli, da mu je živce parala. On pa je vse samo tiščal, kajti njegovo delo je bilo usmerjeno v pridobivanje denarja in ne v osvobajanje sebe od strašne pasti ega. Njegovo delo je bilo namenjeno begu od ženske, begu od sebe, begu od ljubezni. In večina njemu podobnih - da o običajnih ljudeh sploh ne govorimo - dela isto napako - kot sem jo tudi jaz v mnogih življenjih. Zato jih razumem in sočustvujem z njimi. Ampak danes vem, da ne bi bilo potrebno iti skozi toliko muk in tudi takim "zdraviteljem", ki delajo za denar in ne za ljubezen, bi želel predati svoje znanje in del moči, da jim bo lažje.
Taisti človek mi je nekoč, ko sem bil še zelo nezaveden in nisem imel toliko pojma, za kaj gre, dejal, da mu je nek drug zelo znan "zdravitelj" povedal, da uporablja pri ljudeh blokado take vrste: ko pride k njemu človek, mu pomaga, vendar mu vcepi miselno blokado, da mora čez nekaj časa priti nazaj k njemu po novo porcijo energije in naslednjič isto in naslednjič isto... in tako hodijo ljudje po stokrat k takemu "zdravitelju" - brez efekta. To je samo vzpostavljanje navezave ali odvisnosti: ti meni denar, jaz tebi energijo. Ampak samo toliko energije, da boš nekako preživel, ne pa da se boš osvobodil!
To je bistvo črne magije! Zavezovati, narediti nekoga odvisnega od sebe. Še huje je, ker ta človek ve, kaj dela, večina pa tega ne ve - pa delajo isto - in jim je zato lažje odpustiti. Toda, kdor namenoma in zavestno manipulira, je še v mnogo slabšem položaju, kajti zlo je v njem močneje zakoreninjeno.
Zakaj mnogi ljudje - "zdravitelji" - tako delajo? Samo iz strahu, da bojo ostali brez dela, brez ljudi, ki bojo hodili k njim in brez denarja. Enostavno povedano - taki ljudje ne cenijo sebe in so v velikem strahu - to je pa ego. Namesto, da se soočijo s sabo in se sprejmejo take kot so, samo mečejo gnoj na gnoj in si nabijajo samopomembnost. Kdor visoko leta pa globoko pade. Vsak je - z mano vred - pa ne samo enkrat.
Škoda - pa je potrebno le, da se odvežeš od denarja, ker ga v svobodi ne potrebuješ.
Ko smo prišli na ta svet, smo bili brez vsega in ko gremo z njega, bomo brez vsega! Ampak nekateri tega ne morejo razumeti.
Spomini iz prejšnjih življenj se odvijajo pred mojimi očmi: nekoč sem počel tudi sam iste neumnosti, izkoriščal sem ljudi in se hkrati delal svetnika. Po mnogih težkih izkušnjah je moj ego moral počiti in tedaj sem spoznal resnico kakršna je. Nenavadno, zares nenavadno, kakšne stvari in na kak način skrivamo pred sabo! Vse je zares enostavno.
Spomnim se davnega pogovora z mojim duhovnim vodnikom; povedal mi je čisto enostavno resnico o enostavnosti: "Resnica je zelo enostavna, a težko jo je videti, ker imajo ljudje tako zaprte srčne čakre. Resnico se čuti v srcu in kdor ne čuti, ima zaprto srce. Tisti, ki zelo komplicirajo, so zelo daleč od resnice in so zelo ubogi, neprestano so ogroženi, strah jih je vsega, zato iz svojega strahu napadajo vse, kar je drugačno od njih. Sprejmi jih take kot so, veliko se boš naučil."
