Vpliv misli

In Bog je rekel: "Naj bo luč". In bila je luč. In bilo je dobro.

Po ezoterični razlagi je Bog čista misel, svet, v katerem živimo pa je odsev ali projekcija te misli. Fizični svet tako ni čisto nič drugega kot kristalizacija miselne oblike energije. Skozi celotno materijo se prepleta neskončna mreža svetlobne energije, ki ima le navidez razne oblike. Fiziki so sile razdelili na nekaj vrst, sčasoma pa so dojeli, da gre za eno in isto, le da gre za razliko v vibraciji. Fiziki je že davno jasno, da energija poganja materijo in ne obratno, torej: energija je vzrok za ustvarjanje materije, njeno gibanje, razvoj, transformacije. Če hočemo karkoli storiti z materijo, za to potrebujemo energijo.

Misel pa je najčistejša - izvorna - oblika energije. Misel je vzrok za vse, kar je. Ni potrebno do potankosti se spuščati v metafiziko (čeprav imam dovolj znanja, samo večina bralcev ne bi razumela ničesar), dovolj je nekaj osnovnih namigov ali smernic.
Kot v prvem stavku piše je "Bog rekel...". Bog je čista oblika zavesti, prvi JAZ SEM. JAZ SEM se je nekoč, ko ni bilo ničesar zavedel, da je. To je nemogoče razumeti, zato se ne trudite, tudi jaz se ne. Enostavno, nekje v temi neobstoječega, se je kdove zakaj in kdove kako rodila prva misel, prvi žarek zavesti, silno primitiven pa vendar je šlo za prvo misel. Po zakonu fizike se gibanje, ko se enkrat začne, nikoli ne ustavi. Ko se neka energija nekoč prične gibati, se nikoli ne ustavi, nikoli ne umre, lahko pa si pridobi drugo obliko. Ta zakon pojasnjuje zelo veliko.

Ko se je torej rodila prva, silno primitivna misel, se je gibanje te misli nadaljevalo in iz enega samega praatoma ali prakvanta misli, se je skozi neštete milijarde let (če bi se vesoljni čas dalo meriti po naše) razvil kozmos, kakršnega poznamo in kakršnega še ne poznamo. Iz ene same misli, ki jo lahko vizualiziramo kot majhen kvant svetlobe, je nastalo ogromno polje čiste misli, ki jo ljudje, ki ne razumejo, za kaj gre, imenujejo Bog. Tisti, ki bolje razumejo, temu pravijo Kozmos, vse vidno in nevidno, kar ustvarja nas, naša življenja, planete, osončja, galaksije, vesolja,... In celoten Kozmos se neprestano samo širi in napreduje v nove in nove oblike bivanja. Ker smo vsi znotraj Kozmosa in smo del njegove evolucije, je hkrati tudi Kozmos v nas. Velja zakon: "Kakor zgoraj, tako spodaj" ali pa enačba Makrokozmos = Mikrokozmos.
S tem sem na hitro skušal povedati, da če je Bog ali Kozmos čista misel, ki vpliva na materijo, je tudi človek, kot del tega Kozmosa, bitje, ki misli in vpliva na materijo s svojimi zamislimi. Tako nekako pridemo do ugotovitve, da človek sam s svojim načinom razmišljanja vpliva na svoje življenje, življenja drugih pa celo življenje celotne Zemlje, osončja in tako naprej.

Večina bo sedaj glasno protestirala: "Kako lahko jaz vplivam na celoten Kozmos, saj ne morem vplivati niti na to, kdaj mi bo država plačala certifikate". Odgovor je silno logičen: negativna misel je ravno tako misel - če ne verjameš, da se nekaj lahko zgodi, se to ne bo zgodilo. Poudarek je na pojmu VERA. V kar verjameš, to se bo zgodilo. Lahko verjameš v življenje ali smrt. Zgodilo se bo tisto, v kar verjameš. Lahko verjameš v obilje ali bedo in točno tisto se bo zgodilo. Vprašanje je samo ali zares verjameš? Ali ni morda tvoje miselno energetsko polje onesnaženo z mnogimi strahovi in dvomi? Kajti, če se ne zgodi tisto, kar bi rad, pomeni, da v to dvomiš. Dvom pa seveda ni VERA. Vera je pojem, ki označuje stoodstotno zanesljivost prepričanja, ki ne pozna najmanjšega dvoma. In zgodi se po tvoji volji.

