JOGA | Meditacija
KRATKI OPISI RAZLIČNIH TEHNIK MEDITACIJE
Vir: Meditacija, umetnost ekstaze, Osho
ANAPANA SATI JOGA (JOGA ZAVEDANJA VDIHA IN IZDIHA)
V našem življenju je dihanje povsem nezavedna stvar; dihamo povsem avtomatsko, ne zavedamo se ga. Dih je prana, vitalnost, življenje samo, pa vendar nezavedno. In če bi se morali zavedati dihanja, se nanj venomer opominjati, bi prej ko slej pozabili nanj in umrli, kajti ničesar se ne moremo nenehno opominjati / spominjati.
Vaja: dih ni treba čisto nič spreminjati, pustite ga takšnega kot je, naravnega. Toda ko vdihnemo, vdihnemo zavestno, ga spremljamo, smo v njem. In ko izdihnemo, gre naša zavest skupaj z izdihom. To lahko počnemo vsaj 20-30 minut dnevno, vendar ne smemo izgubiti niti enega diha, niti sekunde. Lahko smo z dihom ko vdihnemo, v trenutku ko je vdih končan pa smo pred izdihom lahko že kje drugje. In tega se poskušamo zavedati in biti z dihom tudi med vdihom in izdihom.
Zavedati se diha pomeni, da nimamo nobenih misli. Dihajte zavesto in mišljenje se bo ustavilo samo od sebe. Ne moremo obenem misliti in zavestno dihati. Tudi misliti na dihanje ni vredu, saj moramo biti V DIHANJU ne pa od daleč misliti nanj.
Buda pravi: "Gibajte se zavestno z dihom in v sebi boste ustvarili središče zavedanja." Ko enkrat ustvarite to središče, gre zavedanje v vse celice telesa.
ZRENJE V ZRCALO
To je metoda, ki nam prekrije logične meje zavednega in nezavednega. Človek je nagnjen k temu, da vse polarizira (črno belo, da ne, luč tema,...), vendar pa meji zavednega (ali zavestnega) in nezavednega nista fiksni (se spreminjata), in ne povsem ločeni. Tako kot življenje ni ne črno in ne belo, ampak je nekaj vmes, je sivina. Torej če rečemo "nezavestno", mislimo na "manj zavestno" in če rečemo "zavestno" mislimo na "manj nezavestno". Oboje se prekriva.
Zrenje v zrcalo nam pomaga, da srečamo nezavedno.
Vaja: Zvečer, preden gremo spat, predse postavimo ogledalo, soba je popolnoma temna, ob zrcalo pa postavimo majhen plamen (mini svečka). Ogledalo naj bi odsevalo samo naš obraz, ne pa tudi plamen. Nato konstantno, 40 minut, zrite v svoje oči v ogledalu, ne smemo niti enkrat treniti z očmi. Tudi če tečejo solze, naj kar tečejo. Ne trenite in le strmite v svoje oči.
Po dveh ali treh dneh se bo zgodilo nekaj nenavadnega. Obraz bo začel privzemati nove oblike, začel se bo spreminjati. Ne se ustrašit! :) Včasih bo v njem obraz, ki ga morda sploh ne spoznate kot za svojega, vendar so to vsi vaši obrazi. Tedaj podzavestni um eksplodira. Vsi obrazi, ki jih vidimo, so naši, naše maske. Včasih lahko tudi zagledamo obraz iz prejšnih življenj.
Po tednu dni nenehne vaje (40 minut vsako noč), bo vaš obraz konstantno spreminjal podobe, obraze, in po treh tednih se sploh ne boste mogli več spomniti, kateri obraz je vaš. :) Lahko se celo zgodi, da v zrcalu ne bo več obraza, strmeli boste v prazno!
To je to, to je trenutek. Zaprite oči in srečajte nezavedno. Ozrite se vase in soočili se boste z nezavednim, popolnoma goli, brez vseh mask, prevar, pretvez. TO JE VAŠA RESNIČNOST, vse ostalo je maska.
TRATAK
To je vaja sproščanja, ustavljanja mišljenja.
Vaja: ne da bi trenili z očmi, strmimo predse 30-40 minut. Vsa naša zavest mora iti v oči. Postati moramo oči. Pozabimo na vse drugo, pozabimo na naše telo. Smo oči in nenehno strmimo, ne da bi trenili. Ko je vsa naša zavest v očeh, pride do vrhunca napetosti, in ko naše oči dosežejo vrhunec napetosti, je napet cel um, tudi v umu je vrhunec napetosti. Oči so samo vrata v naš um. Nato napetost popusti in iz vrhunca napetosti se spontano pojavi njeno nasprotje, spontano se dogodi sprostitev, mišljenje se samodejno stavi.
Um se giblje z očmi. Ko oči mirujejo, miruje in se umiri tudi um. To je sprostitev, meditacija, vesolje.