Življenje je pot od nezavednega do zavestnega stanja in vsi hodimo po tej poti. Nekateri so jo že zdavnaj prehodili in uživajo zaslužen "pokoj", drugi so še na začetku, ampak vsi gremo skozi zelo podobne izkušnje z istim ciljem. Najprej se človek ubada z zunanjim svetom in se bori z zunanjimi sovražniki, dokler ne spozna, da "zunaj" ni ničesar in da je vse "znotraj". Tedaj nastopi faza posvečanja svoji notranjosti. Ko jo človek razišče do potankosti, se preneha ubadati s sabo in se znova posveti zunanjosti - tedaj nastopi čas, da v resnici in mnogo bolje pomaga drugim, da se najdejo. Tri faze torej:
1.) ukvarjanje z zunanjimi pojavi: denarjem, službo, seksom in položajem v družbi. To je faza razvoja ega. K tej fazi spada razvoj materialistične znanosti, medicine, psihologije, religij in vse večje oddaljevanje od sebe in ljudi. Skozi to fazo, ki traja lahko mnogo življenj, ljudje dobijo ogromno obsodb in negativnih izkušenj, ki jim meglijo um, po drugi strani pa se ravno zato lahko začne iskanje svobode. Ko so na dnu, se lahko dvignejo, ker imajo vsega dovolj. V nekem trenutku namreč izgubijo vsak smisel življenja, saj izkusijo vse, kar je možno, vendar jih nobena stvar ne zadovolji. Potem pride čas za širjenje idej o sebi in svetu, to je pa že domena duhovnosti. Naloga materialnosti je krčenje, koncentracija energije (zaradi izkušenj o tem svetu), naloga duhovnosti pa je širjenje, sproščanje (vsaka duhovnost, ki trdi, da mora človek trpeti in se omejevati, je napačna in izhaja iz materializma, torej so za takim naukom tisti, ki ne dovolijo dušam, da se osvobodijo - torej "črni" magi).
2.) ko je izkušenj dovolj in se ego ne more več razvijati, nastopi njegov zlom in začne se dejansko potovanje vase. Potreben je resničen napor in velika odločenost, da se premaga inercija materialnosti in si dovoliti širjenje. Kdor tega ne zmore, lahko umre, a tudi tako, da izgubi vsako možnost za reinkarnacijo in tako se njegova duša razblini v nič. To se zgodi le v tistih ekstremnih primerih, ko človek nima niti najmanjše volje do življenja več. Raziskovanje sebe se odvija na dveh nivojih: v budnem stanju in sanjanju, vendar se vse dotika le izkušenj s tega sveta. Biti tukaj in zdaj, to je treba doseči.
3.) ko človek sestavi vse svoje izgubljene spomine in transformira negativno energijo teh spominov ter jih tako sprejme, se osvobodi ega ali oblike (o obliki še več kdaj drugič). Tedaj ima na razpolago več možnosti izbire kot kadar koli, vendar to še ni konec poti. Večina se tedaj začne ukvarjati z intenzivno pomočjo drugim - kot mojstri modrosti (pa ne taki, ki mojstrstvo plačajo za marke in potem razglašajo po svetu svoje mojstrske usluge). To je torej faza obračanja od navznoter navzven. Hkrati s tem se pridobiva vse več energije, ki omogočajo človeku, da izvaja "čudežne" aktivnosti. Pozabite na bioenergijo - ta je v svoji primitivni obliki prisotna še v prvi fazi - in vse dokler gre za denar, za položaj v družbi ali za pomembnost, ta nima prave moči.
Povejmo še drugače: v prvi fazi se človek obnaša silno sebično pa tega ne priznava, v drugi spoznava to sebičnost in se je skuša znebiti in v tretji fazi je človek osvobojen sebičnosti in izžareva iz sebe čisto ljubezen. Da preide človek iz prve v drugo fazo, mora biti trdno in zavestno odločen, da izkorenini sebičnost in norost iz sebe, sicer ni prehoda. Žal mi je tistih, ki vedo, da bi morali to storiti pa ne zmorejo - ampak iz nekih razlogov jih take potrebuje njihova družina, prijatelji, bližnja okolica. Že samo ko se trdno odločiš, da boš poiskal ljubezen, si rešen pa čeprav ne očiščen do konca. Toda od tedaj naprej je zate poskrbljeno in varno si voden v višji nivo zavesti.