Človek je silno nenavadno bitje, ki je po svoji naravi dvojno. Dvojno zato, ker je človeški um razdeljen na dva dela: zavest in podzavest. Zavesti je danes v povprečju okrog pet, podzavesti pa 95 procentov. To pomeni veliko nadvlado podzavesti v življenju ljudi. To deluje približno takole: v zavesti ohranjate nekatere dobre izkušnje in jih želite ponovno doživeti ali pa imate v zavesti lepe želje, ki jih želite izpolniti. Podzavest, ki je precej močnejša pa hrani negativne izkušnje, boleče izkušnje in neprestano projicira v um strahove, dvome, negativne ideje. In zakaj se potemtakem lepe želje večini ljudi ne uresničijo? Zato, ker je podzavestni strah močnejši. Strah je tisto, kar imenujejo Satan ali hudič, Vera pa je Bog. Zatorej se uresničuje tisto, kar je močnejše: namesto vaših pozitivnih želja se ureničujejo strahovi. Ja, res je, v vsakem človeku je tudi Satan, v nekaterih je zelo močan.Ti ljudje uničujejo vse okrog sebe. So ljudje, ki s svojo prisotnostjo povzročajo bolezni in nesreče.

In so tisti, ki zdravijo in dajejo najboljše. V vsakem človeku sta oba: Hudič in Bog, sposobnost človeka pa je, da izbere stran. Žal je ta svet dolgo časa bil siv, se pravi malo sem, malo tja, tako pa ne gre več. Smo v času, ko se bo treba odločiti za eno ali drugo. To je čas dokončnega obračuna z Zlom ali hudičem in vojna je že vnaprej določena za belo stran. Dobro vedno zmaga. Če bi verjeli v to, bi vam bilo mnogo lepše, kljub temu pa se to bo zgodilo (kljub pomanjkanju vere).

Vera je torej popolno prepričanje v Dobro, v napredek, v ustvarjalnost. Ni vera, če hodiš v cerkev, čeprav je še preveč ljudi, ki se imajo za vernike, ker hodijo tja. Vera in cerkev nimata - na žalost - veliko skupnega. Vera je popolno zaupanje v Boga in dobro in ker je ta Bog tudi v vsakem človeku, je v bistvu vera tisto, čemur ljudje rečejo tudi samozavest - zaupanje vase ter hkrati zaupanje v proces življenja. Kajti človek ustvarja svoje življenje na način kot ga določa razmerje med njegovo zavestjo in podzavestjo. Za ljudi je vsekakor precej bolje, da namesto o veri (ki jo mešajo z uradnimi religijami), govorijo o samozavesti. Tako se izognejo dvomljivim pojmom. Veliko zla izhaja iz dejstva, da so ljudje svojo samozavest in vero podarili - ne vedoč, koja so storili - cerkvam vsega sveta, ki skuša skozi iskanje nekega zunanjega Boga, ki je odtujen od človeka, privesti človeka nazaj k Bogu. Bog nikoli ni ločen od človeka, saj je v človeku samem, zato je nesmisel iskati nekaj tam, kjer ne obstaja. Ravno uradne religije so glavni krivec za padec človeštva v temo materializma, kjer človeške vrednote in človekovo življenje ne veljajo nič. S čim? Ja, ravno s tem, ker so človeku vcepile napačno prepričanje, da je ločen od Boga in ga bojo one poiskale namesto njega. Kar je v tebi, ne more poiskati nihče drug kot ti sam. Hvala bogu, da vse več ljudi to razume. Ostali pa še bodo!

