Svet je lep - Telo in duša - Iskanje zadovoljstva in sreče

"Naša skupina je po preživetem šoku počasi prihajala k sebi. Nihče se ni z nikomer pogovarjal. Stali smo na svojih mestih in se šele čez nekaj časa začeli ozirati naokoli. Svet smo dojemali nekako drugače, kot da bi ga zaznavali prvič. Tedaj smo opazili, da se s strani vaških hiš proti nam premika gruča prebivalcev. Bilo jih je malo, kakih dvanajst, in to je bilo celotno prebivalstvo zakotnega zaselka s šestimi kočami sredi tajge. Sami starci. Nekateri med njimi so bili povsem onemogli. Napol sključena starka se je opirala na palico in šepala, a vendarle hodila. Tisti, ki so še zmogli hoditi brez palice, so nosili s seboj razno orodje: poverke (drogove za prenašanje dveh veder vode), vesla. Bilo je jasno, da prihajajo branit Anastazijo. Stari in nebogljeni so se bližali mladim, zdravim, oboroženim možem. Šli so brez strahu in trdno odločeni varovati Anastazijo ne glede na to, kdo bi stal pred njimi.
Njihova odločnost je delovala strašljivo. Ko so se nam povsem približali, se je starec v gumijastih škornjih in z veslom v rokah, ki je hodil malo pred ostalimi, ustavil in gruča za njim je obstala. Za nas se sploh niso zmenili. Starec si je resnobno pogladil brado, se zazrl v Anastazijo in spoštljivo spregovoril: "Dobrega zdravja tebi, Anastazijuška, od vseh nas!"
"Dober vam dan, dobri ljudje," je odgovorila, prižela roke na prsi in se jim priklonila.
"Voda v reki zdaj zgodaj upada," je nadaljeval starec, "letošnje poletje ni nič kaj deževno."
"Ni dežja," je pritrdila Anastazija, "ampak še bo prišel, reka bo narasla in spet dobila svojo prejšnjo moč."
Med njunim pogovorom je iz gruče starcev stopila suhljata deklica bledo rumenkaste polti, stara kakih šest let. Na njej je visela starikava jopica, prešita iz neke večje obleke, na suhcenih nogah pa je nosila zakrpane nogavice in stare čeveljčke. Pozneje sem izvedel, da so deklico klicali Anjuta. Komaj pol leta staro jo je bolehno in s prirojeno srčno napako sem pripeljala mati iz mesta in jo prepustila starcem. Odtlej se ni pojavila niti enkrat. Pravili so, da opravlja pleskarska dela pri gradnji hiš. Anjuta je stopila k Anastaziji, jo pocukala za spodnji rob krila in jo nagovorila: "Skloni se, teta Anastazija. K meni se skloni!"
Anastazija jo je pogledala in pokleknila prednjo. Deklica je urno snela z glavice staro belo ruto, oslinila krajec in začela previdno brisati že strjeno kri, ki se je prej Anastaziji potočila iz rane na sencih.
Trudila se je brisati kri, pri tem pa je čebljala: "Teta Anastazija, nič več ne prihajaš posedat na svoja brunca na bregu. Dedek mi je pravil, da si včasih prihajala bolj pogosto. Sedela si na bruncu in zrla po reki. Zdaj pa ne prihajaš več. Dedek mi je pokazal brunce, na katerem si nekoč rada sedela, pa sem hodila sedet k njemu, k temu bruncu. Posedala sem sama in čakala, kdaj boš prišla, teta Anastazija. Zelo sem si te želela videti. Neko skrivnost hranim zate. Tebe pa ni bilo k tvojemu bruncu; mogoče zato, ker je zelo staro? Prosila in prosila sem dedka, da je privlekel novo brunce, poglej ga, leži poleg starega."
Deklica je prijela Anastazijo za roko in jo povlekla k ležečemu brunu. "Greva, greva teta Anastazija, bova malo posedeli na novem bruncu. Dedek je na njem s sekiro iztesal dve sedišči. Jaz sem ga naprosila za to, da bi lahko sedeli skupaj, ko boš prišla."
Anastazija je takoj izpolnila njeno prošnjo in skupaj sta sedli na bruno. Nekaj časa sta molče sedeli in se nista zmenili za nikogar, kot da okoli njiju ne bi bilo žive duše. Tudi mi smo stali brez besed, še zganiti se nismo mogli.