PONAVLJANJE MANTRE
Um lahko umirimo, utišamo, če si ponavljamo mantro ali kakšno besedo (Ram, Om, ...). Mantra nam pomaga, da se ne ukvarjamo z drugimi besedami, a ko se enkrat um umiri, je treba ovreči še to mantro. Vse druge besede smo vrgli stran s ponavljanjem mantre, a ne sme se zgoditi, da se potem ta nadomestna beseda ponavlja kot nora. Uporabite torej mantro, da um pozabina vse ostale besede, a ko je umirjen, pozabimo še na to besedo, odvrzimo jo. Morda se počutite krivo, da bi jo odvrgli, saj nam je pomagala priti že tako daleč, vendar zdaj je postala prepreka. Odvrzite jo. Sredstvo ne sme postati cilj.
Ne ukvarjati se z ničimer je ena od najbolj čudovitih stvar na svetu, je največji luksuz. Če si lahko to privoščite, boste postali kralj. Biti ves čas zaposlen ni le nepotrebno, ampak lahko na koncu postane škodljivo.
Norost je uničiti stanje nezaposlenosti, kajti prav v tistem trenutku stopamo v brezčasnost. Če smo zaposleni, ne moremo preseči časa, prostora. Če ne počnemo prav nič, niti ne meditiramo, vendar SAMO SMO, potem je to trenutek duhovno eksistence, blaženosti - satčitananda (blaženost, eksistenca in zavest obenem - vse troje obenem smo).
VIZUALIZACIJA
Velja isto kot za ponavljanje mantre. Lahko si predstavljamo poljuben predmet, ga v mislih povsem izrišemo, vsak natančen detajl od blizu pogledamo, ga ustvarimo. S to koncentracijo, projekcijo misli na en predmet, na vizualizacijo na ta predmet um umirimo od drugih slik, ki se ustvarjajo v nas, in na koncu ostane v umu le ena podoba. To je že skoraj meditacija, ampak ni še meditacija. Ovreči moramo še to podobo, še to sliko in nato SAMO SMO.
Pri meditaciji ne velja "Cogito ergo sum" (mislim torej sem), ampak "sum ergo sum" (sem torej sem). Mi vedno smo, vedno smo pred mislijo. Najprej smo, šele potem se lahko pojavi misel. Misel ne more obstajati brez nas. Potrebuje nas. Mi pa nje, ko smo v meditaciji, ne. Opustimo vsako misel, in le SMO. Takrat SMO to, kar resnično smo, vesolje, brezčasnost, brezprostornost, Enost.
ZAVESTNO POTAPLJANJE V SEN
Trenutek, ko se potapljamo v spanec, je trenutek srečanja z nezavednim. Vsak dan spimo, toda spanca še nismo srečali: kakšen je, kaj je, kako pride, kako potonimo vanj; o njem ne vemo nič. Že celo življenje vsak dan hodimo spat, a ne poznamo trenutka, ko zaspimo. Poznamo čas pred tem in čas, ko se zbudimo.
Vaja: Ko se uležemo, da bi zaspali, zaprimo oči in se SPOMINJAMO da prihaja spanec. Venomer si ponavljamo, opominjamo se, da prihaja spanec in da ga moramo srečati, ostati budni, ko bo prišel. Verjetno nam to prvi dan ne bo uspelo, ampak z redno vadbo tega (kot da imamo kaj za izgubiti če pred spanjem hočemo še to narediti, itak že ležimo:) nam bo uspelo. Nenehno se moramo opominjati, da prihaja spanec, in da mu ne smemo dovoliti, da pride, čutiti moramo, kako se nas loteva spanec, kako nas premaguje, kaj spanec je, a ne sme nas premagati. Nekega dne bo uspelo - spanec bo prisoten, mi pa budni.
Tisti trenutek se zavedamo svojega nezavednega! In ko se enkrat tega zavedamo, ne bomo nikda več spali. Spanec bo, ampak mi bomo budni. Središče v nas bo še naprej vedelo. Vse okrog našega središča BO spanec, le v njem ne.
Ko središče ve, postanejo sanje nemogoče. In ko postanejo sanje nemogoče, postane nemogoče tudi sanjarjenje prek dneva. Tedaj spimo na drugačen način in to prinese nove kvalitete življenja.
NEBESEDNO KOMUNICIRANJE Z EKSISTENCO
Vaja: glejte cvetlico, opazujte njeno lepoto, a ne uporabljajte besede "lepo", niti v mislih ne. Glejte jo, vsrkajte jo vase, pojdite globoko vanjo, toda ne uporabljajte besed, ne recite ničesar. Postopoma boste sposobni čutiti, da je cvetlica lepa, ne da bi uporabili besedo. V resnici to ni težko, to je naravno.
Najprej čutite in šele potem pride beseda, toda mi smo tako navajeni besed, da ni vmese vrzeli. Občutje je, a še predno ga začutimo, se pojavi beseda.
Če lahko razvežete besede od občutij, boste ločili občutja od bivanja, eksistence. Potem bo obstajala cvetlica in obstajali boste vi, kot dve prisotnosti, toda ne dovolite občutju, da stopi vmes. Naj cvetlica bo in bodite tudi vi, tedaj boste čutili lepoto brez čutenja. Boste cvetlica. To ne bo občutek: vi boste cvetlica.
Zbrala in uredila: Ana Smrtnik
Viri in literatura >>