Samozavest je sila, ki raste v notranjosti in se izraža navzven. Večina ljudi pa je ravno v nasprotnem stanju: v resnici v notranjosti nimajo nobene moči, vse pa je usmerjeno samo v prekrivanje svoje nemoči z zunanjimi maskami. Eh, temu pravimo ego - zunanja moč in notranja beda. Nesamozavestni ljudje se skrivajo za sistemom, ki opravičuje njihove zle namene, izkoriščajo silo kot sredstvo prepričevanja in se skrivajo za množicami. Samozavestni človek tega ne potrebuje. Lahko sodeluje s posamezniki, nikoli pa se ne skriva za sistemom. Samozavesten človek vse naredi sam in ne čaka na druge.
Vse to so pojmi, ki odločajo o vašem življenju pa najsibo to zdravje, delo, ljubezen. Vsi problemi se vrtijo okrog teh treh stvari. Vzemimo ljubezen na primer: zaljubljenost ni nič drugega kot ukana, kot težka manipulacija, s katero dva nesamozavestna človeka prideta do približka tistega, kar hočeta. Ženska dobi človeka, ki bi naj skrbel za preživetje, on pa dobi nekoga, ki bo kuhal, pral in nastavljal svoje mednožje za praznenje svojih napetosti. Ker to ne deluje dolgo, se pričnejo kmalu prepiri in velika nasprotja. Rešitev je v tem, da se vsak nauči delati vse, napetosti pa se dajo prazniti na mnogo učinkovitejši način, ki ne škoduje nikomur. Ker je zaljubljenost le bedni nadomestek za ljubezen, so ljudje seveda v velikih težavah, kajti pričakujejo, da bodo trenutki zaljubljenosti večni. Pa niso in za ljubezen je potrebno mnogo let garati, če jo hočeš. Samo če hočeš resnično enost in svobodo, boš to tudi dosegel.

Zdravje je drug problem: če bi ljudje razmišljali svobodno in samostojno (samozavestno), bi dobro vedeli, kaj je za njih dobro in kaj ni in tako sploh ne bi bilo možnosti za bolezen. S tem je povezana tudi smrt, kajti tudi smrt je le ena, globoko zakorenjinena misel ali ideja v človeku, ki to tudi prinese.
Delo! Ko bi ljudje delali tisto, kar znajo in ne bi porabili toliko časa za kritiziranje drugih, na tem svetu ne bi bilo politike, ki je sedaj nujno zlo in ne bi bilo izkoriščanja, ki je nujni del politike. Toda ljudje so navajeni razmišljati na način, ki je bil vcepljen s strani sistema. Ta način razmišljanja ne more biti dober, kajti vsak človek je po naravi edinstveno bitje in vsak ima pravico to edinstvenost tudi uresničevati. Ne morete in ne smete poslušati tistih, ki so si položaj priborili z lažmi in nasiljem. Poslušati morate sebe, svoje srce. Kaj je lahko hujšega od tega, da vam nekdo z nasiljem zapoveduje, kaj morate misliti in kaj početi?
Ko poslušate druge, izgubite sebe, izgubite svojo samozavest in energijo. Izguba energije prinaša bolezni, nesreče, poraze. Vidite, vse je v glavi. Način vašega razmišljanja kaže na to, kaj boste v življenju storili oziroma kaj se vam bo zgodilo. Jasnovidnost sploh ni nobena umetnost. Ko poznaš načine razmišljanja, z lahkoto predvidiš posledice. Jasno, potem, ko si na lastni koži okusil vse možnosti - kar ti da modrost.