Naposled je deklica nadaljevala pogovor: "Babica mi je veliko pripovedovala o tebi, teta Anastazija. Ko je umrla, pa sem prosila dedka in tudi on mi je marsikaj povedal. Kadar mi pripoveduje o tebi, razmišljam o skrivnosti, ki jo imam pripravljeno zate. Dedek mi je povedal, da sem, ko sem bila še čisto majcena, imela slabo srce. Tiktakalo je neenakomerno. Nekoč je začelo tiktakati povsem zbegano in takrat so s čolnom pripeljali teto zdravnico. Rekla je: ,Ničesar ne moremo narediti s tako slabim srčkom, nikogar ne uboga. Kmalu bo povsem umrlo.'
Dedek mi je rekel, da si prav takrat sedela na svojem bruncu in opazovala reko. Potem si vstala in vstopila v našo leseno kočo. Vzela si me v naročje, položila na dvorišču na travo, legla poleg mene in rokico položila na moje prsi. Poglej, tukaj si jo pritisnila, kjer se sliši, kako tiktaka srce. Vidiš, tu."
In deklica je pridržala roko na levi strani suhljatih prsi.
"Dedek mi je pravil, da si tudi ti, teta Anastazija, obležala skupaj z menoj in nehala dihati, ker je tudi tvoj srček začel tiktakati tiho, tiho. Potem je tvoje srce začelo tiktakati hitreje in poklicalo mojega za seboj. Moj srček je ubogal tvojega in skupaj sta začela tiktakati, kakor je treba. Tako mi je pripovedoval dedek. Mi je povedal vse po resnici, teta Anastazija?"
"Res je Anečka, dedek ti je povedal vse po resnici. Tvoj srček bo vedno dobro tiktakal."
"Torej je tvoj srček res poklical mojega in je moj ubogal? Ubogal je, ne?"
"Ja, Anečka, tvoje srce je ubogalo."
"Zdaj ti bom povedala svojo skrivnost, teta Anastazija. Zelo pomembno skrivnost!"
"No, pa mi povej svojo pomembno skrivnost."
Anjuta se je dvignila z bruna, se postavila nasproti Anastazije in pritisnila suhe rokice k svojim prsim. Potem je nenadoma ... drobcena Anjutka je padla na kolena pred Anastazijo in njen otroški glasek, zadušen od razburjenja, je vzdrhtel: "Teta Anastazija, ljuba teta Anastazija, zaprosi svoj srček, zaprosi ga! Naj tvoj srček pokliče srce moje mamice. Naj se moja mamica pripelje k meni. Vsaj za en sam kratek dan naj pride! To je moja skrivnost. Naj tvoj srček ... mamin srček ..."
V Anjuti so čustva tako vzvalovila, da se ji je zataknilo v grlu. Premolknila je in nepremično zrla v Anastazijo. Anastazija se je s priprtimi vekami zagledala nekam v daljavo, mimo drobne deklice, ki je še naprej klečala pred njo. Čez nekaj časa je ponovno pogledala vanjo in ji mirno odgovorila, samo izrekla je za otroka strašno dejstvo.
Kot odraslemu človeku ji je rekla: "Moj srček, Anečka, ne more poklicati tvoje mamice. Tvoja mamica je daleč v mestu. Poskusila je najti srečo, a je ni našla. Nima niti svojega doma niti denarja, da bi ti kaj podarila. Brez daril pa noče priti na obisk. V mestu ji je zelo težko. Če se bo kdaj pripeljala k vam, pa ji bo potem še teže. Srečanje s teboj bi bilo zanjo preveč grenko in mučno. Njeno življenje bi postalo še težje in bolj strašno, ker bi te videla tako bolehno in slabo oblečeno. Videla bi, kako se podirajo koče v vaši vasi, kako vlažno in umazano je v hiški, kjer živiš. Potem bi bilo tvoji mamici še teže, ker ne verjame več, da bi lahko naredila kar koli dobrega zate. Ne verjame. Meni, da je že vse poskusila, ampak da ji je bila taka usoda vnaprej določena. Vdala se je prepričanju, da nima izhoda."
Drobcena Anjuta je poslušala strašno novico, njeno suhljato telesce je drgetalo. Zdelo se nam je skrajno kruto razkrivati otroku take stvari. V tem primeru bi bila bolj umestna laž. Raje bi jo pogladila po glavi, ji obljubila, da jo bo mama prej ali slej obiskala, in dekletce bi srečno čakalo nanjo.
Toda Anastazija je ravnala drugače. Nezaščitenemu, nemočnemu otroku je povedala vso grenko resnico. Potem je nekaj časa opazovala, kako se njeno telo trese, in spet spregovorila: "Vem, Anečka, da zelo ljubiš svojo mamo."
"Lju ... ljubim. Ljubim jo, čeprav je nesrečna ... svojo mamico," je odgovorila in njen otroški glasek toliko da se ni pretrgal, tako je hlipala.