Taka je torej naša pot in kot sem že nekajkrat napisal: dokler bojo na svetu ljudje, ki nimajo dovolj samozavesti, bojo žrtve drugih, ki jih bojo zlorabljali in izkoriščali na najrazličnejše načine. Dokler bojo ljudje verjeli, da jim bo lahko pomagal nekdo drug, bojo naleteli na take, ki jih bojo izkoriščali. Tako mora biti. Vsi se iz tega učijo.
Ne obsojajmo, raje se učimo iz vsake situacije in skušajmo ugotoviti, kaj nam hoče človek ali situacija povedati.
Naj pojasnim, kaj mislim pod "delo za denar". Bistvo vsega je tako in tako povedano v prejšnjih člankih. Na nek način so vsi ljudje sužnji denarja in to je bistvo ega, kajti biti odvisen od česar koli pomeni imeti ego, odvisnost ali strah. Strah za preživetje in strah pred smrtjo sta poglavitna strahova, s katerimi se je treba soočiti. Lahko se je odreči alkoholu, cigareti, a skoraj nemogoče službi in denarju. Za mnoge je to največja ovira in je konec koncev tudi zadnja na poti v svobodo. Biti odvisen pomeni avtomatsko biti podrejen, odtod kompleks manjvrednosti in to je samo po sebi razlog nesreč, bolezni in smrti - ter pomanjkanja ljubezni do samega sebe. Kot vidimo, je ravno denar tisti dejavnik, ki odloča, koliko se človek ceni. Tako v resnici ogromna večina ljudi "dela za denar", kar je iz enega stališča duhovnosti negativno, saj predstavlja osnovo ega ali hudiča v človeku, iz drugega pa predstavlja največji izziv, ki ga je treba premagati.
Drugo pa je dejstvo, da se mora vsaka usluga, vsako delo, plačati, zato je neumno zdraviti zastonj - kar je spet ena od zablod v "duhovnem svetu". Vsak ima pravico oceniti svoje delo po svoje, a je treba biti gibljiv: nekdo nima denarja in mu pomagaš zastonj, ker te pač potrebuje, nekdo ga ima več pa mu računaš malo več. Ampak to se zgodi spontano, brez razmišljanja in seveda brez odvisnosti od denarja, kar pomeni, da ga lahko dobiš kolikor ga hočeš ali potrebuješ v določenem trenutku - in dobiš ga od Boga - za nagrado in za to, da z njim narediš nekaj pametnega tudi za druge - ne samo za to, da si postaviš hišo in kupiš avto. Še so drugi načini.
Ko postaneš nesebičen, si rešen vseh strahov - pa tudi smrti.
Nesebični so lahko samo mojstri in teh je na svetu danes zelo malo - peščica. A ta peščica poganja svet. Kljub temu, da k njim ljudje hodijo množično in puščajo pri njih bajne vsote denarja, velika večina "pohodnikov" še vedno ne ve, da morajo sami izboriti svojo svobodo. Mojstri ne bojo zanje niti mignili, ker bi to bilo proti vsakemu pravilu ljubezni. Delati proti svobodni volji drugega je največji greh in mojstrom ne pade na pamet, da bi si nabirali karmo. In svobodna volja ljudi je strnjena v enem (vcepljenem) vzorcu : "nimam se rad, ne cenim se". Najprej se imej rad, potem boš dobil pa vse, kar hočeš. Dobesedno. Temeljni vzorec in vzrok vsega zla na svetu se nahaja v vsakem človeku, v negativnem odnosu do samega sebe. Zato se je treba soočiti s sabo, druge poti ni in je ne bo!
Marsikdo se bo vprašal (ali pa bi želel vprašati mene), kakšna je to svobodna volja ljudi in zakaj mojstri ne pomagajo, kot bi lahko. Prvič, predno smo prišli na Zemljo (vsi skupaj, brez izjeme), smo se prostovoljno odločili za to pot in tudi za to, da moramo najprej sami premagati ego (znebiti se jeze, sovraštva, maščevalnosti, žalosti), šele potem "pridejo naši vesoljski bratje po nas". Drugič - mojstri pomagajo v določenih izjemah, da človeštvu pokažejo, kaj se da storiti - in temu rečejo ljudje "čudežne ozdravitve" ter čudežni pojavi v naravi. Da verjamejo vanje le tisti, ki so bili poleg pa je tako in tako jasno. Preko časopisov in televizije se ne da zaslepljenega človeka prepričati v nekaj, kar je popolnoma izven njegovega dojemanja sveta.