Če imate vaše čakre odprte od 0 do 50 procentov, kar velja za 99% človeštva, so vaše misli in dejanja pod vplivom sistema, strahu, dvomov in šele po 50 procentih se lahko začnemo pogovarjati kot svobodnejša bitja. Če delate na sebi pravilno, lahko v dobrem letu pridete do te stopnje. So pa tudi ljudje, ki baje meditirajo po dvajset let (kako, ne vem), toda vseskozi se vrtijo okrog parih procentov - ker si pač nočejo vzeti svobode in nočejo nehati manipulirati z drugimi.
Razmišljati samozavestno in s svojo glavo se da samo na en način. Sicer skoraj vsi trdijo, da tako tudi počnejo, vendar je to daleč od resnice. Podzavest je pač podzavest in brez pravilne meditacije niti pod razno ne gre. Meditacija je namreč orodje za praznenje podzavesti in to praznenje je mnogokrat mučno. Res pa je, da si vsi radi domišljajo, kako so svobodni in neodvisni, toda resnica je seveda drugačna. Kako smešen je primer moškega, ki je pretepal svojo ženo in kričal: "Jaz sem svoboden, lahko počnem, kar hočem!", ob tem pa lezel v rit svojemu šefu, se zapijal in zakajal. Lezti v rit šefu pomeni totalno nesamozavest in hude notranje stiske, ki jih ta človek ni mogel olajšati drugače kot z alkoholom in nasiljem nad ženo in otroci. Svoje pomanjakanje samozavesti zaradi prisile lahko človek pridobi s kompenzacijo na šibkih, tako da počne tisto, kar sam doživlja. Toda to je samo utvara, samo kratkotrajno zadovoljstvo in občutek moči.

Mislite, ali veste? Kako dobro vprašanje! Žal večina ljudi samo misli, kako so pametni in samozavestni, posledice tega pa doživijo na lastni koži. Mnogih seveda nobeno učenje ne more prepričati, da nimajo prav, zato pa dobijo zelo boleče izkušnje, ki jim dokažejo, kaj je prav in kaj ni.
Misliš, če je podzavest močnejša in veš, če je močnejša zavest. Ko bi bila zavest močnejša, na tem svetu ne bi bilo tiranov in mučiteljev. Po drugi strani pa so ravni ti izrstni učitelji, brez katerih se ljudje ne bi mogli zbuditi iz otrplega, dolgega spanca. Ko bo na svetu dovolj ljudi s pravšnjo količino zavesti, čemur rečemo kritična masa, bo svet doživel veliko spreobrnjenje; na žalost tistih, ki so se preveč vživeli v vloge mučiteljev, diktatorjev pa tudi raznih gurujev in drugih "šefov". In veste, kaj bo do takrat? Ti mučitelji bodo nekaj časa še močnejši in ljudje bodo še bolj padali v nezavest v službi in še bolj se bodo zaletavali z avti, ker bodo vse bolj nervozni. Nervozni, ker bodo pod hudim stresom, kako zadovoljiti šefe in vampirski sistem, nase bodo pa še bolj pozabljali. Sistem namreč zahteva, da nase lepo pozabiš, in postaneš še ena ovca v čredi. Toda ravno zato bo še več tistih, ki bodo začeli iskati drugo pot. Tako torej sistem pljuva v svojo skledo in drvi z veliko hitrostjo naravnost v propad. Sicer pa to tako in tako mnogi že dolgo čutite, mar ne? Mislim na tiste vaše pogovore v stilu: "Tako ne more iti več dolgo, nekaj se mora zgoditi, jaz tako ne morem več". No, če je res tako, potem boste kmalu našli pravo rešitev.

In rodila se bo nova družba svobodnih ljudi, ki ne bodo potrebovali ne kraljev, ne papežev, ne šefov, da jim bodo govorili, kaj naj počnejo in kako naj delajo, saj bodo delali točno tisto, kar bodo želeli in to je vedno samo tisto, kar je lepo in prav za vse. Ko najdeš svoje središče, ne moreš nikoli več delati zla in družba svobodnih ljudi ni anarhija, temveč božanski red. Ljudje sistema so prepričani, da morajo biti ljudje pod strogo kontrolo, saj bo sicer nastal nered. Ni res! Nered povzroča ravno nasilna sistemizacija mišljenja, kriminal ter razne perverzije pa so njen logični rezultat pri upornikih ter bolezni in nesreče pri ovčicah. Obstaja pa tudi srednja pot: ni potrebno krasti in ni potrebno biti ovčica, da bi postali to, kar ste: čudovita in ljubljena bitja.

Kaj mislite in kaj veste?

 

 

Bono Baršek