"Potem osreči svojo mamico. Samo ti, edina na Zemlji, jo lahko osrečiš. Zelo preprosto je. Postani zdrava in močna, nauči se peti. Postala boš pevka. Tvoj veličasten in čist glas bo prepeval skupaj s tvojo dušo. Tvoja mama se bo lahko srečala s teboj šele čez dvajset let in takrat bo srečna, ko te bo zagledala. Mogoče pa se lahko pripelje k tebi na obisk že prihodnje poletje. Zato moraš že v tem času ozdraveti in se okrepiti. Že do njenega obiska. Sama pripravi darilo zanjo. Pokaži ji svojo moč in lepoto, s tem jo boš osrečila. Vajino srečanje bo polno radosti."
"Ampak jaz nikoli ne bom zdrava in močna."
"Zakaj pa ne?"
"Teta zdravnica v beli halji je rekla babici. Slišala sem, ko ji je rekla: ,Deklica bo vedno bolehna. Zato, ker je 'umetna'.' Jaz sem torej ,umetna'. Mama me ni mogla hraniti z mlekom iz svojih prsi. V njenih prsih ni bilo mleka. Majhni otroci vedno pijejo mleko iz maminih prsi. Videla sem to, ko je v vas prišla neka teta z otročičkom. Hodila sem v hišo, kamor je prišla na obisk. Zelo sem si želela pogledati, kako majhni otroci pijejo mleko iz maminih prsi. Trudila sem se sedeti tiho, čisto tiho, a so me vedno podili stran. Teta mama je govorila: ,Zakaj tako bulji vame in se niti ne zgane?' Celo z očmi sem se bala treniti, ko sem jo gledala, da mi ne bi kaj ušlo."
"Ali misliš, Anečka, da se teta zdravnica ni zmotila, ko je rekla, da ne boš nikoli zdrava in močna?"
"Kako bi se lahko zmotila? Ona je v beli halji. Vsi ji verjamejo in jo ubogajo, tudi dedek in babica. Ona vse ve. Celo to je vedela, da sem jaz ,umetna'."
"Ampak zakaj si hodila gledat, kako dojijo dojenčka?"
"Mislila sem - bom pogledala, kako dobro se godi otročičku, ko pije iz maminih prsi, in ko bom videla, kako dobro mu je, bo tudi meni laže."
"Laže ti bo, Anečka. Zdrava boš in močna," je zatrdila Anastazija mirno in prepričljivo. Ko je to rekla, je počasi odpela gumbe na bluzi in razgalila prsi.
Onemela od nepričakovanega odkritja se je Anjuta kakor uročena zazrla v Anastazijine polne dojke. Na vršičkih bradavic so se pojavile kapljice mleka.
"Mlekec ... mamin mlekec. Teta Anastazija, ali tudi ti dojiš svojega otročička? Si mama?"
"S tem mlekom hranim svojega sina."
Kapljice mleka so se vse bolj večale. Ena je zatrepetala in vetrič jo je snel z njene dojke. Suhljato Anjutkino telesce se je kot vzmet bliskovito pognalo za padajočo kapljico mleka. In, si lahko misliš, suhljata in bolehna deklica jo je spretno prestregla. Medtem ko je kapljica padala proti tlom, je podstavila dlani in jo ujela. Prestregla jo je šele tik nad tlemi. Dvignila se je na kolena, ponesla k obrazu stisnjene dlani, jih razprla in opazovala mokro pego.
Potem je iztegnila roke proti Anastaziji: "Poglej, ujela sem jo, vidiš. Mleko za vašega sinka ni padlo na tla."
"Rešila si kapljico, Anečka. Zdaj je tvoja."
"Moja?"
"Da, samo tvoja."
Dlani je ponesla k ustnicam in se z njimi dotaknila mokrote. Zaprla je oči in dolgo pritiskala dlani k ustnicam. Potem je spustila roke, se zagledala v Anastazijo in s prekipevajočo hvaležnostjo rekla: "Hvala!"
"Pridi k meni, Anečka!"
Ko je deklica stopila bliže, jo je Anastazija prijela za ramena. Pobožala jo je po laseh, si jo posadila na kolena, nagnila k sebi kot dojenčka in tiho zapela. Anjutkine ustnice so se znašle blizu bradavice na Anastazijini dojki. Kot v polsnu se ji je Anjutka počasi približevala z ustnicami. Dotaknila se je je, nalahno vzdrhtela in začela dojko, prepolno mleka, pohlepno sesati.
Sodeč po posnetku na diktafonu se je predramila čez devet minut. Dvignila je glavo in skočila z Anastazijinih kolen.