Morda so nekateri med vami brali Crowleya in naleteli na besede: "Deluj po svoji volji. Ljubezen je najvišji zakon. Ljubezen pod voljo." Koliko napačnih razlag teh enostavnih besed in kakšno pomanjkanje zavesti!
Ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom, si predstavljajo, da lahko mirno sovražijo druge, pljuvajo po njih, jih zaničujejo, tepejo, ubijajo... Tisti, ki imajo velike strasti, mislijo, da si lahko privoščijo seks s komerkoli želijo... Tisti, ki so obsedeni s hrano, mislijo, da lahko požrejo vse, kar jim pade na pamet in jim ne bo nič škodilo... Obsedeni s cigareti in drogami ter alkoholom si jemljejo pravico do neskončne uporabe in zlorabe teh snovi... Nihče med njimi pa ne ve, da dela to samo zato, ker ima ego, ki ga boli in stiska. Nihče ne ve, da se v bistvu sovraži in samo teši svoja negativna čustva z zadovoljevanjem svojih najnižjih potreb - ki jih ustvarjajo zlovešča bitja, imenovana "elementali". In tudi ne vejo, da to, kar delajo, delajo proti svoji volji in ne po svoji.
Človek, ki odkrije svojo voljo in jo uresniči, najde tudi ljubezen in svobodo. Zato "je ljubezen najvišji zakon" in zato "deluj po svoji volji". Kdor deluje zares po svoji volji, nikoli ne zlorablja druga bitja, ker mu tedaj ljubezen postane najvišji zakon. Vse, kar želi pa dobi v trenutku od Boga - znotraj sebe, v neskončnih dimenzijah uma.
Ljudje, ki so globoko v egu, so bitja ekstremov in nasprotij - v njih vlada kaos in nerazumevanje. Ker pa nimajo primerjave z drugimi stanji zavesti, ne morejo vedeti, da je to res ekstremnost. Šele na poti spoznavanja sebe, ki jo imenujemo srednja pot, ugotovijo razliko med svojimi stanji in jo uspejo izničiti. Takemu človeku pravimo, da je "nič", ker v njem ni nasprotij. Nekateri pa to razumejo narobe in se delajo, da so nič, tako da se neprestano podcenjujejo, mučijo, tepejo in dovolijo, da jih drugi mučijo. Popolnoma nepotrebno zaničevanje samega sebe, s čimer pridejo le do najglobljih temin pekla - ko jim zmanjka vsaka volja do življenja. Ljubezen je Bog, življenje je Bog in samo volja do življenja rešuje ljudi iz popolnega kaosa in teme, ki ji rečemo pekel. To je popolno uničenje oziroma stanje, ko duša preneha bivati in tako zanjo "večnost" in "življenje po smrti" prenehajo obstajati. Iz pekla se zares ne vrne nihče, ker izgine za vse večne čase. To je seveda absolutni ekstrem, absolutno zanikanje Boga in sebe, to je absolutno skrčenje in uničenje, ki nima zveze z življenjem, Kozmosom, Bogom, obstojom in veseljem do obstoja.
Ljudje, prebudite se, nehajte se mučiti in se začnite ljubiti kot največji zaklad na svetu. In tako lepo kot ravnate s sabo, ravnajte z drugimi. Tu vas čaka sreča, ne v smrti, ne v uničenju. Bodite nežni in prijazni, odprti in dobrosrčni, a ne naivni; vedno morate vedeti, komu dati in kaj dati ter kdaj reči "ne". Vsega se boste naučili, ko se boste odločili za življenje in ljubezen. Česar sedaj ne razumete, boste sčasoma razumeli, samo predajte se ljubezni.
Bono Baršek