"Ojoj, kaj sem storila! Vašemu sinku sem spila mleko."
"Ne vznemirjaj se, Anečka, on ga ima dovolj. Popila si ga samo iz ene dojke, druga je še polna. Ne bo mu ga zmanjkalo. Moj sinek lahko jé tudi cvetni prah z rožic, kadar se mu le zahoče. Ti si pa zdaj dobila vse, kar potrebuješ, da bi lahko postala močna, lepa in srečna. Odslej uživaj v sreči svojega življenja, v vsakem njegovem dnevu."
"Ja, zdrava bom in močna. Razmišljala bom, kaj je treba, da se mamica, ko me bo videla, ne bo žalostila, ampak silno razveselila. Samo peti ne znam. Nekoč sva z babico prepevali, ampak ona je umrla. Dedka kar naprej prosim, on pa ne poje. Samo kadar pije vodko, mi kakšno zapoje, jaz pa mu pomagam. Njemu je težko prepevati, ker ima preveč hripav glas. Poskusila sem tudi z radijskim sprejemnikom, pa je star in tako hrešči, da ne morem razumeti besed."
"Anečka, poskusi zaenkrat peti brez besed. Ponavljaj z glasom za ptički, kakor jih slišiš, za vodo, ki žubori, za šelestenjem listja in vetrom, ko je močan in zavija med vejami. Tudi med travo je veliko zvokov. Mnoge čiste zvoke boš zaslišala okoli sebe, če jih boš le hotela slišati. Poskusi jih posnemati s svojim glasom. Tvoji najboljši učitelji bodo. Jaz pa zdaj odhajam, Anečka, zbogom. Mudi se mi."
Anastazija je vstala z bruna, Anjuta pa je obsedela na njem in začela prisluškovati zvokom iz okolja. Anastazija je stopila k mlademu čuvaju, ki je streljal nanjo. Tako kot prej je stal na mestu ves bled, roke so mu še vedno drhtele. Pištola je ležala ob njem na tleh.
Rekla mu je: "Ne krivite sebe. Ne mučite svoje duše, ker ni sodelovala pri vašem početju, vodil vas je instinkt. Naučili ste se varovati stvari na ukaz, ne da bi razmišljali o okoliščinah. Tako ste izoblikovali svoj instinkt. Ni dobro, če je ta v človeku na vrhu, nad vsem ostalim. Kadar instinkt prevlada, človek ni več glavni in takrat neha biti človek. Razmislite o tem. Morda bi bilo bolje, da se vrnete k sebi, človeku."
Ob Anastazijinem mirnem glasu so zaščitniku nehale drhteti roke in bledica mu je izginila z obraza, ko pa je nehala govoriti, je bil njegov obraz vse do vršičkov ušes zavit v rdečico.
Potem se je poslovila od vaških starčkov in stark ter se namenila proti svoji tajgi. Še dolgo smo molče gledali za njo, ko nas je zapuščala.
Nenadoma sem zaslišal nenavadno čist otroški glas. Anjutka je, še vedno sedeč na brunu, pela neko staro pesem, ki jo je najbrž slišala od babice. A kako je pela! Njen čisti glas je ubiral neverjetno visoke note, izpolnjeval je vso okolico in čarobno vplival na dušo.

Anjuta je nehala peti in se je žalostno zazrla proti naši skupini, ki je še vedno stala povsem pri miru. Potem je vstala, pobrala s tal tanko šibo in nam zažugala: "Slabi strici ste. Tako veliki, pa vseeno slabi."
Po teh besedah se je z dvignjeno šibo napotila proti nam. Za njo se je molče dvignila skupina stark in starcev, mi pa smo se, vsi do zadnjega, začeli umikati pred njimi. Umaknili smo se do parnika, zasidranega ob bregu, in se med prerivanjem karseda hitro vzpenjali po mostu na krov. Ko smo se že pripravili dvigniti most, je kapitan zadnji hip opazil, da sta se na krovu znašla tudi oba pilota helikopterja. Iz poveljniške kabine je zavpil: "Kam gresta vidva? Komu pa bo ostal helikopter?"
Pilota sta skočila s parnika in stekla k svojemu stroju. Odrinili smo, sodčke z gorivom in šotor pa smo pustili na bregu. Nihče ni niti pomislil, da bi jih vzel s seboj."

Ko je Aleksander končal svojo pripoved, si nisem mogel kaj, da mu ne bi izrazil svoje nenaklonjenosti: "V zvezi z vami mi je vse jasno. Pustili ste šotor in sodčke in žal odšli le s posivelimi lasmi. Anastazija je pa res trčena! Takoj je bilo očitno, vsak normalen človek bi že po prvih besedah in vašem videzu razumel, za kaj gre; posvetilo bi se mu, kdo je pred njim in kaj hoče. Ona pa vam razkriva svojo dušo."
"Še predobro je razumela, zakaj smo prišli in kaj smo hoteli od nje. Razumela je, vendar se ni pogovarjala s temno stranjo človeškega Jaza. To plat je ignorirala in se pogovarjala samo s svetlim, ki se skriva v duši vsakogar, s tem pa nas je vse spremenila. Jaz sem sicer znanstvenik, ukvarjal sem se s psihologijo."
"Si pa res pravi znanstvenik! Čemu koristi tvoja znanost, ko pa začenjaš razmišljati šele, ko je vsega konec?"
"To se pač dogaja, ker življenje pogosto prehitro in preveč natančno ustvarja in razporeja dogodke. Povrhu tega se je Anastazija pokazala ... ne, zaenkrat bom pazil, da ne izrečem svojega mnenja o njej. Pa tudi o tistem drugem pojavu ne."
"O kakšnem pojavu?"
"Kako naj to povem? No ... Tisti starci in starke iz zavržene vasice v tajgi še zdaj prihajajo nad nas. Pred njimi stopa suhljata deklica s šibo."
"Kam gredo? Kje so?"
"Nad nas prihajajo, nad vse, ki smo bili tam in smo jih videli. Mislil sem, da se to dogaja samo meni - ko zaprem oči, jih zagledam. Včasih se pojavijo, ko ravno končujem neko opravilo, ki je po njihovem prepričanju verjetno nepotrebno. Pogovarjal sem se z drugimi in vsi takrat prisotni doživljajo isto."
"Saj se to vendar dogaja samo v vaših mislih, le predstavljate si."
"V čem je razlika? Kljub temu se moramo umikati pred njimi."
"Le kaj strašnega je lahko v onemoglih in neoboroženih starcih? Česa ste se pravzaprav ustrašili?"
"To ni jasno niti meni samemu. Morda lastne ... mogoče smo prekoračili nekakšno mejo dovoljenega."
"Kakšno mejo neki? Ob taki filozofiji se človeku res lahko zmeša. Le zakaj niste razmislili, preden ste storili kaj takega?"
"Morda. Misliti, dokler je še čas ... Vsi bi se morali zamisliti."
"Na podlagi česa si sklepal, da se je po pogovoru deklice z Anastazijo spremenila njena in celo materina usoda, povrhu tega pa še življenje vaščanov?"
"Saj ti pravim, da sem se ukvarjal s psihologijo. Kot znanstvenik lahko zatrdim: Anastazija je popolnoma spremenila Anjutkin življenjski program.
Drobcena deklica, bolan otrok, prepuščen oskrbi starcev in stark, je dotlej nemočno posedala v kotu umazane koče in pričakovala prihod mame. Prepričevali so jo: "Pripeljala se bo tvoja mamica, igrala se bo s teboj, ti prinesla darila." Prepričevali so jo, misleč, da ji z lažjo blažijo položaj. Medtem se je njena mati v mestu utapljala v pijači, ker ni videla izhoda. Lažna zatrjevanja so deklico pahnila v brezplodna pričakovanja.
Tako tudi mi v življenju pogosto čakamo na pomoč od zgoraj. Nekdo bi moral priti, nas osrečiti in odrešiti, spremeniti našo usodo. Ali ne delujemo ljudje prav zato tako medlo ali celo sploh nič ne počnemo? Ne pomislimo, da nam je že tako ali tako dano več kot dovolj in da bi morali tistega pomočnika, ki naj bi prišel, dočakati z darili.
Anastazija je spremenila usodo, prihodnost s svojo preprostostjo in iskrenostjo. Samo pomisli, usodo je možno spremeniti s povsem preprostimi človeškimi besedami!
Velikokrat sem poslušal posnetek pogovora med Anastazijo in Anjuto. Menim, da bi bil učinek enak, če bi se kdor koli tako pomenil z deklico. In ni treba veliko, da bi govorili kot ona, samo lagati ne smemo. Morali bi si preprosto iskreno želeti pomagati človeku, ne pa samo sočustvovali z njim. Osvoboditi bi se morali karmičnih dogem ali, še točneje, biti močnejši od njih. Lahko sicer presojamo o karmi, o brezizhodnosti, o karmični zaznamovanosti majhne bolne deklice, ampak Anastazija se je izkazala za močnejšo od te vnaprejšnje zaznamovanosti - preprosto ni obračala pozornosti nanjo. Tudi kdo drug bi to zmogel, saj je vendar vse opravila z besedami, z našimi običajnimi besedami. Nujno je samo, da zazvenijo, kot je treba, na pravem mestu in ob pravem času, izrečene bi morale biti v določenem zaporedju. Z umom je to težko narediti. Morda čistost misli, o kakršni govori Anastazija, avtomatično postavlja besede v določeno zaporedje in zato učinkujejo."
"No, to so samo tvoje teorije, domneve. Ozreti se je treba v realno življenje, v prihodnost, in preveriti, ali se bo zaradi nekih besed usoda deklice res spremenila ali ne. Sicer pa - kaj bi se lahko spremenilo v njenem življenju, razen če bi se zgodil čudež?"
"Saj čudež se je zgodil. Potrdilo se je, da so vsi čudeži v nas."
"Kakšen čudež se je zgodil?"
"Mala Anjutka se je reprogramirala. Premagala je svojo karmo in tudi karmo ljudi, med katerimi je živela."
"Kaj pomeni, da jo je premagala? Od koga si to izvedel?"
"Izvedel sem. Nekoliko kasneje sem se spet namenil v tisto vasico. Odločil sem se Anjutki odpeljati svoj radio, ker njen hrešči, in jim na strehi postaviti anteno. Ko sem stopal proti njenemu domu, sem prečkal obnovljeno leseno brv. Prej je bila povsem preperela in gnila, zdaj pa so bile dotrajane deske zamenjane z novimi. "Glej no," sem pomislil, "od kod tak napredek?" Anjutkinega dedka sem zagledal, ko je sedeč na pokritem hišnem vhodu v vedru umival škornje. Pozdravil sem ga in mu povedal, zakaj sem prišel.
"No, dobro," je odvrnil dedek. "Stopi v hišo, če je tako. Samo obutev je treba sezuti. Kot vidiš, je pri nas vpeljan nov red."
Sezul sem se in skupaj sva stopila v kočo, notranjost katere je bila zelo preprosta, kot je pač na deželi običajno, vendar zelo čista in prijetna.
"Vnukinja, veš, je vpeljala tak red," je rekel. "Dolgo se je trudila. Ribala je pod, temeljito je umila vse od začetka do konca. Več kot teden dni je garala od jutra do večera kot obsedena. Komaj si malce oddahne, pa že spet pospravlja. Nagovorila me je, da pobelim stene. Če kdaj stopim v sobo v škornjih in ostane na tleh umazanija, takoj vzame cunjo in jo pobriše, zato se trudim ne puščati sledov. Copat pri nas nimamo, namesto njih je v ta namen usposobila stare galoše. Natakni si jih in prisedi!"
Sedel sem za mizo, pokrito s starim, a čistim prtom. Na enem mestu je bil raztrgan in tja je prišila barvno krpico s podobo zajčka, kakor je to pač lahko naredila otroška roka. Sredi mize je stal brušen kozarec, iz katerega so kot lični cvetni lističi štrleli listi iz zvezka namesto serviet.
"Vidim, da so tudi vašo vasico uredili. Torej so vam oblasti le posvetile nekaj pozornosti in so obnovile leseno brv," sem rekel dedku.
Odvrnil je: "Teh reči pri nas ne urejajo oblasti, za nas se sploh ne zmenijo. Vnukinja, Anjutka, je postala prava neugnanka."
"Kako, Anjutka? Saj je še premajhna, da bi popravljala brvi. Na njej so težke deske."
"Težke deske, ja ... Ravno sem se odpravljal na lov in sem zaprosil sosedo, naj popazi na Anjutko, pa mi vnukinja reče: ,Pojdi, dedek, po svojih opravkih. Ne vznemirjaj se, bom vse sama uredila, samo dovoli mi, da razžagam desko, ki stoji pri drvarnici.'
Začudil sem se, potem pa pomislil, naj se kar igra, če ji to ugaja. Položil sem desko na poleno, ji dal žago in ročno žagico ter odšel na lov. Pozneje mi je soseda povedala, kaj se je dogajalo po tem.
Anjutka je jemala kose trhlih desk z brvi. Z vrvico je izmerila dolžino in po tej meri začela žagati desko, ki sem ji jo dal. Pol dneva, pravi soseda, je Anjutka žagala, in navsezadnje desko tudi prežagala. Privlekla jo je k brvi in namestila na mesto, kjer je bila prej trhla deska."
"Kako je vendar lahko, tako suha in slabotna, privlekla do tja težko desko?"
"Našla si je pomočnika. Že pred dvema mesecema se je spoprijateljila s psico, z osirotelo sibirsko lajko. Starka, njena lastnica, je umrla, zdrava psica pa je ostala sama. Že na pogrebu jo je Anjutka ves čas božala, potem ji je nosila hrano. Lajka sprva ni odhajala s svojega dvorišča, čeprav v koči ni bilo več nikogar; starka je živela povsem sama. Anjutka je hodila psico hranit nekaj dni, potem pa je ta odšla za njo in odtlej ji je vedno za petami. Stara psica ji pomaga pri vseh njenih kapricah, celo deske ji je pomagala vleči. Anjuta je desko na enem koncu omotala z vrvjo in jo nameravala odvleči kar sama, a je gotovo ne bi mogla. Potem pa je psica na drugem koncu zasadila v les zobe in tako sta jo skupaj privlekli do brvi. Anjutka je sosedo zaprosila za nekaj žebljev, vzela moje kladivo in poskusila pribiti desko na ustrezno mesto. Ni ji takoj uspelo. Soseda je videla, kako Anjutka sedi na brvi in se trudi zabiti žebelj. Udarila se je po roki, da se ji je ulila kri, ob njej sedeča psica pa jo je gledala in cvilila. Soseda je stopila do nje, vzela kladivo in pribila desko. Naslednjega dne proti večeru je soseda videla, kako Anjuta s psico vleče že drugo desko, da bi z njo zapolnila naslednjo odprtino na brvi."
",Kaj pa počneš, Anjutka, mar boš čez vse luknje pribila nove deske? Si ne moreš izmisliti drugačnega, bolj dekliškega opravila?' je vprašala soseda.
Vnukinja pa je odvrnila: ,Nujno je narediti tako, teta, da bodo brvi do vseh hišk kot nove, brez lukenj. Prej ali slej bodo v katero od njih prišli gostje. Hodili bodo po brveh in ko bodo na njih videli luknje, jim bo to pokvarilo dobro voljo. Tudi moja mamica bi bila, ko pride, razočarana nad brvjo, ki ne bi bila praznično lepa.'
Soseda je pribila drugo desko, potem pa je po zaselku zagnala vik in krik. Hodila je po dvoriščih in kričala na vse: ,Popravite brvi do svojih domov! Ne morem več gledati, kako se otrok muči, ker ste vi tako zanikrni, roke si je že potolkla do krvi.'
Tako, vidiš, je vsak vaščan obnovil brv do svojega doma, da jim ne bi bilo treba poslušati, kako jih babnica ošteva."
"Kje pa je zdaj vaša vnukinja?" sem vprašal starčka.
"Odvlekla je pleskarsko barvo do zadnje koče in bo tam, pod zadnjo streho, pri Losinovih, verjetno tudi prenočila."
"Kakšno barvo? Zakaj?"
"Navadno barvo za pleskanje, masleno in svetlo oranžno. Na ladji jo zamenjava za ribe. V zadnjem času jo je obsedla nova svojeglavost."
"Kakšna svojeglavost?"
"Vtepla si je v glavo, da morajo vse hiše izgledati, kot da so polne veselja. Kadar prispe ladja, ki zbira nalovljene ribe, jim prinese svoj ulov in ga zamenja za pleskarsko barvo. Potem odvleče posodo z barvo v eno od naših koč in prosi, naj prebarvajo celo okvirje okoli oken. Starci barvajo. Kmalu bom jaz na vrsti. Pa naj bo! Ustregel ji bom. Le zakaj ne bi tega storil? Mogoče je res bolje, da prepleskamo hiše, saj bodo potem dejansko videti bolj vesele."
"Kako pa lovi ribe?"
"Tudi ribe lovi sama. Vsako jutro privleče od reke dva do tri bele losose, včasih pa tudi več. Nikoli se ne zgodi, da ne bi ujela niti enega; kot da ji ribe rade grizejo za vabo. Poleg tega me vsako jutro kljub mojemu radikulitisu (op.: obolelost koreninic živcev hrbtnega mozga[#])predrami ukaz: ,Vstani, dedek! Posoli ribe, da ne propadejo.' Vsako jutro eno in isto," je godrnjal, ne da bi bil jezen.
"Kako zmore sama ravnati z ribolovnim priborom?"
"Saj sem ti rekel, da ima pomočnico, to staro sibirsko lajko. Psica je resda stara, vendar je pametna in jo uboga. Pomaga ji pri vseh njenih podvigih. Anjuta vzame mojo ribiško mrežo skupaj s petimi trnki, natakne vabo in se zvečer z lajko odpravi proti reki, na njuno priljubljeno mesto. En konec vrvi priveže za drog na obrežju, drugega pa natakne na palico, tako da jo psica zgrabi s čekani in odplava. Medtem ko plava, jo Anjuta z obale spodbuja: ,Plavaj, prijateljica, plavaj!' Psica tako zateguje mrežo, dokler jo vnučka z brega spodbuja. Ko jo dovolj raztegne, pa jo začne deklica usmerjati drugače: ,K meni, prijateljica, k meni!' Psica spusti palico iz čeljusti in odplava nazaj k obrežju."
Starec je zaključil pripoved: "No, dovolj bo, pojdiva spat."
Zlezel je na peč, jaz pa sem legel na lesen pograd. Prebudil sem se ob svitu, stopil na dvorišče in spodaj ob reki uzrl Anjutko. Držala je obroč in vlekla mrežo iz vode. Ogromna sibirska psica ji je pomagala; z zobmi je zgrabila drugi obroč, se uprla s tacami v tla in ritensko vlekla mrežo iz vode. Skupaj sta zvlekli do brega precejšen ulov. Anjutka je na bosih nogah nosila dvakrat prevelike gumijaste škornje.
Ko je bil ulov pri bregu, je vzela sak (op.: ročno mrežasto vrečo na palici#) in hitro začela spravljati ribe na suho. Lajka je v zobeh stiskala obroč, Anjuta pa je stopila globlje, kot je dopuščala višina škornjev, in ji je vanje stekla voda. Ko je k sebi potegnila trnke, je z njih snela kar tri velike ribe in jih spravila v vrečo. Potem sta skupaj z lajko prijeli za vrv in vlekli za seboj furnirano desko, na kateri je ležala vreča. V Anjutkinih škornjih je čofotala voda in jo ovirala pri hoji. Ustavila se je, jih snela in izlila vodo iz njih, pri tem pa bosa stala na hladni zemlji. Spet je obula mokre škornje in nadaljevala s svojimi opravili.
Ko sta privlekli jutranji ulov do hišnega napušča, sem se zazrl v Anjutkin obraz. Bil sem zelo presenečen: zardela žareča lica, odkritosrčne, blesteče oči, na ustnicah pritajen srečen smehljaj. Zaradi vseh teh sprememb ni bila prav nič več podobna bledo rumeni bolehni deklici, kakršna je bila nekoč. Zbudila je deda in ta je ves zasopel zlezel s peči, si ogrnil suknjo, vzel nož in sol ter šel razrezovat ribe. Ko mi je postregla s čajem, sem jo vprašal, zakaj vsak dan tako zgodaj vlači domov ribe.
"Strici z ladje na reki prihajajo in zbirajo od nas ribe. Dajejo mi denar. Zaprosila sem jih, naj s seboj pripeljejo barvo za pleskanje hiš. Pripeljali so jo in mi jo zamenjali za ribe. Celo blago za obleke so mi pripeljali. Zanj sem jim dala vse ribe, ki sem jih nalovila v enem tednu," se je pohvalila in vzela v roke velik kos zelo lepe svilene tkanine.
"Ampak tega blaga je za več kot eno obleko, Anja. Zakaj ga potrebuješ toliko?" sem jo vprašal.
"Blago ni zame. Pripravila sem ga kot darilo za mojo mamico. Ko bo prišla, ji bom podarila še lepo ruto in dolgo ogrlico iz steklenih biserov."
Anjutka je iz starega razmajanega kovčka privlekla uvožene ženske nogavice, biserno ogrlico in pisano ruto. Rekla je: "Naj se mamica ne žalosti, ker mi ne more kupovati daril! Odslej bom jaz kupovala zanjo. Naj si ne misli več, da jo je življenje povozilo!"
Kar zijal sem, ko mi je radostno kazala darila za svojo mamo. Vsa srečna je uživala ob pogledu nanje. Dojel sem, da se je mala deklica iz popolnoma nemočnega, usmiljenja vrednega bitja, ki je brezdušno čakalo na nekakšno pomoč, spremenila v dejavnega, vase prepričanega človeka. Srečna je, ker se ji to dogaja, morda pa izvira njena sreča še od kod ... Zdaj mislim, da je sreča vsakega človeka v njem samem, v določeni stopnji ozaveščenosti. Samo eno vprašanje ostaja odprto: s čim lahko dosežemo ustrezno raven? Mali Anjutki je pomagala Anastazija. Ali bi znala pomagati še drugim? Morda pa se moramo sami naučiti razmišljati o tem?"

Vir: http://www.zdravduh.org/anastazija.htm
Tekst je prispevalo Društvo za zdravo duhovnost.
(Odlomki so objavljeni z dovoljenjem lastnikov avtorskih pravic.)